Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Idila_Dan

Ti dnevi petek, 5. januar 2007 @ 05:01 CET Uporabnik: Pozitivke Odprto okno, tvoj zamišljeni obraz se ozira naokrog in išče, kdo mu bo prisluhnil. Morda je prevara vse to, kar vidiš, morda pa sploh niso še prišli tisti dnevi, morda pa sploh nikogar ni, čeprav sva oba slišala, da so nekaj vpili in se prerekali kdo ve zakaj, morda pa ni bilo zaradi naju, saj so se hitro umirili in potem so kar prijazno izgledali. Ti si se na tihem smehljal in dejal: »Tudi tako mi je prav.« Nato si se skril nazaj v svojo samoto, preštel besede, se odel z molkom in odšel. Pravijo, da si na novo življenje začel. To je eden tistih dnevov, ki so dolgi v nedogled, ki se skoraj ne končajo in se jih komajda še zavedamo. Nad njimi kar radi vzdihujemo in se pritožujemo že zaradi malenkostnih stvari. V teh dnevih se marsikaj zgodi, hitro se živi, še spomin se nam utrudi in še iz polsna podobe se z realnimi pomešajo. A vendarle so ti dnevi samo najini in le midva sva povabljena, da jih preživiva mavrično. V teh dnevih rado sneži, se veliko molči in pusti očem, da spregovore za oba. Tem dnevom ni nikoli konca, le počasi, počasi se pomikajo in iztekajo, mirno napočijo in naju čakajo, da vstopiva vanje in prideva bliže. Takrat ponavadi uglasim svoj stari klavir, ti pa kitaro. Ti dnevi so uglašeni na mol in ti me popelješ na pomol gledat galebe in večerno nebo, kako se je nizko nad morjem spustilo in se z zlatimi pikicami okrasilo. Ti dnevi nikoli niso brez tebe, pa tudi ne brez veze. Ti dnevi so zelo beli, vsepovsod neoskrunjenost, vonj po novem, nova čustva, novi interval občutkov, ki jih še ne poznava, a naju na nek način osrečujejo. V teh dneh sva vse, kar sanjala sva kdaj, zelo dolgo sva pokonci in odkrivava izgubljeni raj. Izmed teh dnevov se nobeden ne izgubi, v njih izginjava le jaz in ti in počasi naju pijejo, prav tako kot jih midva prav do konca vse užijeva. Ti dnevi ne gredo nikamor, ne dava jih nikomur, sama zakleneva se vanje, so najino zatočišče, ko naju tišina prevzame, kot nalašč za meditiranje in navdihe. Ti dnevi pred nama se vrste kot film, prizor za prizorom jih doživljava, niti samcata urica ni izgubljena in nobena priložnost zamujena. V teh dnevih ni časa za obup, saj sva postala že polprofesionalna optimista, ki igrava do velikega finala in tečeva v cilj tesno drug ob drugem, ker nama je bliže kot kdaj koli poprej. Ti dnevi so najini, za naju in odmevajo v naju v neskončnost. Ti dnevi so zato, da nisva nikdar sama. Danijela Premzl Komentarji (0) www.pozitivke.net