Nekega dne, ko sem še hodil v prvi letnik srednje šole, sem opazoval sošolca Kyla, kako hiti domov. Vse je kazalo, da nese domov vse knjige iz svoje omarice. Spraševal sem se, le zakaj bi kdo na petek popoldne nesel domov vse svoje učbenike. "Ta res mora biti neki piflar," sem si rekel. Sam sem imel konec tedna kar lepo načrtovan z žurkami in z nogometno tekmo s prijatelji v soboto popoldne, zato sem le skomignil z rameni in odšel naprej. Med hojo pa sem videl, da prihaja Kylu naproti skupina pobalinov. Pritekli so do njega, mu sunili vse knjige po tleh, zraven pa ga še spotaknili, da je padel v blato. Njegova očala so odletela, in videl sem, da so pristala v travi nekaj metrov stran od njega. Pogledal je kvišku in v njegovih očeh sem videl obup in žalost.

Do njega sem začutil globoko sočutje, zato sem mu nemudoma pritekel na pomoč. Medtem ko se je plazil po tleh in iskal očala, sem videl, kako mu lijejo iz oči solze jeze, sramu in ponižanja. Podal sem mu očala in mu rekel:
"Tisti fantje so bedaki. Res bi morali odrasti!"
Pogledal me je in mi rekel: "Hej, hvala ti!"

Na njegovem obrazu se je prikazal širok nasmešek. To je bil eden tistih nasmeškov, ki izražajo resnično zahvalo. Pomagal sem mu pobrati knjige in ga vprašal, kje živi. Začuden sem spoznal, da živi čisto blizu mene, zato sem ga vprašal, kako to, da ga nisem opazil že prej. Rekel je, da je pred tem hodil v privatno šolo.
Nekoliko me je zbodlo, kajti prej se nikoli ne bi družil s kakim fantom, ki bi hodil v privatno šolo.
Vso pot do doma sva šla peš in pomagal sem mu nesti nekaj knjig. Izkazalo se je, da je kar zanimiv fant. Vprašal sem ga, če bi hotel v soboto popoldne z mano in z mojimi prijatelji igrati nogomet. Rekel je, da prav rad. Družili smo se ves konec tedna, in bolj ko sem Kyla spoznaval, bolj mi je bil všeč. Tudi moji prijatelji so bili istega mnenja.

V ponedeljek zjutraj sem spet srečal Kyla z ogromnim kupom knjig v naročju. Ustavil sem ga in mu rekel:
"Ti si boš pa res natreniral mišice s tem kupom knjig, ki jih prenašaš sem ter tja vsak dan!"
Samo smejal se je in mi naložil polovico knjig, da sem mu jih pomagal nesti.

V naslednjih štirih letih sva s Kylom postala najboljša prijatelja. Ko sva hodila v zadnji letnik, sva začela razmišljati o nadaljnem študiju. Kyle se je odločil za univerzo Georgetown, jaz pa za Duke. Vedel sem, da bova vedno prijatelja in da kilometri ne bodo nikoli problem. Kyle je želel biti zdravnik, jaz pa sem ciljal v poslovne vode z nogometno štipendijo.
Kyle je bil zadolžen za poslovilni govor v našem razredu. Ves čas sem ga dražil, da je piflar, kajti samo piflarji so pripravljali govore ob podeljevanju maturitetnih spričeval. Vesel sem bil, ker meni ni bilo treba stopiti na tisti oder in govoriti.
Na dan mature je Kyle izgledal čudovito. Poznalo se mu je, da je v teh štirih letih srednje šole našel samega sebe. Tudi svojo postavo je dobro "opremil" z mišicami, in očala so mu imenitno pristojala. Pri puncah je imel uspeh, saj je imel več zmenkov kot jaz, in punce so ga naravnost oboževale. Včasih sem bil nanj kar malo ljubosumen, in danes je bil eden tistih dni. Videl sem, da je nemiren zaradi govora, zato sem ga lopnil po hrbtu in mu rekel:
"Hej, veliki mož, odličen boš!"
Pogledal me je z enim tistih hvaležnih pogledov in se nasmejal. "Hvala," je preprosto rekel.

Preden je pričel z govorom, se je odkašljal, nato pa povedal:
"Matura je čas, ko se zahvalimo vsem tistim, ki so nam pomagali skozi vsa tista težka leta - svojim staršem, učiteljem, bratom, sestram, mogoče trenerju... najbolj pa svojim prijateljem. Tukaj sem, da vam povem, da je biti nekomu prijatelj največje darilo, kar ga lahko neki osebi damo. Povedal vam bom zgodbo...."
Samo osuplo sem nato poslušal in gledal svojega prijatelja v neveri, medtem ko je pripovedoval zgodbo o prvem dnevu najinega srečanja. Ob koncu tistega tedna je nameraval storiti samomor. Izpraznil je omarico, da njegovi materi kasneje ne bi bilo treba nositi domov vseh tistih knjig in stvari iz nje. Ob tej pripovedi me je globoko pogledal in mi namenil droben nasmešek.
"Hvala bogu mi tega ni bilo treba storiti. Rešil me je moj prijatelj!"

Slišal sem globok vzdih, ki je potoval skozi množico prisotnih, medtem ko nam je ta čedni, popularni fant pripovedoval o svojem najšibkejšem trenutku. Videl sem njegovo mamo in očeta, kako me gledata s hvaležnostjo v očeh in se mi naklonjeno nasmihata. Šele takrat sem dojel globino vsega tega.
Nikoli ne podcenjuj moči svojih dejanj. Z eno majhno gesto lahko nekomu spremeniš življenje na bolje... ali na slabše. Bog nas "daje" v njihova življenja, da bi vplivali drug na drugega na nek način. Iščimo zatorej Boga v drugih ljudeh!

Prijatelji so angeli, ki nas dvignejo na noge, ko naša krila pozabijo, kako leteti".

Prišlo po elektronski pošti!
Lektorirala: Ljuba Žerovc