Tale mejl je namenjen vsem tistim, ki se včasih vprašajo, kako bi bilo, če bi tako kot jaz izkoristili možnosti, ki jih ponuja prost pretok delovne sile v Evropski uniji in emigrirali. Če sem čisto poštena sem London izbrala zato, ker sem si želela videti nekaj musiklov (predvsem Mammo mia), ker sem hotela doživeti mesto, kjer so snemali Bridget Jones in Love actually, ker sem hotela izkušnjo najbolj kozmopolitanskega mesta na svetu. In ker ne govorim kaj prida tujih jezikov razen angleščine. In ker sem po letu dni pohajačenja po svetu sumila, da moja ciganska duša prav dosti časa ne bo zdržala v Gorici ali Ljubljani.

Meni se začetek sploh ni zdel težak. Jen, avstralska popotnica me je vzela pod svojo streho in mi razložila, kako funkcionira sistem. Po šestih letih Londona je imela naštudirano vse - kje najti stanovanje, službo, najcenejši transport, kaj se splača v Londonu videt, itd. V enem tednu sem našla sobo in službo. Točiti pivo v lokalnem pubu je bilo zame družbena študija obnašanja angleškega delavskega razreda. In poučna izkušnja, kako Angleži sprejemajo tujce.

Čeprav se Anglija lahko pohvali s 300 letno zgodovino emigrantov in sta indijski curry in halo pizza redno na jedilniku, ostaja miselnost zelo angleška. Če želiš v Angliji zaslužiti za kaj več kot osnovno preživetje in si kaj tudi privoščiti, potem se moraš adaptirati. Končati tu kakšno šolo, ker našega sistema ne razumejo in se ga tudi ne bodo trudili razumeti in govoriti tekoče angleško. Najbolj pomembno pa je vztrajati.

Vztrajati je težko, če vreme ni takšno kot doma, če v trgovini ne prodajajo takšnega jogurta, kot si ga navajen in če okoli tebe ni prijateljev, ki bi prišli na kavo, ko te monotonija vsakodnevne rutine potisne na dno. Potrebno se je potruditi in potrpeti, bi rekla moja mama. Tujci ponavadi to rešijo tako, da si najdejo partnerja, ki zapolni čustveno vrzel, dobivajo pakete hrane od doma (čisto res - Poljaki imajo kombije, ki ti v 12 urah pripeljejo piroge od stare mame, če hočeš) in preklinjajo vreme.

To, da si tujec, poleg načina obnašanja in oblačenja pove v prvih 3 sekundah tvoj akcent. In država, iz katere prihajaš, te seveda stigmatizira. Angleži že iz akcenta lastnih ljudi lahko povedo, koliko denarja ima nekdo in iz katerega družbenega sloja prihaja (po navadi niti ne nucajo človeka videti, ampak pogledajo, kateri naslov si navedel kot stalno prebivališče v cv-ju). Če pa si tujec, je pa to seveda druga zgodba. Mene so ves čas spraševali, če sem Poljakinja, ker me izdaja močen rrrrrr, ki je tako značilen za vse vzhodne Evropejce. Biti Poljak v Londonu pomeni najslabše plačana dela - kelnarjenje za punce (illegalnih variant ne omenjam :)) oziroma gradbeništvo za fante.
Žalostna zgodba: vsi ti mladi ljudje z diplomami tehničnih fakultet, družboslovja itd v Londonu v glavnem fizičarijo. In ker je Poljska stigma tako močna, ne marajo odgovarjati na vprašanje od kod prihajajo. Lahko si šele predstavljate kako težko je za druge rase  - azijce in črnce.

Pa finta sploh ni v te, da se boljših služb ne da dobiti, ampak potrebno je plezati po društveni lestvici. Takoj ko si že dovolj dober za kelnarjenje, poiskati delo v pisarni, se truditi itd. Za malce boljšo službo v Londonu človek ne potrebuje drugega kot samozavest in vztrajnost. Kot je rekel eden mojih kolegov: če si tujec, pač zaprosiš dalj časa, prej ko slej, že rata.

Tako večina ljudi London zapusti v parih mesecih ali letih. Razočarani, da je težje kot doma. Da moraš vložiti extra napor in se odpovedati toliko stvarem, ki si jih imel rad. In jezni, ker se ni obrnilo drugače.

Blagor vsem tistim, ki se lahko vrnejo domov, kjer imajo pristan pri starših, prijateljih itd. Ampak veliko je tistih, ki se ne morejo. Ker je doma vojna. Ker doma ni dela. Ker so si ustvarili družino tukaj in otroci nočejo v deželo, ki ni Anglija. Biti emigrant pomeni, da postopoma sprejemaš drugo kulturo in navade. Spremeniš nekatere vrednote in pričakovanja. Bottom line: postaneš človek, ki obvisi med dvema kulturama: tisto, ki si jo poznal v preteklosti in tisto, na kateri gradiš prihodnost.

Vsakokrat, ko greš na obisk domov, ugotoviš, da se je domovina, ki si jo hranil v srcu, spremenila in da te spremembe motijo. Ko živis v tujini, te na dejstvo, da tja ne sodiš, ne čisto zares, spomnijo drugi, ko popravljajo tvoje napake v izgovorjavi in te sprašujejo od kod si.
In to ljudje, ki razen angleščine ne govorijo nobenega tujega jezika. Spomnite se tega, ko slišite kakšnega Slovenca reci južnjaku, ki govori polomljeno slovenščino: "ti se pa najprej navadi govoriti pošteno slovensko. Se bova pol pogovarjala". Zame si ta Albanec, Srb, itd zasluži priznanje. Koliko jezikov pa vi govorite popolno, ha? Je vasa angleščina brezhibna?

Biti emigrant ne enači žalostnih življenjskih zgodb. Lahko je razburljivo, zanimivo in naredi te bolj človeškega, razumevajočega.
Vsak bi moral poskusiti, pa čeprav le za kake pol leta. :)

 Vesna
Prispelo po mailu