Zgodnjega popoldneva je sedela za hišo na klopci in zrla v nežne premike rož v travi, kot, da jih sploh ni tam in razmišljala. Lahen vetrc ji je odnesel misli k njenem ljubem, kjer so si ji orisale slike čutne in nerazumljive ljubezni.

Tam, v njenem spominu, je poljubljala visokega mladeniča in on ji je vračal poljube. Dotik njegovih rok na njenem obrazu, njene roke okoli njegovega vratu in srečna bolečina njenih stopal, ko je stala na prstih. Čustva so jo ponesla v pravljico, o kakršni je vedno sanjala, toda zdaj, bila je resničnost. Njena čustva so bila resnična. Bila je srečna kot še nikoli, čutila je varnost in nežnost, verjela je njegovim dotikom in se jim predajala. Sama se ga je dotikala ljubeče in odgovorno. Bila je svobodna, ko se mu je prepustila.

Nekje daleč, v eni tuji deželi, je živel črni deček z imenom Mambo. On nikoli ni videl snega, novoletne jelke in dedka Mraza. To jutro je sonce tako žgoče peklo, da je bil deček zelo zaskrbljen ter vprašal mamo Jymbo, če je vseh deželah na svetu na novoletni dan tako soparno in vroče.

Mama Jymbo se zamislila in odšla poiskati njihovo edino knjigo, ki jo je nekoč davno prababica Tambo dobila od enega mornarja z drugega konca sveta. Deček Mambo se je zelo začudil, ko je slišal, da v daljnih deželah sveta pada sneg in da ljudi nosijo debele zimske plašče. Pazljivo je poslušal zgodbe o Dedku Mrazu, o darilih pod jelko in o mrzlem snegu. Potem pa je postavil tisoč vprašanj:
"Kaj je to mrzlo?" "Kaj je to sneg ?" "Kaj je to led ?"

Jaz sem brez besed. Da mi ne bi nič pomenile, to sploh ne bo držalo, nasprotno – veliko dam nanje, predvsem gledam na njihov izbor in njihov učinek, sporočilnost. Veliko razmišljam o njih, a malo besedujem. Toda moj molk je včasih bolj zgovoren in bolj na mestu kakor pa plaz nepomembnih besed, katerih namen bi bil samo eno – prekričati tišino in napraviti vtis. Ta molk ne bi smel boleti, ni to njegov namen, ampak bi včasih utegnil biti celo dobrodošel, sploh pri osebah, katere znajo s svojimi govorniškimi sposobnostmi tako očarati, da kar pozabiš na vljudnostne medklice in jih z odprtimi usti poslušaš. Gostobesednost prepuščam torej njim, ki vedo kaj povedati in to storijo na zanimiv način.

Zato pa veliko razmišljam. A tudi tega, kaj razmišljam, ne bi vedno znala ubesediti, niti ne bi želela o tem govoriti, ker je to preveč moje, da bi lahko še s kom delila. Bojim se svojega ponavljanja in monotonosti, ki se dogaja tistim, ki nimajo tako zelo dinamičnega stila življenja in se jim vse suče bolj ali manj okrog vsakodnevnih drobnih nepomembnih dogodkov, za katere bi rekli, da niso omembe vredni, pa vendar so na nek način neizbežni in jim je treba znati dati samo pravo težo in jih postaviti na svoje mesto, tja, kamor dejansko sodijo, jih pravilno ovrednotiti.

Že od davnih časov nas obdaja široko razprostrto nebesno modro nebo, ki je čez dan veliko bolj sinje, zvečer pa temno. Vedno se za nas obleče v svoj najlepši odtenek modre. In samo, če smo zares zelo pridni, tudi nas nebo ogrne v svoje lepo pravljično ogrinjalo, na katerem je vtkano nešteto zlato rumenih pik in pikic. Vsaka je kot utrinek bežna, vsaka nekomu pripada, a vendar ena brez druge ne morejo. Šele pozno zvečer zvezde vstanejo in se v službo odpravijo.

