Prevrete besede, nesmiselnost oživljanja,
nesmiselnost ponujanja naberačene hrane,
nihče, razen tebe neumorni učitelj,
ni dosegel tvoje namišljene nirvane.

Ne slepi sebe in drugih po spoznanju!
V vsaki rastlini, v vsaki bilki je učitelj
in ti si ga tako domišljavo zamenjal,
ne da bi bila tvoja vera v lastne besede,
v lastno skodelico naberačene miloščine
našla zavetje resnične ljubezni v tebi.

Ne razkazuj navidezne popolnosti in sreče,
ne vsiljuj tvojega posnemanja samega sebe.
Odreči se lastni volji po moči in vzvišenosti,
kajti nobena beseda ni tako pametna,
da ne bi mogla ista beseda ovreči naslednjo.

Otroci so danes pod velikim stresom. Domače naloge, pritisk, da morajo tekmovati med seboj, ure in ure poslušajo kako se starši kregajo, noben jim ne prisluhne - vse to se sešteje ob koncu dneva. In ravno tako kot starši, se tudi otroci obračajo na jogo s katero si pomagajo, da se sprostijo. Joga pomaga k zavedanju svojega telesa, samo kontrole, fleksibilnosti in koordinacije. In te spretnosti jih spremljajo kasneje v njihovem vsakdanjiku.

KAJ JE JOGA ?
Klasična tehnika joge sega več kot 5000 letos nazaj. Joga se je razvila v antičnih časih, ko so ljudje hrepeneli po osebni svobodi, zdravju in dolgemu življenju in stopnjevano samo-razumevanje je dalo rojstvo sistemu fizičnih in mentalnih vaj, ki so se odtlej razširile po celem svetu.
Beseda joga pomeni pridružiti se oz. spojiti. Spojiti um in telo v harmonično izkušnjo.
Ura joge se prične z vajami, sledi dihanje in zaključimo z meditacijo. Telo nam omogoča, da se premikamo, delamo, zato ga vsak učenec joge skrbno neguje in spoštuje. Dihalne tehnike so zasnovane na konceptu, da je dih vir življenja v telesu. Učenec joge zavestno kontrolira dihanje, da izboljša počutje, zdravje telesa in uma. Vaje in dihanje pripravita telo in um na meditacijo. Mir v notranjosti, ki se ustvari, zdravi stresne vsakodnevne momente. Redna vadba vaj, dihanja in meditacije pomaga k prostemu umu in močnemu, gibčnemu telesu.

Zamisli si,
da se ti tvoje življenje izteka,
tvoja mila ti duša se poslavlja,
od tvojega dragega ti telesa,
jata ptic sede na veje drevesa,
katerega pogled ti zastira streha.

Koliko pomembno je zate,
da veš kakšne vrste so ti ptiči,
če boš pa čez nekaj trenutkov,
ti sam moral iz telesa oditi,
moral boš to Zemljo zapustiti.

Ko se veje drevesa spoznanja začnejo spreminjati v lovke meduze in drevo spoznanja dobi zmajevo glavo z množico sikajočih kač, takemu simbolu poglabljanja njegovih korenin, ki so spremenile obliko drevesu, da namesto živosti, da bi drevo rodilo užitne sadeže, se izrodijo veje v pošasti in veje pošasti objemajo svoj ud in vzdihujejo: "Pridi, pridi!"

In drevo spoznanja dobi čisto rdeč obraz od vročine in iz njega iztekajo snovi, ki niso čista semena izcejana iz kože drevesa, temveč semena zla, ki začnejo drseti in s svojim sršečimi trepalnicami iščejo kače, s katerimi bi se parile. Kakšna zajebana narava je to, da se je drevo spoznanja spremenilo v pošast in ljudje smo se privadili na to dejstvo.

Piše: Goran Jeglič

Ko je Bog ustvaril človeka, ga ni zasužnjil z zapovedmi, saj ga je ustvaril svobodnega. Ker pa je v svoji previdnosti in modrosti poznal nevarnost, ki bi lahko človeka oropala te svobode, mu je prepovedal le eno stvar, da bi jedel sad drevesa spoznanja dobrega in zla. Ali je bila ta edina prepoved posledica ljubezni Boga do človeka ali pa je bila človeška svoboda le farsa?

