Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/2007011520523355

Zgodba o strtem srcu sreda, 17. januar 2007 @ 05:02 CET Uporabnik: Just_Girly Zgodnjega popoldneva je sedela za hišo na klopci in zrla v nežne premike rož v travi, kot, da jih sploh ni tam in razmišljala. Lahen vetrc ji je odnesel misli k njenem ljubem, kjer so si ji orisale slike čutne in nerazumljive ljubezni. Tam, v njenem spominu, je poljubljala visokega mladeniča in on ji je vračal poljube. Dotik njegovih rok na njenem obrazu, njene roke okoli njegovega vratu in srečna bolečina njenih stopal, ko je stala na prstih. Čustva so jo ponesla v pravljico, o kakršni je vedno sanjala, toda zdaj, bila je resničnost. Njena čustva so bila resnična. Bila je srečna kot še nikoli, čutila je varnost in nežnost, verjela je njegovim dotikom in se jim predajala. Sama se ga je dotikala ljubeče in odgovorno. Bila je svobodna, ko se mu je prepustila. Odprla je oči in zagledala rumene rože in jih ljubila. Ljubila je naravo in tokrat še toliko bolj. Sedela je in delila svoja čustva z okolico. Vedno je verjela v dve stvari. Nekje obstaja nekdo, ki čaka nanjo in ona čaka nanj, verjela je tudi, da ga je vredna. To je bila pesem njenega srca. To je čutila, v to je strastno verjela, čeprav se ji je v srce prikradel dvom vsakič, ko je nekoga resnično ljubila. Dvom je vedno znova razpolavljal njeno srce vsakič, ko je bila resnično srečna. Čeprav se je srce veselilo sreče in jo vedno znova klicalo k sebi ter bilo srečno, je bilo navajeno žalosti in le-to je težko pozabiti, saj je zapisano v neskončne dni trpljenja njenega otroštva. Kot otrok je ljubila svojega očeta, vendar on nikoli ni znal ravnati z ljubeznijo, tudi ni vedel kaj pomeni, da je nekomu mar za drugega človeka. Čeprav je žena skrbela zanj s skrbjo, on ni vedel kaj ima, tako tudi ni vedel, kdo je ta otrok, ki ga tako zelo ljubi. Rekel je deklici naj ga pusti pri miru, vendar pa ona tega nikoli ni želela slišati, želela si je njegovega objema, potrditve ljubezni. Tako je deklica vsakič, ko je njen oče prišel domov, skočila do njega in prosila objema. Sama mu je podarjala objeme, četudi si jih sam ni želel. Hotela bi se tudi z njim igrati, vendar njemu ni bilo do tega, raje je zamahnil z roko in jo ozmerjal. Ker se je to dogajalo vsak dan, skozi vrsto let, se je tudi kdaj dodatno potrudila za njegovo ljubečo pozornost. A takrat je dobila le veliko večjo telesno bolečino, ki pa se ni primerjala s bolečim pokanjem njenega srca. Bilo je za vedno strto. Nikoli več ne bo postavljeno skupaj, nikoli več ni upalo ljubiti. Tako se je žalost za vedno naselila v njeno srce in zdaj je zahtevala svoj delež, kot že velikokrat prej. V glavi ni razumela, da je lahko srečna. Zameglilo ji je razum. Misli so ji govorile drugače. Zdaj je videla drugačno sliko. Visok mladenič se ji je posmehljivo režal in ji govoril. Govoril je sovražno, besede zaničevanja. Bolečina je terjala svoj davek. Ni bila več srečna. Utapljala se je v solzah in z bolečino v srcu prosila nežne cvetlice za pomoč. A bolečina ji ni prizanesla. Trgala ji je srce na pol, vedela je, da ni zmožna biti ljubljena, ker sama ne zna ali ne zmore odgnati tega demona. Vedela je, da bo fanta pozabila in postavila njeno življenje spet v tok, kjer se izogiba tem, vedno enakim izkušnjam. Ko je bila njena muka že neznosna od bolečin, ki so jo prizadejale slike v njeni glavi in nepozabljen demon, skrit v njeni podzavesti, je nežno, kot bi se usedel metulj na njeni rami začutila dotik. Nežna roka je ponujala ljubezen. Začutila je objem in počutila se je varno. Na glas je zajokala. Njeno srce je čutilo ljubezen in s tem pregnalo boleče slike. Verjela je v njegov objem, v njegovo ljubezen zanjo. Zdaj je zajokala še bolj močno in kmalu mu je dala poljub. Bila je čista. Počutila se je prerojeno. Solzne oči so bile zdaj globoko srečne in nasmeh na njenih ustih je kazal hvaležnost. Gledal jo je nežno in jo pobožal po laseh. Ljubila je in bila je ljubljena. Objeta sta tiho obsedela na klopci in zrla skozi nežen veter, ki je pozibaval rumene rožice v travi. Čutila je čistino in predanost, ki je ni začutila še nikoli. Čutil jo je tudi on. Vedel je, da je videl njeno največjo bolečino in jo ljubil. Pesem njune ljubezni ju je sklenila skupaj za vedno. Ljubila sta in bila sta ljubljena. Komentarji (0) www.pozitivke.net