Vse prešteje modri mesec in lepo razporedi, da povsod zvečer svetlo je, da se takrat, ko pride noč, nihče več ne boji. Vsaka zvezda ima svojo nalogo: izmisliti si in pripovedovati vedno novo in novo zgodbo ali pravljico. Mora se lepo umiti, saj mora brezhibno blesteče svetiti. Čudijo se nam, ljudem, ko kdaj porečemo, da nam zvezde padajo z neba. Nikoli in nikdar, to je samo domišljija, pristavijo. Nobena še ni bila na Zemlji. Razen če se Boter Mesec ujezi, ker nekatere rade zamujajo.

Nekega dne, ko sem še hodil v prvi letnik srednje šole, sem opazoval sošolca Kyla, kako hiti domov. Vse je kazalo, da nese domov vse knjige iz svoje omarice. Spraševal sem se, le zakaj bi kdo na petek popoldne nesel domov vse svoje učbenike. "Ta res mora biti neki piflar," sem si rekel. Sam sem imel konec tedna kar lepo načrtovan z žurkami in z nogometno tekmo s prijatelji v soboto popoldne, zato sem le skomignil z rameni in odšel naprej. Med hojo pa sem videl, da prihaja Kylu naproti skupina pobalinov. Pritekli so do njega, mu sunili vse knjige po tleh, zraven pa ga še spotaknili, da je padel v blato. Njegova očala so odletela, in videl sem, da so pristala v travi nekaj metrov stran od njega. Pogledal je kvišku in v njegovih očeh sem videl obup in žalost.

Do njega sem začutil globoko sočutje, zato sem mu nemudoma pritekel na pomoč. Medtem ko se je plazil po tleh in iskal očala, sem videl, kako mu lijejo iz oči solze jeze, sramu in ponižanja. Podal sem mu očala in mu rekel:
"Tisti fantje so bedaki. Res bi morali odrasti!"
Pogledal me je in mi rekel: "Hej, hvala ti!"

Odprto okno, tvoj zamišljeni obraz se ozira naokrog in išče, kdo mu bo prisluhnil.
Morda je prevara vse to, kar vidiš, morda pa sploh niso še prišli tisti dnevi,
morda pa sploh nikogar ni, čeprav sva oba slišala, da so nekaj vpili in se prerekali
kdo ve zakaj,
morda pa ni bilo zaradi naju, saj so se hitro umirili in potem so kar prijazno izgledali.
Ti si se na tihem smehljal in dejal: »Tudi tako mi je prav.«
Nato si se skril nazaj v svojo samoto, preštel besede, se odel z molkom in odšel.
Pravijo, da si na novo življenje začel.

To je eden tistih dnevov, ki so dolgi v nedogled,
ki se skoraj ne končajo in se jih komajda še zavedamo.
Nad njimi kar radi vzdihujemo in se pritožujemo že zaradi malenkostnih stvari.

V teh dnevih se marsikaj zgodi, hitro se živi, še spomin se nam utrudi in še iz polsna podobe se z realnimi pomešajo.

To je resnična zgodba o čudovitih bitjih, ki nas ves čas obkrožajo in nam lepšajo dneve.

Ni ne blizu in ne daleč tisti travnik, kjer so nekoč živeli metulji s krili. Bili so vseh vrst in oblik, raznobarvnih vzorcev in velikosti. Njihovo edino zanimanje so bile cvetlice. Cvetlice so bile namreč njihovo veselje, njihovo razvedrilo in vsa njihova sreča. Vse svoje življenje so metulji posvečali cvetlicam.

Metulji so s svojim obiskovanjem cvetlic nezavedno prenašali tudi ''skrivnostni prah'', ki je dajal cvetlicam novo življenje. Cvetlice so v jeseni raztresle nova semena iz svojih polnih koškov in veter je ta semena raznašal okrog, spomladi pa so iz semen zrasle nove cvetlice. In tako je bilo od začetka časov pa do…

Pisalo se je leto 2002, ko sem sedela v krogu ne-zavedajoč se, v kakšno izkušnjo sem se podala in kaj bom doživela.

