Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20061203093837532

Kako veš kaj je prav in kaj ne ponedeljek, 11. december 2006 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke Kaj v življenju nam daje moč, da vemo kdaj storiti pravi korak? Nevem, jaz resnično nevem, ker tavam v čudni situaciji, kjer ne znam priti ven. Na svetu obstaja na milijone ljudi in na žalost živimo v državi, ki je zelo zelo majhna. Tako majhna, da se velikokrat zgodi, da se preveč ljudi pozna med seboj. To zna biti pozitivno, zna pa biti tudi v napoto ko pride do simpatij, ljubezni in temu podobnih situacij. Problem nastane, ko začneš počasi ugotavljati, da ti postaja všeč nekdo, ki je prepovedan sad – prijatelj tvojega fanta. Nista sicer take vrste prijatelja, da bi veliko časa preživela skupaj, da bi imela isto družbo in da bi skupaj hodila ven. Poznata se sicer že zelo dolgo, od majhnih nog, saj sta bila všasih soseda. Tega prijatelja sem spoznala kaksno leto in pol nazaj. Ves čas sem poslušala kako je v redu in kaj vse zna in podobno, vendar sem bila zaljubljena v svojega fanta. Dobili smo se vsake toliko časa na kakšni kavi in moram povedati po pravici, da je resnično izgledal dobro. Vsakič sem se nasmejala njegovim pripombam in počutila dobro v njegovi družbi, vendar nisem nikoli pomislila na nič drugega. Dokler ni prišel dan, to je bilo nekaj mesecev nazaj, ko sem potrebovala njegovo pomoč in sva se zaklepetala po telefonu, pogovor je bil tako sproščen, kot da bi se poznala že dolgo let in po dolgem času sem z veseljem nekomu nekaj razlagala, saj sem dobila občutek da me posluša. Iz dneva v dan sem več svojih misli namenila njemu. Ni minil dan da si ga nisem želela videti, pa samo za kratek čas, samo, da sem ga. Tega ni vedel nihče. Ostalo je v meni in nato...... Počasi sem začela prihajati v obdobje slabe volje, nič mi ni šlo tako kot bi moralo. Njega nisem videla nič, s fantom sva se prepirala skoraj vsak dan in tako je prišel dan, ko sem sama sebi rekla da ne morem več in odšla. Razlog za to je bil sicer v največji meri alkohol. Moj fant namreč, ga je rad kdaj pa kdaj, to se je zgodilo dvakrat včasih trikrat na teden, malo preveč popil. Nevem zakaj ampak nanj je alkohol deloval kot nekakšen strup in obnašati se je začel kot da na svetu obstaja le on in poln kozarec piva. Takrat jaz nisem obstajala, obrnila sem se in odšla, njemu pa je bilo tisti trenutek vseeno. Ni bilo prvič in dvomim da bi bilo zadnjič. Ampak..... Klical je in klical in ker sem še vedno pogrešala njegov objem, njegov glas in njegov prelep nasmeh sem popustila in sva se dobila na kavi. Obljubljal mi je stvari, da bo drugače, da se bo spremenil, naredil nekaj zase in oh in sploh. Želim si verjeti v vse to, saj je po srcu zelo dober človek. Samo kaj, ko sem čez čas, sedaj je od tega že dober mesec, ugotovila da nevem če si ga želim nazaj. Postala sem drugačna, odklanjati sem začela njegovo družbo, dobro sem se počutila, da sem počela stvari, ki sem jih sama želela, da se nisem ozirala na nobenega drugega, da sem šla na kavo, ko se mi je zahotelo in da sem poklicala prijateljico, ko mi je zapasala njena družba. Sploh pa, da me nihče ni spraševal kje sem in zakaj sem tam, in kako to, da sem imela vaje na faksu tako dolgo. Ni mi bilo treba razmišljati kdaj moram do njega, kdaj ga moram poklicati, nič. Enostavno nimam želje ponovno čez vse te prepreke in ne želim biti ponovno prizadeta, ko se pripeljem ob domenjeni uri k njemu domov in on pijan leži na postelji, čaka da pridem, mi reče nekaj nesramnih besed in zaspi, jaz pa, jaz pa nemočna ostanem tam do jutra in čakam da bo bolje. Ne hvala. Mogoče so me takšni spomini tako odbili, da se je moja ljubezen do njega ohladila. Še vedno ga imam rada, samo ne čutim več želje po njegovi bjižini, po njegovih poljubih in objemu. Vedno bolj se mi po mislih sprehaja njegov prijatelj. Nikole ne vem kaj si misli, ko se srečava. Vedno, ko ga vidim ali govorim z njim po telefonu je njegov glas tako prijazen, pomirjajoč, da mi besede še ves dan odmevajo v glavi. Nikoli ne vem, če mogoče kaj čuti tudi on. In glede na to kakšna sem, najverjetneje nikoli ne bom vedela. Po eni strani si želim, da bi oba vedela kaj čutim, ampak se bojim, da bi ostala sama. Da bi prizadela nekoga ki mi vseeno veliko pomeni, in da bi jaz ugotovila, da je vsa prijaznost prijatelja samo izraz da tak pač je, da nisem nič drugačna kot drugi, da ne čuti do mene nič drugega kot samo to, da sem od prijatelja punca oziroma bivša. Kako naj vem kaj je res in kaj ne? Kako naj vem, kaj je prav in kaj ne? Kako.........kako narediti korak, če se bojiš njegovih posledic????? Članek prispevala anonimnica Komentarji (3) www.pozitivke.net