V Svetem pismu beremo, da sta bila tako drevo življenja kot drevo spoznanja dobrega in zla zasajena v sredi Edenskega vrta(1Mz2,9), kjer sta imela naša prastarša večno življenje v osebnem odnosu z Bogom, ki je bil središče njunega življenja. Njuna pozornost je bila usmerjena na Boga in na prijetno skrb za božji vrt, da bi ga obdelovala in varovala. Dal jima je vso oblast nad deli svojih rok (Ps8,7). Življenje, ki sta ga živela je bilo popolno in vse njune potrebe so bile zadovoljene. Niti pomislila nista, da bi zaužila sad drevesa spoznanja dobrega in zla.

Piše: Bernarda Pavko Prava

boginjo čutim, Njo govorim, nariše se sama, ko jo prizemljim
povem, če me vprašaš
sicer spet molčim

tekmovanja ne more bit, ker ne želim zmagat
v ta prostor ne grem
tudi moje pošte tam ne dobite

vase, noter, dol in drugega nič
naprej se greš svoje igrice
kako lahko pričakuješ drugačen rezultat

Sedemdeset let nas Vnebovzeti Mojstri pripravljajo za vstop v Vodnarjevo dobo – dobo Miru, Razsvetljenja in Svobode. Saint Germain, eden od Vnebovzetih Mojstrov, je Gospodar Vijoličnega Očiščevalnega Plamena oziroma Plamena Svobode, ki izhaja iz sedmega Žarka. Po več stoletjih čuvanja znanja o Vijoličnem Plamenu so se Mojstri odločili dati človeštvu to znanje v množično uporabo (leta 1930 je Saint Germain začel poučevati američana Godfreja R. Kinga o teh znanjih ta pa jih je preko knjig o JAZ SEM in javnih predavanj prinesel človeštvu.) Saint Germain je rekel: »Uporaba Vijoličnega Očiščevalnega Plamena je za vas in vse človeštvo vrednejša kot vse bogastvo, zlato in dragulji na tem planetu!«

Vijolični Plamen je edinstvena duhovna Energija, ki pospeši duhovni razvoj, ozdravi čustvene in fizične probleme, izboljša odnose …

Prav kot se žarek sončne luči ob prehodu skozi prizmo razdeli na sedem barv, se tudi duhovna Svetloba razdeli na sedem barvnih Žarkov (to so: 1.-Modri, 2.-Rumeni, 3.-Rožnati, 4.-Beli, 5.-Zeleni, 6.-Škrlatno-Zlati in 7.-Vijolični Žarek). Vsak od njih ima posebne Božanske lastnosti in se razplamti v Plamen. Lastnosti Vijoličnega Plamena so: milost, odpuščanje, preobrazba, očiščenje, osvoboditev …

POGLAVJE 77

Jezus v Hebronu. Pot v Betanijo. Pouk Ruti zaradi nestrpnosti njenega moža.
1 S trojico učencev je Jezus odšel v Hebron, kjer je ostal sedem dni in učil.
2 Nato pa je odšel v Betanijo in učil v Lazarjevi hiši.
3 Prišel je večer. Množice so odšle. Jezus, Lazar in njegove sestre Marta, Ruta in Marija so bili sami.
4 Ruta je bila zelo otožna. Njen dom je bil v Jerihi, mož je bil gostilničar, po imenu Asher-ben.
5 Asher pa je bil farizej starega kova in je Jezusa preziral.
6 In ko je njegova žena izpovedala svojo vero v Kristusa, jo je pregnal iz hiše.
7 Ruta pa se ni upirala, le rekla je: "Če je Jezus Kristus, tedaj pozna pot. Jaz pa ne dvomim, da je Kristus.
8 Moj mož se lahko razjezi in umori mojo telesno obliko. Ne more pa usmrtiti duše in v mnogih bivališčih moje Očetnjave je prostorček tudi za mene."

(Dialog)

»Ali obstaja ljubezen?«

»Ljubezen obstaja, kot nekaj bivajočega na tem svetu.«

»Ali je ljubezen večna?«

»Ali večno ljubezen lahko tipamo, vonjamo, okusimo in slišimo?«

»Ne tega ne moremo, ker večna ljubezen ni človek ali stvar.«

»Kako naj torej zaznamo večno ljubezen?«

»Zaznamo jo vedno lahko, saj je ljubezen večna in ni minljiva«.