V mirni angleški vasici, kakšne dve uri stran od mogočnega Londonskega velemestnega vrveža, sem bila udeležena v šolanju za terapevta energijskega zdravljenja. Petnajst tednov v naslednjih treh letih, sem preživela v stari angleški graščini, s čudovito urejenim vrtom. Trava vedno pedantno pokošena, je v sredini prekrivala labirint, skozi katerega si se lahko sprehodil za sprostitev ali globlje raziskovanje svoje notranjosti. Nam je vrt služil predvsem za sprostitev in obvezno skodelico čaja med posameznimi >bloki< v programu.

Bili smo pisana druščina raznih nacionalnosti od indijske, arabske, italijanske, ameriške, švedske,slovenske in večinske angleške. Raznovrstnost se je kazala tudi v izobrazbeni in statusni strukturi, ki je zajemala od učiteljice, homeopatinje,medicinske sestre, fizioterapevtke plesalke do gospodinje, inžinirja strojništva, računovodje, odvetnice ter izvršnega direktorja računalniške družbe. Moja prepričanja o angleški kulturi kot o zadržani in distancirani so se hitro razblinila. Spoznala sem tople in sočutne ljudi.

Sedela sva za mizo v lokalu.
Bila sva tiho, zatopljena vsak v svoje misli.
Pogled se mi je ustavil na njegovih očeh.
Ko sem ga gledal v oči, sem se vse bolj in bolj potaplaj vanje.
Glasba v lokalu je počasi izginjala iz mojih ušes.
Tonil sem, tonil sem v njegove oči.
Vse globje in globje, dokler nisem obnemel potopljen v njegovih očeh.
V njih sem zagledal staro zaprašeno skrinjo. Z nje sem obrisal prah in videl, da je to skrinja v katero sva kot otroka spravljala igrače.
Bila je pisana, lepa, barvita, kot takrat, ko sva jo zadnjič skupaj zaprla.
Odprl sem jo.
V njej sem namesto igrač zagledal spomine iz najinega otroštva.
Vsi so bili tam.

Hodila po domovini sem naši in kar naenkrat uzrla nekoga, ki se je ulegel na zemljo in jokal. Vprašala sem ga: »Zakaj jočeš?«

Odgovori mi je: »Zato ker nimam alibija, da sem svoboden! Zato ker ne morem postati neviden!«

»Kdo pa si ti, si mar suženj, pobegli zapornik, oseba brez državljanstva? Si morda koga ubil ali si storil kakšno kaznivo dejanje, da bežiš pred roko pravice? Jaz tega preprosto ne razumem.«

Odgovori mi: »Ne, ne, ti sploh ne razumeš. Nisem nobena grešna ali izmučena kriminalna duša kesanja. V jedru sem le nevrotični problem pijanega človeka, ki nima doma, spi pod mostom ali na ulici, ločen sem od svojega naroda in daje me neka biološka monotonija. Po mnogih peripetijah in prestanih hudih zimah na prostem, sem postal bolan, slabega zdravja in vsem odveč. Sedaj še klošar ne smem biti več.

Pozdravljeni!
Ves mesec sem premišljeval, ali naj s tem obremenjujem še druge. Pa je tako, da mora to iz mene ven. Umrl je moj najboljši prijatelj. Imel je šele štiri leta in pol. Vsak dan sem z njim šel dvakrat ven - živel je bolje kot kakšen otrok. Mislil sem, da sem preživel že vse najhujše, pa me je življenje presenetilo še s to veliko žalostjo.

Dobil sem ga kot majhno kosmato kepico. Skrbel sem zanj kot sem najbolj mogel. Nikoli ni bil sam... Njegove hvaležne oči ne bom pozabil nikoli, ne tisti njegov zadnji pogled. Nikomur ni storil žalega. Sosedov sploh ni motil. Čez dan se je res podil po vrtu in koga oblajal, če se je preveč približal hiši. Na sprehodih je bil vedno privezan in zunaj se ni dotaknil ničesar. Bil je dobro vzgojen...Da, dobro boste prebrali. Verjetno ga je nekdo zastrupil.

