Sedela sva za mizo v lokalu.
Bila sva tiho, zatopljena vsak v svoje misli.
Pogled se mi je ustavil na njegovih očeh.
Ko sem ga gledal v oči, sem se vse bolj in bolj potaplaj vanje.
Glasba v lokalu je počasi izginjala iz mojih ušes.
Tonil sem, tonil sem v njegove oči.
Vse globje in globje, dokler nisem obnemel potopljen v njegovih očeh.
V njih sem zagledal staro zaprašeno skrinjo. Z nje sem obrisal prah in videl, da je to skrinja v katero sva kot otroka spravljala igrače.
Bila je pisana, lepa, barvita, kot takrat, ko sva jo zadnjič skupaj zaprla.
Odprl sem jo.
V njej sem namesto igrač zagledal spomine iz najinega otroštva.
Vsi so bili tam.
Vse, kar sva skupaj počela kot otroka, pubertetnika, mladostnika, prav vsi so bili tam.
Vzel sem jih v roke in skozi njih videl kako se jih spominja on. Bili so lepi, prijazni in spoštljivi, nekateri nagajivi, spet drugi žalostni in sivi.
V njih sem spoznal, da me ceni, da me ima rad in da je moj prijatelj.
Ko sem jih spravil nazaj v skrinjo, jo zaprl in počasi odhajal iz globine njegovih oči, sem na njegovem obrazu opazil nasmeh.
Takrat sem se zavedel, da sva skrinjo z igračami odprla skupaj in da imam prav takšno tudi jaz v mojih očeh.
Sedela sva za mizo v lokalu.
