Murska šuma. Skrajni vzhod Prekmurja in Slovenije, kjer ima človek občutek, da se svet konča. A tam se začenja.
To je košček sveta, kjer Mura s svojimi mrtvicami, staro strugo, bogato floro in favno kroji življenje človeku, ki se ji je popolnoma prepustil. Njeni lepoti in moči, ki jo neizmerno spoštuje in ljubi. To je Vinci.

Pot do njegove logarnice bi lahko opisala nekako »kot v filmu«. Do njegovega bivališča vodi majhen drevored in tam na koncu drevoreda so se goske, kot majhne narciske ogledovale in komentirale svojo neizmerno lepoto v sijoči pločevini velikega terenskega vozila, ki ga Vinci potrebuje, ko se odpravi na ogled svojih, čez dvesto hektarjev obdelovalnih površin zemlje, ki mu vsako leto rodi, kot veleva narava, ne on. In on je tisti, ki mu narava vrača darove, s katerimi se zahvali za harmonijo, ki je spletena z njegovim bistvom.
Kot majhni smo se z Vincijem igrali, odkrivali skrivnosti narave in bili varuhi narave.

Vedno je sanjal o tem, kar ima zdaj. Živi v objemu narave, ki ga čuva, ki mu daje hrano, ki ga boža in osrečuje.
Pred sedmimi leti je vzel v najem prvi hektar zemlje. Na njem je postavil šotor, v katerem je bival od meseca marca do decembra in obdeloval svojo zemljico. Noč in dan. Imel je traktor in star plug. In delal. In ljubil. Danes z isto ljubeznijo obdeluje čez dvesto hektarjev na ekološki način in velja za največjega individualnega obdelovalca zemlje v Evropi.
Pripeljali smo se do njegovih črno belih prašičkov, avtohtone vrste. Prašički so ga prišli pozdravit, postali so glasni. Od srca sem se nasmejala, ko jih je krégal, češ da ne smejo trgati polivinila, a pujski so mu luštno nagajali in trgali še bolj!

Skozi čustveno pripovedovanje, iz katerega je vela popolna pripadnost naravi je govoril o svojem življenju, pobožal mehke travice žita, ki so že pokukale iz zemlje in kot sam pravi, zrasle za njega. Nikoli ne vé, kdaj mu bo narava vzela pridelek. Ve pa, da mu enkrat vzame, drugič trojno dá.
Zakurili smo ogenj in ga poslušali.
Iz njega je žarela umirjena, vendar polna energija in popolno zadovoljstvo ob njegovem poslanstvu, ki ga je upal izpolniti.

Peljala sem se proti domu in močno začutila žalost ob misli, kako smo se ljudje prepustili tehnokratskemu svetu, ki nas je vpel svoje vajeti in nam ne da dihati z vsakdanjim prepričevanjem, kaj vse, da človek potrebuje za eksistenco.
Vračala sem se v nek drugi film. Pri Vinciju v Murski šumi nismo potrebovali nič.
Le ogenj je gorel, nedaleč vstran je tekla Mura, drevesa so se sklanjala nad nami, nas poslušala in v rahlem vetru zadovoljno prikimavala.

Moira
www.gibanje.org