Sonce nizko je in žarki še prešibki so,
da iskrice prižgali bi na zeleni jezera gladini;
le vile bele s prosojnimi tančicami
lahkotno plešejo in se iz vode nežno dvigajo.
Pa razprle so svoj krog in iz meglice mistične

sam…samcat... priplaval je…

Kako boleče je bilo, ko videla sem to! - Labod osamljeni…
Predvidevam, da je on, da je ona tista,
ki z mladiči je odšla, da v mrazu tem pomrli ji ne bi.

Pa zakaj niso skupaj šli, saj vedno skupaj so bili?

"Mer bharat mahan," sporočajo ponosne črke na zadku tovornjaka ... "moja Indija je velika." Res je velika, včasih kar prevelika. Pa nagnetena do nezavesti ...

Po uradnih statistikah se število vozil vsako leto poveča za 10%. Od mojega prvega obiska pred devetimi leti to skupaj nanese 135% porast (ne 90%, kot se morda zdi na prvi pogled). Že pred devetimi leti je bila gneča neznosna, torej si jo lahko predstavljate danes. Ko na Indijo pogledas s ceste, se ti zazdi kljub vsej njeni mogočnosti hudo tesna. Kerala, npr., je velika za dve Sloveniji, ima pa 10x več prebivalcev. 10 ljudi na hektar ... da o mestih sploh ne govorimo.

Vpliv zahoda se je močno povečal. Vsi so zagledani v bogastvo in denar, ki navidez kar kipi na Zahodu, nezadovoljstvo pa se samo stopnjuje. Podobno kot pri nas. Moda počasi prodira, ni čudno videt tipe z bolj modernimi frizurami in v majčkah in jeansu, dekleta prav tako oblečejo majčke z razgaljenimi rameni, čeprav redkeje. Ni redko, da rikšar ali obulični prodajalec sadja kar naenkrat potegne iz žepa hud mobitel.

Otožno se mi je nasmehnila ta bistroumna naprava: svetlobna krogla. Na dnu je bilo videti velike zlate rože, srebrne zvezde in svetlikajoče notne zapise. Tam se je začela predigra usode. Z napeto prisotnostjo sem spremljala kaj se dogaja, kako potuje duh po njej in kaj govorijo v krogli starodavne Vede, Buda in Bhagvard Gita ter s koliko čašami mi bo nazdravil novo leto 2007 Li Taj Po.

Priznati moram, da sem bila nad to svetlobno kroglo kar malce vraževerna. Globoko v sebi sem čutila, da mi bo razkrila in razkazala vse svoje skrivnosti, ves svoj čarobni nakit njenega dolgega nastajanja in mi pričarala kakšen Brahmsov ali Mozartov koncert, čeprav imam na določeni notni točki neizmerno rada tudi Berlioza.

Kaj v življenju nam daje moč, da vemo kdaj storiti pravi korak? Nevem, jaz resnično nevem, ker tavam v čudni situaciji, kjer ne znam priti ven.

Na svetu obstaja na milijone ljudi in na žalost živimo v državi, ki je zelo zelo majhna. Tako majhna, da se velikokrat zgodi, da se preveč ljudi pozna med seboj. To zna biti pozitivno, zna pa biti tudi v napoto ko pride do simpatij, ljubezni in temu podobnih situacij. Problem nastane, ko začneš počasi ugotavljati, da ti postaja všeč nekdo, ki je prepovedan sad – prijatelj tvojega fanta. Nista sicer take vrste prijatelja, da bi veliko časa preživela skupaj, da bi imela isto družbo in da bi skupaj hodila ven. Poznata se sicer že zelo dolgo, od majhnih nog, saj sta bila všasih soseda.

Pot do sreče ni v iskanju koristi in koristnosti – (saj se po zadovoljitvi ene potrebe pojavi druga) , pač pa v dopuščanju in predajanju.

