Jaz sem brez besed. Da mi ne bi nič pomenile, to sploh ne bo držalo, nasprotno – veliko dam nanje, predvsem gledam na njihov izbor in njihov učinek, sporočilnost. Veliko razmišljam o njih, a malo besedujem. Toda moj molk je včasih bolj zgovoren in bolj na mestu kakor pa plaz nepomembnih besed, katerih namen bi bil samo eno – prekričati tišino in napraviti vtis. Ta molk ne bi smel boleti, ni to njegov namen, ampak bi včasih utegnil biti celo dobrodošel, sploh pri osebah, katere znajo s svojimi govorniškimi sposobnostmi tako očarati, da kar pozabiš na vljudnostne medklice in jih z odprtimi usti poslušaš. Gostobesednost prepuščam torej njim, ki vedo kaj povedati in to storijo na zanimiv način.
Zato pa veliko razmišljam. A tudi tega, kaj razmišljam, ne bi vedno znala ubesediti, niti ne bi želela o tem govoriti, ker je to preveč moje, da bi lahko še s kom delila. Bojim se svojega ponavljanja in monotonosti, ki se dogaja tistim, ki nimajo tako zelo dinamičnega stila življenja in se jim vse suče bolj ali manj okrog vsakodnevnih drobnih nepomembnih dogodkov, za katere bi rekli, da niso omembe vredni, pa vendar so na nek način neizbežni in jim je treba znati dati samo pravo težo in jih postaviti na svoje mesto, tja, kamor dejansko sodijo, jih pravilno ovrednotiti.
Kaj je torej raznolikost in pestrost? Je to način doživljanja, ali gre samo za kvantiteto, recimo užitkov, ki ti jih neko doživetje prinese? Kaj naj bi me delalo zanimivo? Ali bi morala za to biti neprenehoma aktivna na čim več področjih, ali bi morala dosledno stopati v koraku s časom, ali bi morala čim bolj izkoristiti sedanji trenutek…? Še veliko takih »ali« se mi poraja in zdi se mi, da bi večina teh vprašanj zahtevala pritrdilni odgovor. Torej porečem življenju DA! Želim se zavedati dejstva, da živim in da je skoraj vse na meni, kako bom ta relativno kratek čas izkoristila, koliko bom imela od njega. Nič več in nič manj kot to, kar bom sama vložila, koliko bom motivirana kaj storiti, kolikor se bom znala truditi in vztrajati na pravi poti. Toda pravo pot najti je tudi umetnost. Še avtocesta ni brez ovinkov, pa bi potem moja pot bila položna kot neskončna enosmerna ulica, začrtana togo kakor premica! Kdo mi bo dal garancijo, da ne bom kdaj zdrsnila s poti, morda zato, ker bom prezrla kakšen prometni znak ob poti ali pa bom pozabila, komu gre prednost. Niti tega ne vem, kam me pravzaprav vodi pot, na kateri sem.
Zdi se mi, da bi se kdo drug znal bolje orientirati, če bi bil v moji koži. V olajšanje mi je samo to, da so včasih na moji poti križišča in potem katera pot vsaj nekaj časa teče vzporedno z mojo, ali se na trenutke celo zlijeta. Tako imam možnost vsaj površno spoznati še ostale popotnike, ki tako kot jaz sledijo svojemu notranjemu kompasu. In ko se srečamo, so hočeš ali nočeš, spet potrebne besede in ravno zaradi te osnovne potrebe po komuniciranju, ki izvira iz pradavne ugotovitve, da smo ljudje socialna bitja, ki sami sebi ne zadostujemo, ampak lahko funkcioniramo samo v takšni ali drugačni skupnosti, je življenje toliko bolj razburljivo. Od kod se nam jemljejo misli, katere se potem kolikor toliko uspešno prevedejo v besede, je zanimivo vprašanje in verjetno nisem prva, ki si ga je zastavila. Velikega pomena pa je izbor, kaj od vsega tega, kar nosi v sebi, bo naš sogovornik pripravljen podeliti z nami. In ravno ta vsebina je bistvena za nadaljnja razmerja. Bolj nekdo to vsebino napravi dostopno neki osebi, več mu ta oseba pomeni, več vezi je med njima. So seveda tudi enostranske komunikacije, vendar se največkrat ne obnesejo najbolje ali pa komunikacija z dvema neenakima partnerjema – en je zelo dostopen, drugi pa skrajno previden in nezaupljiv. Prvemu bi v tem primeru rekli, da je naiven, drugega bi označili, da je rahlo prevzeten, vendar bi verjetno obema storili krivico…
Komunikacija je vsekakor življenjskega pomena, pa naj bo kakršna koli že. Komunikacijo si večinoma predstavljamo samo kot pogovor, pa je to samo ena, najbolj običajna in razširjena oblika. Ostale oblike so že zahtevnejše in potrebujejo več pozornosti in več poznavanja. Npr. komuniciranje v pisni obliki, ki pa lahko ima enega, točno določenega naslovnika, ali pa več poljubnih naslovnikov, odvisno, koga želimo s tovrstno komunikacijo pritegniti.
Jaz sem brez besed. Da mi ne bi nič pomenile, to sploh ne bo držalo, nasprotno – veliko dam nanje, predvsem gledam na njihov izbor in njihov učinek, sporočilnost. Veliko razmišljam o njih, a malo besedujem. Toda moj molk je včasih bolj zgovoren in bolj na mestu kakor pa plaz nepomembnih besed, katerih namen bi bil samo eno – prekričati tišino in napraviti vtis. Ta molk ne bi smel boleti, ni to njegov namen, ampak bi včasih utegnil biti celo dobrodošel, sploh pri osebah, katere znajo s svojimi govorniškimi sposobnostmi tako očarati, da kar pozabiš na vljudnostne medklice in jih z odprtimi usti poslušaš. Gostobesednost prepuščam torej njim, ki vedo kaj povedati in to storijo na zanimiv način. 
