Že od davnih časov nas obdaja široko razprostrto nebesno modro nebo, ki je čez dan veliko bolj sinje, zvečer pa temno. Vedno se za nas obleče v svoj najlepši odtenek modre. In samo, če smo zares zelo pridni, tudi nas nebo ogrne v svoje lepo pravljično ogrinjalo, na katerem je vtkano nešteto zlato rumenih pik in pikic. Vsaka je kot utrinek bežna, vsaka nekomu pripada, a vendar ena brez druge ne morejo. Šele pozno zvečer zvezde vstanejo in se v službo odpravijo.

Vse prešteje modri mesec in lepo razporedi, da povsod zvečer svetlo je, da se takrat, ko pride noč, nihče več ne boji. Vsaka zvezda ima svojo nalogo: izmisliti si in pripovedovati vedno novo in novo zgodbo ali pravljico. Mora se lepo umiti, saj mora brezhibno blesteče svetiti. Čudijo se nam, ljudem, ko kdaj porečemo, da nam zvezde padajo z neba. Nikoli in nikdar, to je samo domišljija, pristavijo. Nobena še ni bila na Zemlji. Razen če se Boter Mesec ujezi, ker nekatere rade zamujajo.

A odkar se je vrnila zvezdica Zaspanka nazaj v svojo službo, mu dela preglavice Modra zvezdica, ker je ponoči nihče ne prepozna. Je namreč njena sestrična, ki je zbolela za modro boleznijo, to pa je dobila zato, ker se je preveč umivala in je postajala iz dneva v dan čedalje bolj prozorna, tako da se je nebo ogledovalo v nji. Ni vedela, da nebo včasih izgubi svojo barvo in da so zato za zvezde nekateri predeli Rimske steze prepovedani zaradi nevarnosti okužbe z menjavo barve. Neposlušnica pa najraje dela ravno to, kar je prepovedano.

Prav iskala je te predele in kot da bi jih slutila, je tudi skoraj vse odkrila. Bilo ji je zanimivo pobarvati se in se narediti nevidno. Samo obrisi so še ostali. Ves sijaj je pošel in postala je skoraj prozorna. Potem se je v to prozornost ogledalo nebo in potem je prišel Nebesni Slikar, ki ga najamejo vsakič, ko je nebo že bolj bledo. In ravno to noč je spet prišel z velikim čopičem v roki in z ogromnim vedrom modre barve temnejšega odtenka. Zvezdica je med tem že postala očem nevidna, niti se ni več čutila njena prisotnost. Slikar je vzel čopič in z velikim zamahom najprej nanesel ogromne packe, ki jih je nato z debelejšim čopičem enakomerno razmazal po vsej nebesni površini. Nato je vzel malo bele, da je dobil občutek sinjine in kanček črne, da je izgledalo kot noč. Drugače so bile noči bolj svetle, nocoj pa je želel temnejši odtenek. Seveda ni vedel, da je pobarval tudi Modro zvezdico, ki je zašla v Prepovedan predel. Tako se je sedaj stapljala z nebom in se skoraj prilepila nanj. Začela je kihati in se potihem pritoževati, da je vsa mokra od nebesnega dežja, a slikar je ni slišal. Skušala se je premakniti, pa je bila kot del neba, ki je vedno na svojem točno določenem mestu, negibno kot podlaga. Tedaj je ugledala na nebu pramene luči. To so bile njene sestrice, ki so se odpravljale na zbiralno mesto, kjer jih bo boter Mesec spet prešteval in jih razdelil po nebu. Med njimi je bila tudi zvezdica Zaspanka, ki je sedaj sodila med najbolj vzorne zvezde in ni nikoli več zaspala ravno tedaj, ko bi morala dati od sebe vso energijo, da bi osvetlila svoj košček Zemlje.