»Možno bi torej bilo, da jo prikličemo v spomin, če spomin preživi smrt.«

»Toda spomin je vezan na čutna izkustva tega sveta. Ker pa na tem svetu ni večne ljubezni, se je tudi spomniti ne moremo.«

Letošnje poletje nam angeli pošiljajo prav posebno energijo; malokdo od nas jo je pričakoval. Nehali so nam pošiljati vročino. Dovolj je je bilo. Zdaj je čas za njeno nasprotje. Zdaj je čas za mehkobo, vlažnost in nežnost. Angeli nas prosijo, da naj bomo bolj nežni, bolj mirni in bolj sivi. Ne tako vihravi, ne tako vroči. Predvsem pa ne tako nemirni. Nemir se čuti prav povsod, še v žicah, s katerimi smo povezani. Če ga je preveč, po žicah ničesar več ne steče.

Sonce podžiga naš nemir, dež pa je tukaj zato, da bi ga izpral. Ko bo odtekel v mater Zemljo, bomo v naših srcih začutili nekaj drugega, tisto, kar nosimo v sebi že tisoč let predolgo. Žalost bomo začutili. Nekateri jo že, vedno večkrat in vedno močneje. Nikar se ne ustrašite tega, zdaj je čas, da žalost pride na dan. Naj se tisočletno žalovanje končno spremeni v žalost in naj se žalost raztopi v dežju. Tako kot Sonce topi jezo, dež splakne žalost.

Nek večer se je starčku sanjalo, da ga bo obiskal sam Bog. Zgodaj zjutraj je vstal in si rekel: »VSE MORA BITI POSPRAVLJENO IN ČISTO, KAJTI OBISKAL ME BO BOG.« In res je vse pospravil, pripravil skodelice za čaj in pecivo in čakal.

Pozvonilo je. »TO BO ON!« je zavpil od navdušenja in stekel k vratom. Vendar, bil je poštar. Bil je ves premražen in moker. Povabil ga je na čaj, na toplo. Poklepetala sta. Potem je poštar odšel, starček pa je hitro pospravil umazane skodelice in dal na mizo nove, da bi bile čiste za Boga.

Potem je zopet sedel k oknu in čakal. Veliko ljudi se je sprehajalo mimo njegovega okna, a nihče se ni ustavil. Kar naenkrat zagleda sredi ulice otroka, ki joka. Hitro je vstal in odšel k njemu. »KAJ SE JE ZGODILO?« ga je vprašal. »IZGUBIL SEM SE IN NE ZNAM DOMOV.« »NE SKRBI, TE BOM JAZ ODPELJAL.« Toda zaskrbelo ga je, kaj, če se med tem časom slučajno oglasi Bog, njega pa ne bo doma. Na vrata je pripel listek 'PROSIM POČAKAJ' in otroka odpeljal domov. Vrata pa mu je pustil odklenjena, da bi lahko vstopil, če bi se oglasil.

POGLAVJE 72

Jezus v Jeruzalemu. Izgon trgovalcev iz templja. Pred užaljenimi Judi zastopa lastno stališče neoporečnega Juda. Govori ljudstvu.
1 Prišel je čas judovske Velike noči. Jezus je pustil svojo mater v Kafarnaumu in odpotoval proti Jeruzalemu.
2 Tam je bival pri saduceju z imenom Juda.
3 Ko je prišel v tempeljske dvoriščne prostore, so bili polni ljudi, ki so hoteli videti preroka, o katerem so mislili, da jim je prišel odvzet rimski jarem, obnovit judovsko kraljestvo in vladat na Davidovem prestolu.
4 Ko ga je ljudstvo videlo prihajati, so vzklikali: "Zveličanje vsem! Glejte Kralja!"
5 Toda Jezus ni odgovarjal. Videl je v božji hiši menjalce denarja in je postal otožen.
6 Dvorišča so bila spremenjena v tržnice, kjer so ljudje kupovali jagnjeta in golobe, da so jih darovali za žrtve.
7 Jezus pa je pozval duhovnike in rekel: "Za ničvreden dobiček ste zapravili Gospodov tempelj.
8 Ta hiša, določena za molitev, je zdaj brlog tatov. Mar lahko dobro in zlo vzajemno bivata v Gospodovih vežah? Rečem vam, nikakor!"