Boleč je občutek, ko ugotoviš, da stopajo ljudje v stik s teboj le na podlagi lastnega interesa – ko vidijo v tebi/želijo iz tega razmerja iztržiti nekaj za svoje dobro, bolje rečeno za lastno korist.

Zato meni ne pomeni nič denar, hiše, bla, bla, pač pa vrednotenje.

Kot rešitev si priklicujemo idejo o »bogu«, ki je dober, vsemogočen in nas ima z vsemi napakami vred brezpogojno rad. Vse tisto, po čemer hrepeni človeška duša. In se tolažimo, da je človeška rasa v svojem bistvu vrsta kompatibilnih posameznikov, ki bomo »eno«, ko bomo odvrgli masko telesne navlake.

Murska šuma. Skrajni vzhod Prekmurja in Slovenije, kjer ima človek občutek, da se svet konča. A tam se začenja.
To je košček sveta, kjer Mura s svojimi mrtvicami, staro strugo, bogato floro in favno kroji življenje človeku, ki se ji je popolnoma prepustil. Njeni lepoti in moči, ki jo neizmerno spoštuje in ljubi. To je Vinci.

Pot do njegove logarnice bi lahko opisala nekako »kot v filmu«. Do njegovega bivališča vodi majhen drevored in tam na koncu drevoreda so se goske, kot majhne narciske ogledovale in komentirale svojo neizmerno lepoto v sijoči pločevini velikega terenskega vozila, ki ga Vinci potrebuje, ko se odpravi na ogled svojih, čez dvesto hektarjev obdelovalnih površin zemlje, ki mu vsako leto rodi, kot veleva narava, ne on. In on je tisti, ki mu narava vrača darove, s katerimi se zahvali za harmonijo, ki je spletena z njegovim bistvom.
Kot majhni smo se z Vincijem igrali, odkrivali skrivnosti narave in bili varuhi narave.

Bilo je spomladi, leta 1992. V tem času sem dosti igral po raznih lokalih v svojem glasbenem duetu. Povedati moram še, da sem bil strasten mesojedec, saj smo v naši družini na leto pospravili kar velike količine svežega in prekajenega mesa, klobas in salam, ki sem jih sam izdeloval. Kot muzikant, sem tudi dosti popival, predvsem vina pa tudi žgane pijače. Tudi v podjetju kjer sem bil zaposlen, smo kar pogosto proslavljali razne dogodke, seveda ob obilni, večinoma mesni hrani in alkoholni pijači. Mislim, da večina ljudi to počne še danes. Pa pustimo to dejstvo, mogoče bodo vsaj nekateri prišli do enakih spoznanj kot sem prišel jaz.

Nekako podzavestno sem čutil, da ne delam prav vendar nisem znal iz tega začaranega kroga. Ker pa ima narava vselej prav, je tudi v mojem primeru poskrbela za streznitev. Poleg velikih težav z zgago-povišano želodčno kislino, me je mučila tudi huda revma, še zlasti v predelih telesa, ki so bila poškodovana ob prometni nesreči 1973 leta.

Piše: Jasna Martinjak - Resnična zgodba 24.3.2003

Začenjam z danes. Sinov rojstni dan. Deseti… Ves dan pripravljam in pospravljam. Čutim, da sem polna napetosti, zato nerodna. Prižgem si Windrose, glasbo violin. Iz mene se začne viti žalost. Spuščam žalostne, hromeče glasove. Zaslišim notranji klic, naj se uležem na kavč, kot že tolikokrat poprej ob približno istem času dneva. Uležem se in slišim, naj glavo obrnem na drugo stran kavča. Storim tako in se prepustim. Do sedaj sem vedno videla vijolično roza svetlobo, ki je delala nad menoj in skozi mene. Danes je bila modro zelena. Začela je delati na grlu, potem na srcu in pleksusu. Kar naenkrat sem lahko zajokala. Nekaj časa so šle solze iz mene.

