To je resnična zgodba o čudovitih bitjih, ki nas ves čas obkrožajo in nam lepšajo dneve.
Ni ne blizu in ne daleč tisti travnik, kjer so nekoč živeli metulji s krili. Bili so vseh vrst in oblik, raznobarvnih vzorcev in velikosti. Njihovo edino zanimanje so bile cvetlice. Cvetlice so bile namreč njihovo veselje, njihovo razvedrilo in vsa njihova sreča. Vse svoje življenje so metulji posvečali cvetlicam.
Metulji so s svojim obiskovanjem cvetlic nezavedno prenašali tudi ''skrivnostni prah'', ki je dajal cvetlicam novo življenje. Cvetlice so v jeseni raztresle nova semena iz svojih polnih koškov in veter je ta semena raznašal okrog, spomladi pa so iz semen zrasle nove cvetlice. In tako je bilo od začetka časov pa do…
Nekega dne pa se je med metulji pojavil ''znanstvenik ABIR'', ki je svojo pozornost v skupini vzbudil s tem, ko je proučeval vedenje svoje živalske vrste. Dolgo časa je proučeval celoten življenjski krog metuljev, od rojstva do smrti, dokler ni ugotovil ene velike napake narave. To je pojav bolečine v času preobrazbe osebka iz gosenice v metulja. ''To ni v skladu z naravo metuljev'' je razmišljal, ''metulji namreč ne poznamo bolečine, smo svobodni in lahko sami izbiramo'' in je nadaljeval svoje raziskave le še samo v tej fazi razvoja-vse do velikega odkritja.
Neko popoldne je velikemu zboru slovesno oznanil svoja dognanja: ''Dragi moji prijatelji! Kot veste in dobro poznate našo edino življenjsko nalogo, to je skrb za naše cvetlice, vam moram povedati tudi to, da je vsa bolečina preobrazbe, ki je je bil deležen vsak izmed vas, bila popolnoma nepotrebno trpljenje''. In je slovesno nadaljeval ''S tem dosežkom znanosti bomo breme življenja metulja lahko olajšali prav vsem našim potomcem, to je namreč naša dolžnost''. Med množico zbranih je završalo, veliki znanstvenik ABIR pa je nadaljeval. ''Med našimi raziskavami smo namreč iznašli nov še nepoznan postopek preobrazbe iz gosenice do metulja na čisto neboleč sodoben način''. ''To je revolucionarno'', je završalo med množico, ''to je velika pridobitev, to je resničen velik korak in napredek našega naroda'' so mu vsi pritrjevali.
Od tega dne naprej so zgradili številne velike zgradbe, ki so jim rekli ''zgradbe brez bolečin'' v katerih so po posebnem programu usposobljeni ''veliki zdravitelji bolečine'' izvedli na prav vseh članih posebno vrsto operacije imenovane ''enkratni rez''. Enkratnega reza je bil deležen vsak član družbe, ko se mu je približal čas spreminjanja iz gosenice v metulja in s tem so mu bistveno skrajšali trpljenje, ki bi ga naj bil ta po naravni poti deležen. V debelih knjigah je bil natančno in znanstveno opisan postopek preobrazbe, razvite so bile posebne aparature za spremljanje krčev gosenice, merjenje količine proteina preobrazbe, vse je potekalo pod strogim nadzorom. Do napak pri operacijah enkratnega reza skoraj ni prihajalo. To je bil splošen poseg, za katerega metuljem ni bilo potrebno posebej plačati, niti se ga niso spominjali, saj je potekal v splošni narkozi, to je omamljenem stanju brez bolečin. Brezplačen poseg so člani združbe imeli za veliko pridobitev sodobne družbe, saj je bil tako dostopen vsem, bogatim in revnim. In tako je teklo vse po svojem ustaljenem redu nekaj časa.
Nekega dne je znanstvenik ABIR prišel do nove velike ugotovitve. V svoje razkošne pisarne s številnim osebjem, do katerih je v kratkem prišel s svojim velikim odkritjem, je namreč dobival vedno več poročil, da se ''novi metulji'' več ne zanimajo za cvetlice, še več, da na svojih krilih sploh nočejo več poleteti proti nebu. Takoj je poklical nekaj testnih skupin po deset posameznikov na vzorčno testiranje in vedno znova je dobival naslednje odgovore: ''Sem preutrujen'' ali pa ''ta vrsta cvetlice mi sedaj najbolj ne diši'' in ''pusti me pri miru s svojimi raziskavami'', ali pa ''vremenska napoved ni ugodna za letenje'' pa še ''moja pravica je, da delam v svojem življenju kar hočem''… V resnici, pa se metulji na svojih ''novih krilih zaradi posega enkratnega reza več niso bili sposobni dvigniti pod oblake'' in tega defekta niso upali nikomur priznati, saj bi jih imeli za manj vredne člane najbolj razvite in uspešne združbe.
Skrita bolečina in neizpolnjeno hrepenenje po letenju pa je notranje razjedalo vse večje število posameznikov. Nekaj so izgubili, česar jim vsi trenutni dosežki znanosti niso znali vrniti. Pozabili so na svoje poslanstvo, niso se čutili dolžni skrbeti za svoje prvotne cvetlice. Vendar so ohranili notranji spomin nanje in ta spomin jih je celo motil, vedno znova se je vračal in vračal ter jih ni pustil na miru.
