Pozdravljeni!
Ves mesec sem premišljeval, ali naj s tem obremenjujem še druge. Pa je tako, da mora to iz mene ven. Umrl je moj najboljši prijatelj. Imel je šele štiri leta in pol. Vsak dan sem z njim šel dvakrat ven - živel je bolje kot kakšen otrok. Mislil sem, da sem preživel že vse najhujše, pa me je življenje presenetilo še s to veliko žalostjo.

Dobil sem ga kot majhno kosmato kepico. Skrbel sem zanj kot sem najbolj mogel. Nikoli ni bil sam... Njegove hvaležne oči ne bom pozabil nikoli, ne tisti njegov zadnji pogled. Nikomur ni storil žalega. Sosedov sploh ni motil. Čez dan se je res podil po vrtu in koga oblajal, če se je preveč približal hiši. Na sprehodih je bil vedno privezan in zunaj se ni dotaknil ničesar. Bil je dobro vzgojen...Da, dobro boste prebrali. Verjetno ga je nekdo zastrupil.

Iz najbolj zvestega živega bitja je postal zver. Zaradi bolečin se je skrival in renčal. Vedel sem, da je nekaj hudo narobe. Odpeljal sem ga k veterinarju. Ena najbolj žalostnih poti. Vedel sem, da se ne bo več vrnil domov. Dobil je injekcijo. Veterinar ga je pregledal in odmajal z glavo. Za pet minut sem ga še odpeljal ven. Samo gledal me je s tistimi njegovimi obtožujočimi očmi - kaj sem ti le storil?!! Tudi on je slutil. Začelo ga je zanašati in odnesel sem ga nazaj na mizo. Še ena injekcija in konec. Kaj boste z njim? Požgali ga bomo! Kako krhko je življenje!

Deset dni nisem šel ven. Kam naj grem. Nobene poti ni bilo več. Vse me je spominjalo nanj. Vse poti sva prehodila skupaj dan za dnem: vročina, dež mraz. Za prijatelja se pač žrtvuješ. Ko sem šel po dolgem času le ven, so me vsi spraševali, kje imam spremljevalca...
No, kdo je le rekel: saj je bil zgolj pes...