Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20061227091859460

Klošarska politična stranka sobota, 30. december 2006 @ 05:02 CET Uporabnik: Tatjana Malec Hodila po domovini sem naši in kar naenkrat uzrla nekoga, ki se je ulegel na zemljo in jokal. Vprašala sem ga: »Zakaj jočeš?« Odgovori mi je: »Zato ker nimam alibija, da sem svoboden! Zato ker ne morem postati neviden!« »Kdo pa si ti, si mar suženj, pobegli zapornik, oseba brez državljanstva? Si morda koga ubil ali si storil kakšno kaznivo dejanje, da bežiš pred roko pravice? Jaz tega preprosto ne razumem.« Odgovori mi: »Ne, ne, ti sploh ne razumeš. Nisem nobena grešna ali izmučena kriminalna duša kesanja. V jedru sem le nevrotični problem pijanega človeka, ki nima doma, spi pod mostom ali na ulici, ločen sem od svojega naroda in daje me neka biološka monotonija. Po mnogih peripetijah in prestanih hudih zimah na prostem, sem postal bolan, slabega zdravja in vsem odveč. Sedaj še klošar ne smem biti več. Ponoči se moram spremeniti v nevidnega. Vendar se vprašam: kako? Bil sem nekakšna utelešena hrabrost borca za pravičnost, bratstvo in enakost pa sem ostal brez »penesa« v žepu. Moj ideal je bil Panche Villa iz Ciudad Mexica, ki je rekel, da ko zmanjka denarja, da ga je treba natiskati. Nek policaj je slišal moje besede pa me je lovil po Miklošičevi, da sem si pri teku in padcu nogo zvil. Komaj sem ga prepričal, da sem se le hecal, da nimam tiskarne za Evre in da sem navaden klošar ter da zaenkrat ne pripadam še k nobeni politični stranki. Nato me je kaznoval z globo 20.000,00 tolarjev, ker nisem bil neviden in sem motil druge ljudi zaradi mojega bednega izgleda«. Klošar se obrne k meni in mi skozi brke in zaraščeno brado govori: »Toliko let sem klošaril in koliko notranjega miru z nekaj tolarji v žepu mi je klošarjenje prineslo. Nato pride nekdo in mi reče, da je klošarjenje prepovedano z zakonom in mi pove, da naša država je ladja, ki pluje samo z gospodi v svobodno Evropo. Jaz pa nimam denarja, da bi se lahko vkrcal na to ladjo in odplul v svobodno deželo tam, kjer cvetijo Evri kar po ulicah in vsak preoblečen klošar v gospoda lahko vzame kar potrebuje. Pravijo, da na Švedskem vlada socialna država in da tudi v ostali Evropi se živi lepo, ker so postavili pogoj, da stari komunisti ne bodo več delali »pizdarij« na oblasti in za klošarje sprejemali takšne zakone, da bodo še klošarje v nočeh, ko potrebujejo počitek, enostavno izbirsali. Saj poznate tisto njihovo pravilo, ki je izpuhtelo: »Vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah.« Nato se pridruži še drugi klošar in reče: »Ma, si ti naiven, kje si pa ti še srečal kakšno vlado »brez pizdarij« in kakšno državo brez klošarjev. Ali res misliš, da bodo uporabili nad nami pendreke, namesto da bi nam prinesli pakete Rdečega križa ali Caritasa ter preskrbeli toplo prenočišče. Pendrek bi spravil klošarje v politično nervozo. Obstaja tudi sociološka teza, da družba brez klošarjev je bolna, ker jih je naredila nevidne in da slovenski temperament ne prenese, če ni klošarjev na ulici, saj med Slovenci velja pravilo: »Malo delat – veliko zabušavat in dobro jest« in ko vidijo klošarja na ulici jim je vest zagotovo lažja.