"Mer bharat mahan," sporočajo ponosne črke na zadku tovornjaka ... "moja Indija je velika." Res je velika, včasih kar prevelika. Pa nagnetena do nezavesti ...
Po uradnih statistikah se število vozil vsako leto poveča za 10%. Od mojega prvega obiska pred devetimi leti to skupaj nanese 135% porast (ne 90%, kot se morda zdi na prvi pogled). Že pred devetimi leti je bila gneča neznosna, torej si jo lahko predstavljate danes. Ko na Indijo pogledas s ceste, se ti zazdi kljub vsej njeni mogočnosti hudo tesna. Kerala, npr., je velika za dve Sloveniji, ima pa 10x več prebivalcev. 10 ljudi na hektar ... da o mestih sploh ne govorimo.
Vpliv zahoda se je močno povečal. Vsi so zagledani v bogastvo in denar, ki navidez kar kipi na Zahodu, nezadovoljstvo pa se samo stopnjuje. Podobno kot pri nas. Moda počasi prodira, ni čudno videt tipe z bolj modernimi frizurami in v majčkah in jeansu, dekleta prav tako oblečejo majčke z razgaljenimi rameni, čeprav redkeje. Ni redko, da rikšar ali obulični prodajalec sadja kar naenkrat potegne iz žepa hud mobitel.
Paradoksi so se vedno vseprisotni. Poglejte to: cena obroka je tu tretjino cene piva, pri nas pa je obratno in pivo stane tretjino obroka; pri nas hodijo k frizerju večinoma ženske, tukaj izključno samo moški; pri nas je na cesti veliko avtov in par motorjev, tukaj je cel kup motorjev in avtobusov in koles, pa precej manj avtov; pri nas najprej vržemo smeti v koš, da jih potem odnesemo na smetišče, tukaj je povsod smetišče, samo da ga mora včasih kak ubožec z enega mesta pobrat in ga prestavit na drugo mesto ... no ja, saj ni tako bistveno, skratka, povsod paradoksi.
Ko poslušam druge popotnike, ki prav tako jamrajo nad Indijo, se vprašam, ali smo mazohisti ali kaj! Ko prideš iz naše čiste zelene deželice v ta največji prašni kaos na planetu, ko moraš zamenjati čiste eko-plodove s pitaj-boga-kje-in-kako-je-to-zraslo, se res vprašaš: kaj delam tukaj? Učim se, ja. Spoznavam ljudi, ja. Odpiram se modrosti tisočletij, ja. Morda je res vredno, ja, ampak včasih bi kar pobegnil ...
Hrup! Ne moreš mu ubežati. Če ne bi bilo malih utrinkov lepote, ki jih najdeš pred vrati sobe v obliki velike dvestonoge, ali na sprehodu med drevesi v obliki jate velikih metuljev, ali kot mini-mini-žabico, ki ti prečka pot, ali kot svetilnik nad preprogo iz cvetja ... ali poseben nasmeh deklice -- bi bilo težje. Če ne bi naletel na Mamalla Heritage hotel, kjer je bila hrana res vredna svojega denarja, čeprav v primerjavi z drugimi restavracijami draga ... Spodoben obrok stane celih 90 rupij (1,5 EUR). Sicer se drugje naješ za 0,30 - 0,40 EUR.
Sadje? Hm, odlično je, ampak naravnega ne dobiš tako zlahka. Tudi sok iz sladkornega trsa je hm, hm ... V časopisu sem prebral, da se kmetje pritožujejo nad nabavnimi cenami trsa, ker imajo vse več stroškov z umetnimi gnojili in škropivi ... Morda je le bolje jesti beli sladkor ... :-) Banane? Nič drugače kot pri nas. Jabolka, grozdje? Me sploh več ne mikajo. Buuuuuu! :-(
Hoditi po Indiji, potem ko prebereš zbirko Anastazija, je prav težko. Rad bi nekaj dajal, rad bi se pogovarjal z Bogom med sprehodom po naravi, med drevesi, po travnikih. Ampak tukaj lahko daš samo bakšiš revežu, Bog pa je lepo zaprt v velike kamnite templje. Narava je pozabljena, razen daleč na severu, kjer je zdaj zima, in drugje v oazicah v hribih. Žalostno. Zelo rad bi tem ljudem povedal, da bi lahko bilo drugače, da bi lahko tukaj bil pravi raj, kakršen je bil pred mnogimi stoletji, pa se bojim, da me ne bi znali slišati, razumeti. Če ne razumejo, ko rečem, da hočem bele natikače, in mi nudijo črne, zelene, vijoličaste ... čeprav ponavljam, da hočem bele, kako bodo razumeli, kaj pomeni raj?
Ja, razočaran sem nad tem, kar tu doživljam. Pričakoval sem ... ne vem kaj. Dobil sem distanco do vsega, kar me obdaja, čeprav se obenem prepuščam toku dogodkov. Ta (spet) paradoks mi prinaša cudežno darilo nekakšnega transa, v katerem ustvarjam za prihodnost. Prihodnost sebe in sveta. Ne prevzetno, ampak ponižno. Kontrast med tem tukaj in tem, kar bo nekoč na Zemlji je strašansko plodno gnojilo notranji viziji o boljšem svetu -- in v prvi vrsti moji viziji o mojem rodovnem posestvu, mojem koščku domovine. Velika dela, knjige, slike, poezija ... pogosto rastejo iz notranjih konfliktov. Moje delo ima tukaj prav tako odlične pogoje za rast. Na koncu bom v vsakem primeru več, zato se veselim vsakega nadaljnjega koraka. Pa na Tirumali tudi kotičkov narave ...
Ne izogibam se kamnitim templjem, obiskujem jih in prosim Bogove za pomoč. Miselno usmerjam nevidni egregor, ki je nakopičen nad templji, proti Sloveniji, proti vsem koncem sveta, da se uresniči prekrasna vizija puščavnice iz tajge. Vera ljudi premika gore, zakaj ne bi spremenila mrtvila v življenje. Sredi hlada mrtvega templja mislim, da je to možno. Saj, mnogi so lepi, vzdušje je posebno, kar prestopiš v drug čas, ampak ko odpreš oči, je pred tabo gruča modernih Indijcev, ki čebljajo kot na tržnici.
Primerjanje Slovenije z Indijo prinaša soočenje z gromozanskimi razlikami. Morda je na zemljevidu Indija videti zelo velika proti Sloveniji, ampak ko stojim na griču sredi Slovenije, se mi zdi, da je Slovenija na nek čuden način večja. Paradoks, ja.
Zdi se mi, da bom konec marca, ko priletim nazaj na Brnik, zakričal v nebo: "Mera Slovenija mahan! Moja Slovenija je velika!"
Po uradnih statistikah se število vozil vsako leto poveča za 10%. Od mojega prvega obiska pred devetimi leti to skupaj nanese 135% porast (ne 90%, kot se morda zdi na prvi pogled). Že pred devetimi leti je bila gneča neznosna, torej si jo lahko predstavljate danes. Ko na Indijo pogledas s ceste, se ti zazdi kljub vsej njeni mogočnosti hudo tesna. Kerala, npr., je velika za dve Sloveniji, ima pa 10x več prebivalcev. 10 ljudi na hektar ... da o mestih sploh ne govorimo.