Kundalini

Mojstri modrosti kateri so v svojih učenjih združili filozofijo, religijo in znanost, povedo, da v hrbtenici obstojajo dve vrsti tokov. Imenovali so jih Ida in Pingala, prehajata kot neka votla kanala, v kanal imenovan Sušumna. Ta teče skozi samo hrbtenjačo. Na doljnjem delu tega votlega kanala se nahaja to, kar jogiji poimenujejo Lotos Kundalini. Opisujejo ga kot trikotne oblike, v katerem s simboličnim jezikom rečeno se nahaja zvita, omotana, spiralna energija Kundalini. Ko se Kundalini prebudi, tedaj poskuša prodreti skozi ta votli kanal. In ko se vzpenja iz stopnje na stopnjo, se istočasno odpira sloj po sloj uma. Jogi začne tako pridobivati različne vizije in čudežne moči.

Ko ta energija - Kundalini doseže možgane, jogi postane popolnoma nevezan na svoje telo in um; postane odvojen od telesa in uma. Duša tedaj postane popolnoma svobodna.

Bog nas je naredil ''po svoji podobi''. To je resnica. To ni samo lepa izjava, to je nekaj, kar je. Tako je, kot nam Sveto pismo pravi: ''Vam nisem rekel, da ste Bogovi?''
Ideja, da Boga potrebujemo, je iluzija. To je zaradi pozabljivosti. To si predstavljamo, ko pozabimo, kdo v resnici smo in zavračamo svojo dediščino. Če je naša vera v Boga zasnovana na ideji, da Boga iz kakršnegakoli razloga potrebujemo, naše medsebojno sodelovanje ne bo delovalo. In to seveda je tako. To je bistvo tukaj.

Sploh najboljši razlog, zaradi katerega naj bi verjeli Boga je ideja, da ga sploh ne potrebujemo. Bog nas je usposobil, da se lahko sami čisto dobro znajdemo, kot bi nas vsak dober starš. Navkljub temu se lahko odpremo temu, da Boga preprosto ljubimo - in preprosta ljubezen do Boga je najmočnejša stvar, kar jih lahko kdorkoli od nas naredi. To je zaradi tega, ker ljubezen sprosti moč tega, kar mi smo in ko je ta moč sproščena, ne obstaja nič, česar ne bi mogli narediti. Kar je bil seveda Božji namen.
Bog nas ni imel namena narediti odvisne od Sebe. Bog je hotel, da bi bili neodvisni. Svobodni. In ne samo svobodni, temveč tudi popolnoma sposobni. Česa? Izdelovanja, ustvarjanja, izkušanja tega, kar smo od nekdaj želeli.

Prevedla: Bernarda Pavko Prava

Kot princ je užival dobro življenje, igral se je in vsi so ga spoštovali.
Stalno je želel izkušati vedno nove stvari, se igrati še bolj, se učiti, premikati naprej.
Neslo ga je ven v vasi k drugačnim ljudem, ki pa so še vedno bili del kraljestva.
Še dalj je šel, dneve in tedne ga ni bilo. Rad je imel novo floro in favno, nove dežele, nebo. Nikoli ni počival, odkrival je novo in nove prijatelje.
Preden pa naj bi princa Jazije kronali, je izbral še eno izkušnjo, KONČNO izkušnjo, dolgo potovanje v še neodkrit prostor, kjer sta vznemirjenje in izziv, a je še vedno znotraj Kraljestva.

Prišel je do meja dežele, do oceana kot ga še ni videl.
Slišal je že, da se Kraljestvo nekje konča in da naj ne bi šli čez, da NI PRIMERNO.
Vzel si je čas za premislek, vendar je bil preveč nemiren za vrnitev domov.
Sam je naredil čoln, tedne ga je delal, potem pa odplul s cmokom v grlu in krčem v želodcu. Kaj, če kršim nekaj svetega?
Vode so bile mirne in veter nežen, lepo vreme , dobre občutke pa je kljub temu spremljalo nelagodje.
Janez je vedel, da se nekaj bliža.

Kar nam sporoča Sveto pismo o nastanku vesolja, nam potrjuje tudi znanost. Oba si prizadevata, da bi naš položaj naredila razumljiv. Bog Stvarnik prebiva v vesolju in obsega celotno vesolje. Vse kar je in kar obstaja je torej Bog. V tem prispevku povem samo to kako sem jaz razrešila v sebi problem Boga.