« Mnogi Slovenci sovražijo neoliberalizem, ker je treba več delati za drugega in zase skoraj nič. Status klošarja postaja kar privlačen, ker mu ni treba delati zastonj za drugega, zato so klošarjem za njihovo vidnost predpisali globe. Je pa res, da na sedanji politični sceni manjka skrajne levice, saj se vsi gnetejo le na sredini in drug drugega »farbajo« in izpodrivajo. Čisto skopnela je levica kot pomladni sneg. In če bi se ustanovila klošarska skrajno leva stranka, bi imeli pri vladanju pravo ravnotežje. Mnogo krat se klošar vpraša kako, da je ostal brez denarja. Saj je vendar zrel čas, da pride klošarstvo na oblast. Za generacijo sinov komunistov, ki so se borili za oblast, ni važno to ali človek opravlja svoj poklic ali ne, ali prihaja do »osvoboditve človeka« z delom, ki je generično bistvo človeka, ampak jim je važno samo to, da so siti, lepo oblečeni in da se vozijo v dobrih avtomobilih. Iščoč korenine temu nazoru, je druščina klošarjev prišla do sklepa, da v podzavesti teh arhitektov živi generacija nekega lumperproletariata in da ji klošarji nedvomno pripadajo. Vedno se najdejo male povezave in osebe, ki kažejo na mentaliteto predstavnikov nekega naroda. Druščina klošarjev je prišla do zanimivega zaključka, da se ne bi organizirala v stranko klošarjev le zato, da bi bila sita in na toplem pozimi ter se izogibala policajev in njihovih glob, temveč in predvsem zato, da bi bila na oblasti oziroma za začetek vsaj v opoziciji, kar zanimivo osvetljuje motive klošarjev, da bi prišli v politiko. Veste koliko klobas in vina bi bili deležni klošarji zaradi protokola, ko bi bili stranka. Pojma nimate kakšno demokracijo bi se šli klošarji, brez nacionalističnih teženj in nestrpnosti do drugačnosti in pojma nimate kakšen predvolilni golaž bi skuhali klošarji na ljubljanskem Tromostovju našemu vrlemu ljudstvu. Klošarja sem vprašala: "Pa resno mislite ustanoviti klošarji svojo stranko tako kot upokojenci?" Ta mi odgovori: "Da, prav zares in to stranko na skrajni levici. Stranko, ki ne bo govorila, da velike ribe vredne ulova živijo samo v Atlantiku v velikih globinah nad deset tisoč metrov, temveč da so velike ribe roparice kar med nami. Kako so zašle v naše vode in kako slede veliki ladji, ki pelje gospode v Evropo pa je treba še pojasniti. Ribe imajo neverjeten genetski spomin." Nato mi klošar reče: »Ali ste seznanjeni s tem, da človek ne more biti več niti klošar, saj je stopil v veljavo Zakon o varstvu javnega reda in miru (Ur. List RS, št. 70/2006), ki v določbah 10. člena prepoveduje prenočevanje na javnem kraju. Zakonska določba pravi.: »Kdor prenočuje ali spi na javnih krajih ali drugih dostopnih prostorih, ki za to niso namenjeni in s takšnim dejanjem koga vznemirja, se kaznuje z globo 20.000,00 Sit.« S tem prekrškom se sankcionira spanje klošarjev po hodnikih stanovanjskih blokov, po kleteh, avtobusnih in železniških postajah, čakalnicah, parkih, klopeh in drugih neprimernih krajih. Če s spanjem klošarja po zgoraj navedenih krajih niso bili moteni ljudje, ni elementov prekrška. Kar pa je v naši družbi vedno več motenih ljudi za razno razne stvari in v končni fazi je tudi policaj lahko moten človek, nihče več ne more biti klošar. Tudi kampiranje klošarjev v kartonastih škatlah in vrečah na javnem kraju, ki ni za to določen, ali na zasebnem prostoru brez soglasja lastnika ali posestnika, se kaznuje z globo 20.000,00 Sit. Lokalne skupnosti lahko s svojimi predpisi določijo pogoje, območja in red kampiranja na svojem območju. Po tej logiki klošarji ne morejo več obstajati, saj se morajo spremeniti v nevidne med počitkom. Nobenega hotela pa še ni država sezidala klošarjem. Kaj jim pa preostane drugega, kot da ustanovijo svojo politično stranko!« Komentarji (4) www.pozitivke.net