Čas je tekel naprej in nekega dne so znanstveniku ABIRU naznanili, da so vse naravne cvetlice ''nenadoma'' izginile, da ne najdejo več niti ene same, da so travniki popolnoma goli, čemur so dnevni časopisi namenili po cele strani pisanja, sicer pa so vsi zaključili, ''saj ni bilo več nobenega pravega zanimanja za te vrste naravnih travniških cvetlic in zato ni posebne škode''. To je pač bila cena napredka in nujnih sprememb. Večina je to novico sprejela, kot ''ena vrsta več ali manj, saj v naravi tako vse enkrat propade''.
Tudi znanstvenik ABIR si ni hotel priznati poraza, napake v svojih znanstvenih dognanjih, ki se je zgodila v njegovem projektu za izboljšanje življenja metuljev. Sicer je pa bil najbolj izobražen med vsemi, na vrhu hierarhične lestvice, kdo bi mu pa še lahko oporekal? Naročil je novo raziskavo, izvedel je anketo in med plazečimi metulji ugotovil kakšne cvetlice bi si želeli obiskati. ''To jim je treba potem le ponuditi'' je modro razmišljal. In hitro se je našla rešitev tudi iz te zagate.
Neki drugi plazeči metulj je namreč ugotovil, da se lepe cvetlice dá izdelati tudi iz papirja, te so še boljše se je glasil reklamni oglas, saj nikoli ne ovenijo, na trgu so se potem pojavile cvetlice izdelane še iz stekla, pa iz raznovrstnih kovin, potem se je nekdo spomnil, da bi naredil cvetlico, ki se premika, neka velika firma je delala reklamo za cvetlico, ki oddaja posebej naročene vonjave, prodajni hit je dosegla vrsta, ki zapoje, sledila je takšna, ki ob določeni količini svetlobe spreminja svojo liste iz rumene barve v redečo, neki drugi metulj je izumil celo material za izdelavo cvetlic, ki se lahko spreminja v vse barve, ki si jih sproti zaželimo in ta izum je bil potem nagrajen, z veliko nagrado izumov imenovano ''dosežek leta''. Med seboj so vsi tekmovali, kdo bo naredil večji hit, ki bo pritegnil večje število plazečih se metuljev.
Veliko generacij po teh odločilnih zgodovinskih dogodkih se je pojavil metulj, ki je znal poleteti pod nebo, ki mu ni bilo od rojstva naprej nič drugega bolj dragoceno, kot želja po letenju. Poleteti, da leteti, le to je bila njegova neprestana mladostna misel. Nekako se je po spletu okoliščin izognil splošno znanemu posegu ''enkratnega reza'' in sam doživel bolečino preobrazbe iz sveta gosenice v svet metulja. Potem je razprl svoja močna krila, ki so ga ponesla v nebo svobode in šele takrat je zagledal je svoje plazeče brate na zemlji, med katerimi je preživel večino časa.
Ko je svobodno letal okrog je opazil še druge razlike, njegovi plazeči sobratje metulji so se še zmeraj hranili z grizenjem listov, on pa se je hranil s cvetnim pelodom, ki je padal iz neba. Na zunaj ni bilo videti razlike med njim in enim onih plazečih, le da se je on lahko dvignil na svojih krilih, plazeči metulji pa so vedno ostajali le na zemlji.
Nekega dne je prišel je do velikega zbora, da bi naznanil svoja spoznanja o življenju svobodnega metulja in razkrinkal veliko zmoto še zmeraj čaščenega in slavnega ABIRA. Velikim starešinam je povedal svojo celotno zgodbo od začetka do konca.
''Ti ogrožaš našo skupnost, ti nam hočeš vzeti naš posel, ali sploh veš koliko denarja se obrne v proizvodnji cvetlic?'' ''Ali sploh veš, koliko članov skupnosti živi od tega? Ne, ti nam ne govoriš o svobodi, ti nas hočeš uničiti'', so zaključili in bi ga skoraj ubili, če se ne bi sam rešil na svojih krilih.
On pa se je potem le umaknil na zapuščen travnik in nekega dne je s pomočjo božanske svetlobe oživel prvo izmed umetnih cvetlic, ki jo je prinesel s seboj eden izmed njegovih učencev. To je čudež so potem tiho govorili nekateri v skupnosti, to je le čarovnija so večini pritrjevali visoki uradniki. ''Ne poslušajte ga'', je prišel ukaz iz najvišjih vrhov in s tem se je vse skupaj vrnilo v ustaljeni dnevni tok.
Eni pa so se mu pridružili in njim je razodel vse skrivnosti iz življenja metuljev. Ta generacija ''izločenih'' je ustvarila prekrasne cvetoče poljane, ki jih lahko opazujemo skozi vse leto. In ostale bodo večno žive.
Ni ne blizu in ne daleč tisti travnik, kjer so nekoč živeli metulji s krili. Bili so vseh vrst in oblik, raznobarvnih vzorcev in velikosti. Njihovo edino zanimanje so bile cvetlice. Cvetlice so bile namreč njihovo veselje, njihovo razvedrilo in vsa njihova sreča. Vse svoje življenje so metulji posvečali cvetlicam.