Bog kot Stvarnik je projekcija naše volje. V vsakdanjem življenju opažam, da si vsi Boga ne predstavljamo enako. Religije pogosto Boga naredijo za nespoznavnega in nam ga sesuvajo pred očmi. Imena Boga se nenehno spreminjajo, prepletajo in spodrivajo. Nekateri ga imenujejo: Bog, Stvarnik, Kralj, Najmogočnejši, Nevidna luč, Prijatelj itd. Tudi verstva imajo različna imena za Boga in različne razlage. Vse pa hočejo priti do samega človeškega bistva.

Kaj si predstavlja znanost o nastanku vesolja nam je lepo opisal Franci Rozman v svoji knjigi »Latentno vesolje«, ki jo beremo tudi na Pozitivkah. Neglede kako se imenuje, je Bog pojem, ki si ga je umislil človek, kajti mišljenje brez pojma ni mišljenje, je nič, misel brez predmeta je čista tavtologija. S svojim načinom razpravljanja o Bogu ohranja naša misel svojo avtonomijo kako priti s pojmom čez pojem, torej v samo bistvo našega bivanja.

Mojster preko Benjamina Crema (september 2005)

Ne glede na vložen trud, politiki in ostali voditelji vse težje nadzirajo dogodke in vzdržujejo ravnovesje svojega trenutnega vodenja. Dogodki gredo, kljub njihovim izkušnjam, svojo pot, kot da bi jih vodila nevidna roka. Ta nevidna roka je seveda logika sprememb. Ti ljudje ne razumejo, da njihove metode in način delovanja sodijo v preteklost in da imajo le malo skupnega s težavami in potrebami današnjega dne. Sestajajo se in razpravljajo o teh težavah, vendar se vedno znova vzdržijo dejanj, ki lahko edina rešijo te probleme.

Medtem pa ljudje bolj ali manj trpijo in čakajo na razsodnost in uvid, ki bosta olajšala njihovo gorje. V srcih vedo, da je osvoboditev mogoča, da jim pripada, vendar pa zaenkrat nimajo ustreznih struktur in moči, da bi jo dosegli.

Vsak človek tu nekaj prodaja,
nekateri tu prodajajo svoje dolgočasje,
nekateri pa kar svoje mentalno znanje,
kot da ne bi prav vsi dobro vedeli,
da se čas vsem izteka in da ko boš umiral,
te od vseh tvojih preljubih telesnih stvari,
tvoja pamet še najprej zapusti.

O notranji luči najraje pridigajo pridigarji,
ki svoje notranje luči še nikoli niso videli,
O notranji glasbi najraje pridigajo pridigarji,
ki svoje notranje glasbe še nikoli niso slišali,
O sveti besedi najraje pridigajo pridigarji,
ki svetost prvobitne vibracije niso nikoli začutili
in samo ti veš, če si med takimi pridigarji tudi ti.

Od vajenca se - jaz mojster - ne morem ničesar naučiti. Edino veliki Mojstri me lahko kaj naučijo, spoštujem edino njihovo znanje…To je gledišče, s katerim smo se že mnogi srečali v sebi. Izhaja iz osebnega napuha, iz postavljanja vsega v stopenjske predale pri sebi in iz prepričanja, da sem jaz več in da sem bolj pameten in izkušen…od vseh tistih, ki sem jih potisnil v nižje predale od mojega.To napihnjeno mnenje, ki ga gojim o sebi, je ovira na moji duhovni poti. Stanje osebnosti, ki odpira moje napredovanje, je ponižnost, ponižno srce. To je dejanska veličina duha, osebne odprtosti in pripravljenosti sprejemanja.

