Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/VolcjeOci

Volčje oči petek, 13. januar 2006 @ 05:02 CET Uporabnik: Tatjana Malec (Balada o gozdu in človeku) Mojbog kako čas beži. Že pošteno me zebe na mestu, kjer je mrak odtrgal z moje kože košček sonca. Tako mraz mi je. Volk gleda gozdu v oči. Jaz se zakopljem v zemljo. Moji podplati se zapletajo med korenine, in roke postajajo rdeče od njihove krvi. Opazujem sledi volčje šape, sledi poželjivosti volčjih oči, ne da bi občutila moč bolečine. Gledam jim v srce, v korenino duše, iz katere izpuhtevata sok in otožnost odmiranja. Globoko z lastnim telesom izpod plasti lastne duševnosti, tam kjer ima zemlja več obrazov, hodim samotna. Kot pika skrbi sem, med tem ko se zgoraj krohotajo. Obstanem na kamnu in tipam ligemente korenin, zaprte veke dreves, vnebohod, bronaste barve minljivosti, prostranost mnogih neprepoznavnosti, nek izredno prepoznaven odnos svoje utrujenosti zaznavam, ki mu dolgujem še neko dejanje. Vse vonja in ima okus po rečeh, ki jih zgoraj na površju ne prepoznaš. Sem pogreznjena brez cvetnega darila. Sama. In če dobro premislim kako so te korenine zamazane od gnitja zaradi požaganih dreves in zaznamovane z volčjim očesom, ki jim je pela motorka z rjavo kovino v rokah, padam še globlje vase. Ko rastlina poklekne in pade, boli mene, prav vsako zeleno krpo telesa, ker nisem več drevo v plamenu, ki se je po korenini spustilo v zemljo skoz ustnice po jeziku v vrat svoje duše. Tako ponižna sem, brez vprašanj v globini te gnijoče mokrote, neizrekljivo ganljive. Vse je tako kot bi žvrkljal čas svoj koktelj smrti s šumenjem kril v svojih nesmrtnih zmotah, dokler korenine ne poženejo iz solz v svetlobo novo življenje. Komentarji (0) www.pozitivke.net