Ena zvezda se močno približa Modri zvezdici, a je ne opazi. Še malo, pa bo osvetlila njen prvi krak. Že čisto blizu je. Zdaj zdaj jo bo odkrila. Že jo osvetljuje… »Nisem vedela, da se nebo premika« reče zvezda Svetka in se čudi. »Kaj naj storim? Boter Mesec mi je rekel, da moram biti to noč tukaj za čuvajko, da bi katera od ostalih zvezd ne zašla sem. Rekel je, da eno spet pogreša, pa ne vem, katero. Svojo generacijo že poznam, mlajših pa ne prav dobro. Morda na videz prepoznam katero po tem, kako močno oddaja svetlobo. Le katere zvezde ni?« Tedaj se nekaj na nebu spet premakne in pusti za sabo sled, kakor da se je nekaj odlepilo in odstopilo. Tam je bilo svetleje in nastal je obris zvezde. Svetka bolje pogleda in se zamisli: »Ta obris je nekomu podoben. Mora biti prav zares ena mlajših. Boter Mesec me ni zaman poslal sem. Te novinke pa moraš res ves čas loviti in jih imeti neprestano na očeh, da ni potem kaj narobe. No, moja desna soseda je zvezda Rajska, ki pa ni tako velika kot je ta obris, moja leva soseda pa je zvezda Milina, ki je za odtenek bolj močne konstrukcije. Moja spodnja soseda je zvezda Sanjarija, ki sedaj sveti na Zeleno ulico, sem jo videla, kako se ji je prej mudilo v službo, moja zgornja soseda pa je Neboljuba, ki jo ima boter Mesec najraje. Vse te moje sosede pa so že malce v letih, ta odtis pa kaže, da pripada še mladinki. Če ima kakšnih petsto nebesnih let, potem jih ima dovolj… Slikarja tudi ne vidim, čeprav je nebo še vse mokro od barve, Pomivalec pa pride komaj zjutraj, da nebo spet opere in mu povrne njegovo prejšnjo, naravno barvo. Grem prosit botra Mesca, če mi dovoli raziskati, kdo manjka. Je sam rekel, da mu moramo sporočiti, če koga pogrešamo ali če se kaj nenavadnega zgodi. Vem sicer samo to, da je tule na nebu bila ena zvezda na Prepovedanem predelu, pa se je nekaj zgodilo, da je več ni.«

Ko bi jo le Modra zvezda videla, takoj bi šla z njo. Raje bi svetila tudi nadure, samo da bi se smela bleščati v svoji naravni lepoti. Tako pa se mora sedaj skrivati v svojih temno modrih oblačilih, ki so popila vso njeno svetlobo. Sedaj se blesti modro v posebnem odtenku. Če modro zmešamo z rumeno, dobimo zeleno in prav take barve bo postala, če se bo barva zasušila. Sama pa si ne more nič pomagati. Lahko samo vpije na pomoč. Nekoga je sicer videla v tem Prepovedanem predelu, vendar se nihče ne bi upal približati temu kraju, ker jih je boter Mesec svaril, da tukaj straši in da se dogajajo nenavadne reči.

Medtem ko je Modra zvezda razmišljala, je zvezda Svetka že odplavala k botru Mesecu in mu povedala, da je pomotoma skrenila na Prepovedani predel. Boter Mesec je takoj sklenil, da bo poslal okrepitev nočnih čuvajev, kakor so imenovali zvezdnike, ki so obvladali posebne veščine, med drugim so imeli tudi velik dar za razvozlavanje ugank in nepojasnjenih stvari, da o daru logičnega sklepanja in orientaciji niti ne govorimo, skupna pa jim je bila tudi raziskovalna mrzlica, njihov razpoznavni znak. Vedno so bili pri roki, kjer se je potrebovala pomoč, kot gasilci, reševalci in policaji v eni osebi, skratka deklica za vse. Nosili so posebne detektorske detektivske naočnike in od časa do časa uporabili plašč nevidnosti, po potrebi pač. Bili so neranljivi in nesmrtni, pa tudi po šestopetdesetem letu se niso več starali, zato so jim rekli večni mladeniči. Bili pa so seveda tudi zelo očarljivi, zato so bile vse zvezde zaljubljene vanje. In tako so se nocoj zbrali ob Botru Mesecu, ki je sklical bojni posvet za vse in najprej prisluhnili uvodnemu predavanju o nevarnosti Prepovedanega predela. Nato so imeli preverjanje prisotnosti, kjer so naši nočni čuvaji – zvezdniki že dobili prvo nalogo – vsak izmed njih je imel svoj seznam kraljic noči in njihovih dvornih dam. Zvezde so bile telepatsko povezane z mesecem in so bolj zaslutile kakor pa slišale njegov glas, še posebej tiste oddaljene, čeprav je imel zelo zvočen glas. Odzvale so se z najmočnejšim sijem, ki so ga bile zmožne. Ne bojte se, Boter Mesec zaradi tega ni oslepel, tudi sam je imel detektorske naočnike, ki mu jih je posodil najbližji zvezdnik, manjkal mu je samo dar logičnega sklepanja, to pa ni nič čudnega, če pomislimo na njegova leta. Tedaj je poklical Modro zvezdico in takoj zagledal praznino na njenem običajnem mestu. Tisti hip se je oglasila zvezda Svetka in se ponudila, da jo bo šla iskat. »Čeprav se lahko zanesem nate, te same vendarle ne pustim iti. Sicer sem prepričan, da se mi ne boš izgubila tudi ti, ampak Prepovedani predel ni kar tako. Lahko si še ti ob svojo barvo, saj je modra bolezen nalezljiva.« je dejal Boter Mesec.

Danijela Premzl