Sonce nizko je in žarki še prešibki so,
da iskrice prižgali bi na zeleni jezera gladini;
le vile bele s prosojnimi tančicami
lahkotno plešejo in se iz vode nežno dvigajo.
Pa razprle so svoj krog in iz meglice mistične

sam…samcat... priplaval je…

Kako boleče je bilo, ko videla sem to! - Labod osamljeni…
Predvidevam, da je on, da je ona tista,
ki z mladiči je odšla, da v mrazu tem pomrli ji ne bi.

Pa zakaj niso skupaj šli, saj vedno skupaj so bili?

Me v srcu zaskeli; hlad čutim trpke zapuščenosti,
kjer prej toplina je bila, ljubezen in življenje…
krog družine bele še račke so vedno se grele,
zdaj tudi njih več ni. Čisto sam, osamljen v megli.

Vem – ljubezen ni odšla!

A zakaj odšel ni z njimi, zakaj še tukaj je ostal?
Zakaj kaže mi, da zmoreš sam ostati in ljubiti, čeprav ob tebi ljubega več ni?
Se sprašujem, morda ga muči hrepenenje?

Ali ljubezen sama - izpolnjuje ga?

Saj v čustva ni ujet, človeška - kjer ljubezen srečo da ali trpljenje!
Morda res ljubezen sama je dovolj… in ni vezana… morda…


In glej: mu žarek perje pozlati, zablesti... bleščeče v soncu žari…

Še vile v meglice plesu so očarane obstale, prevzete od lepote te:
vse krog njega sveti se, kot da on - izvor luči je te.

( Oh, le koliko lepot srce še zmore vase vzeti,
da v iskrice svetlobe večne - samo ne razblini se…)

Hvala! Ja, razumem učenje. Hvala za vse!


* * * * * * * * * * * * * * * * * *
On sam postal – LJUBEZEN je!

* * * * * * * * * * * * * * * * * *