Če rečem v sebi, da bom sprejemal modrosti samo od moje stopnje navzgor, za vse ostale nižje od mene pa bom zaprt, sem si s tem odrezal polovico svojih potencialnih možnosti učenja v življenju, kajti obe smeri - od mene navzgor in od mene navzdol - sta neomejeni. V resnici tudi ne obstaja nič nižjega niti višjega od mene, te določitve so rezultat edino moje sodbe, ki je podelila moj svet. Res je, das naši Učitelji lahko mnogo naučijo in da je njihova modrost vredna vsega spoštovanja, ki ga zmoremo. Res pa je tudi, da je vsega spoštovanja vreden tudi vsak človek, kajti vsi smo božanska bitja, božanske iskre. Življenje nas ne bo venomer učilo skozi Mojstre, ne bo nam venomer pošiljalo na vrata kralja, poslalo nam bo tudi berača - tudi z nalogo, da nas nekaj nauči. In ravno v taki situaciji se bomo pokazali v svoji pravi luči. Spoštujmo vse, vse ljudi, vsa bitja, vse oblike, vse načine. Ne omejujmo se - razen če tako izrecno v sebi ne želimo. In tudi to je prav za nas, kajti dalo nam bo tisto lekcijo, ki jo potrebujemo.

Ravnati se po znakih, ki jih človek dobi iz višjih vibracij je včasih težko.
Razum ne doseže, telo se upira, srce pa točno ve, da je to prav.
Težko je včasih hoditi po poti, ki smo si jo sami začrtali.
Težko je včasih hoditi v šolo, se učiti tudi tisto, kar nas veseli in prinaša veselje.

Vsak, ki pa kdajkoli okusil zmago nad samim seboj, ko je premagal nižje želje in se ravnal po tistih, ki so višje, jim prisluhnil in upošteval, ve, da je to nekaj najbolj čudovitega na svetu, kar se mu lahko zgodi.

Mnogi bi vzkliknili:"Čudež, glej!",
le nekateri pa se tiho in mirno priklonijo in zahvalijo za božje darove darove in vodstvo.

XIV.
NUN
JEZUS V SLUŽBI KOT KRISTUS - PRVO RAZDOBJE

POGLAVJE 65

Jezus odide v divjino, da bi se preizkušal; ostane štirideset dni. Podvrže se trem skušnjavam. Zmaga. Vrne se v Janezovo območje in začne učiti.
1 Glasnik je pripravil pot. V Jezusu je bil predstavljen Logos kot Ljubezen, ki je postala zaznavna ljudem. Zdaj torej je moral začeti svojo službo kot Kristus.
2 Odšel je v samoto, da bi bil sam z Bogom, da bi mogel zreti na dno svojega srca in ugotoviti njegovo moč in vrlino.
3 In sam sebi je govoril: Moj nizki jaz je trdoživ. Z mnogimi vezmi sem pripet na življenje mesa.
4 Ali imam moč premagati ga in svoje življenje dati v radovoljno žrtev za ljudi?

Piše: Bernarda Pavko Prava

vse se rešuje samo
lahkost bivanja prinaša dolgost življenja

občutki odprejo val strastnega izraza
dovolim si novo rojstvo, ki bo mnoge potegnilo v smrt

z naslovom knjige sedim, se sprehajam in predvsem - postajam

vse staro sem že počela, zato tega ne delam več

televizijo gledajo, avto kupujejo in zmagujejo v službi
glej jih no, glej, v igri starih strasti
še opazijo ne, da jih več ni
praznina spominja na prisotnost pomanjkanja
počasi stopam dol po klancu
drugi rinejo še bolj navzgor
še več starega nabirajo v prepolno košaro strahu

Piše: joni

Sprašujem se, kaj je to hrepenenje. Ponujajo se mi številni odgovori, ki pa jih najdem v svojem življenju polnem bridkosti in drobnih radosti. Moje hrepenenje je moje življenje, hrepenenje po dobrem o meni, okoli mene in za mene. Moja zgodba življenja je zame večno hrepenenje sestavljeno iz majhnih raznobarvnih kamenčkov. Le-ti se z mojim hrepenenjem po dobrem sestavljajo v slikovit mozaik življenja.

Prvi kamenčki, na katere pomislim, mi segajo v rano otroštvo. Rodila sem se kot predzadnja v družini s šestimi otroci, na kmetiji, v majhni vasi s štirimi domačijami. Vas je idilična, lepa, enkratna v svoji naravi s prekrasnimi pogledi na zelene travnike, vinske gorice in mogočne gozdove. Obdajajo jo kraške vrtače, polne skrivnosti. V meni se je že rojevalo hrepenenje po igri, po tem, da bi bila opažena, po tem, da bi bila ljubljena. Hotela sem, da me kličejo z ljubkovalnim imenom, češ, ko bom zrasla pa me boste klicali po mojem pravem imenu.