Čudovita Prisotnost je svoje delovanje premikala navzdol proti nogam in se tam tudi nekaj časa zadržala. Potem mi je naročila, naj ugasnem glasbo in ko sem se ulegla nazaj, je delala še skozi obraz in oči. Proti koncu so bile barve modro zeleno vijolične. Občutki izredno mehki in ljubeči

Kot majhna sem se ob cerkvenem prazniku, ki mu v Prekmurju pravimo 'proščenje' najbolj veselila beltinskih Ciganov, ki so se na ta dan ustavljali pri vsaki hiši, igrali in peli svoje, ciganske pesmi in si na ta način kaj zaslužili. Seveda so v svojem seznamu pesmi imeli tudi druge, a vedeli so, da meni morajo igrati njihove, ciganske. Svojih občutkov takrat še nisem znala analizirati, se pa močno spomnim, kako me je ob poslušanju njihovega melosa nekam odpeljalo. Nekam daleč. Zdaj vem, da sem čutila v pesmih življenje Cigana, nomada, ki venomer potuje, ki venomer išče, ki nikjer ni doma, a vendarle vsepovsod.

Imeli so me radi, ker sem jih imela rada tudi jaz, tako, kot še danes. Ravno zaradi te njihove drugačnosti, ki me, ko jih poslušam peti, odpelje v dežele, odkoder prihajajo. Čutim njihovo kri.

Zakaj jim ne pravim Romi? Zame so in vedno bodo Cigani. S spoštovanjem. Oni to vedo.

Navdihnjen z oddajo TVSLO "Vse poti vodijo k vodi", sem se na prelep torkov sončen dan, 31. oktobra 2006 odločil, da raziščem strugo potoka Begunjčice.

Okoli poldneva sem parkiral malce nad gradom Kamen, si obul planinske čevlje, oprtal nahrbtnik, zagrabil palice in se spustil do struge.

Že po nekaj sto metrih so me premamili drobni potoki na območju vodnega zajetja, zato sem zavil levo navkreber in jim sledil prav do izvira.

Dve majhni plastenki, ki sem ju imel v nahrbtniku, sem z vodo napolnil do vrha, večjo pa sem se odločil prihraniti za izvir na najvišji točki izvira Begunjščice, ki jo bom dosegel.

1. november je dan, ko naša srca najbolj občutijo bolečino izgube najdražjih. Hkrati pa ljubezen, ki so jo pustili zasidrano v nas. Velikokrat sem zasledila stavek, časti življenje in ne smrti. Noben čas ne zaceli ran, če imamo pred očmi naše najdražje, v trenutku njihovega slovesa od življenja. Častiti je potrebno vsak trenutek, ki si ga preživel s to osebo. Zato širi prejeto ljubezen, da je ne bo izbrisal čas.

Podaj svojo misel tudi ti in naj se ljubezen dotakne čimveč ljudi.

Tale mejl je namenjen vsem tistim, ki se včasih vprašajo, kako bi bilo, če bi tako kot jaz izkoristili možnosti, ki jih ponuja prost pretok delovne sile v Evropski uniji in emigrirali. Če sem čisto poštena sem London izbrala zato, ker sem si želela videti nekaj musiklov (predvsem Mammo mia), ker sem hotela doživeti mesto, kjer so snemali Bridget Jones in Love actually, ker sem hotela izkušnjo najbolj kozmopolitanskega mesta na svetu. In ker ne govorim kaj prida tujih jezikov razen angleščine. In ker sem po letu dni pohajačenja po svetu sumila, da moja ciganska duša prav dosti časa ne bo zdržala v Gorici ali Ljubljani.

Meni se začetek sploh ni zdel težak. Jen, avstralska popotnica me je vzela pod svojo streho in mi razložila, kako funkcionira sistem. Po šestih letih Londona je imela naštudirano vse - kje najti stanovanje, službo, najcenejši transport, kaj se splača v Londonu videt, itd. V enem tednu sem našla sobo in službo. Točiti pivo v lokalnem pubu je bilo zame družbena študija obnašanja angleškega delavskega razreda. In poučna izkušnja, kako Angleži sprejemajo tujce.