| 
 Kar nam sporoča Sveto pismo o nastanku vesolja, nam potrjuje tudi znanost. Oba si prizadevata, da bi naš položaj naredila razumljiv. Bog Stvarnik prebiva v vesolju in obsega celotno vesolje. Vse kar je in kar obstaja je torej Bog. V tem prispevku povem samo to kako sem jaz razrešila v sebi problem Boga.
Bog kot Stvarnik je projekcija naše volje. V vsakdanjem življenju opažam, da si vsi Boga ne predstavljamo enako. Religije pogosto Boga naredijo za nespoznavnega in nam ga sesuvajo pred očmi. Imena Boga se nenehno spreminjajo, prepletajo in spodrivajo. Nekateri ga imenujejo: Bog, Stvarnik, Kralj, Najmogočnejši, Nevidna luč, Prijatelj itd. Tudi verstva imajo različna imena za Boga in različne razlage. Vse pa hočejo priti do samega človeškega bistva.
Kaj si predstavlja znanost o nastanku vesolja nam je lepo opisal Franci Rozman v svoji knjigi »Latentno vesolje«, ki jo beremo tudi na Pozitivkah. Neglede kako se imenuje, je Bog pojem, ki si ga je umislil človek, kajti mišljenje brez pojma ni mišljenje, je nič, misel brez predmeta je čista tavtologija. S svojim načinom razpravljanja o Bogu ohranja naša misel svojo avtonomijo kako priti s pojmom čez pojem, torej v samo bistvo našega bivanja.
Naše upanje je uprto v prihodnost in s svojim načinom razmišljanja ter s pomočjo najraznovrstnejših razprav in s svojim programom utopije, ki prav tako spada v avtonomijo mišljenja, se razmišljanje dokoplje do novih spoznanj in ponuja uvid v časovno bistvo resnice. Iz narave tega odnosa človek – Bog v resnici človek spoznava samega sebe. V našem mišljenju, pa če je še tako modro, Boga ne moremo razrešiti. Boga lahko samo spoznavamo. Po nekakšni eksistencialistično človeški logiki prihajamo z razmišljanjem od biti k bistvu. Bistvo pa smo vedno mi sami, saj se božje razodeva v nas. Božje pa je hrepenenje po popolnosti.
V spoznavnem smislu prihajamo iz zaprtega prostora svoje nevednosti k novim spoznanjem sebe. Kar je zunaj nas opravičuje tisto plemenito radovednost, ki je znotraj nas. Kdor hoče ontološko dokazati Boga mora dokazati najprej samega sebe, kakšen je in kako poroča, kar je opazoval in raziskoval in kaj je opisal kot smisel spontanosti svoje zavesti, ki je vedno v reagiranju in spreminjanju točke opazovanja. Ničesar ne more biti večno zajamčena resnica, če ta resnica ni človek sam in kar se v njem razodeva. Neovrgljivega Boga ni, ovrgljivo je samo človekovo mišljenje, Bog ponuja vedno odrešitve upanja. Med subjektom, ki Boga čuti in objektom, ki hoče Boga videti in dokazati je vedno človekov napuh, ki hoče preseči čas svojega zorenja in iracionalno sesuvati samega sebe, preden je utegnil nadaljevati s svojo konstitutivno subjektivnostjo kot nadaljevanje spoznavanja samega sebe.
Razmišljanje o Bogu se ne more osredotočiti zgolj na oblikovanje definicije same. Ni bistvo pojma o Bogu v pojmovnosti v definicijskem postopku, n. pr. da je Bog neko nadsvetovno bitje, ki ga je treba gledati in razložiti po nekem strogem utemeljevanju njegovega nadplanetarnega obstoja, v skladu s predstavo, ki jo je človek nekoč izmislil. Takšna anarhija v razmišljanju pomeni antitezo dejstvu, da je Bog naseljen v človeku samem in ne izven njega. Ljudje veselo besedičijo zato, da lahko svoje besedičenje o obstoju Boga v nebesih nato negirajo. Bog se lahko utemelji sam z navzočnostjo v zavesti, ki pomeni gibanje mišljenja ob čudenju in strmljenju človeka v stvarstvo in znotraj sebe. Božje je znanost izkustva zavesti. To ni nikakršno vnaprej deklarirano in predpisano razumljenje Boga zunaj človeške »biti«, temveč znotraj sebe in je pojem Bog vnaprej neopredeljen in brez vsebine, če mu te vsebine na da vsak posamezni človek v svoji lastni zavesti, ki se izraža kot sistem vrednot, ki jih je človeški duhovno-kulturni razvoj napolnil z vsebino. Pomembno je spoznavati, obvladovati in uravnavati sebe po njegovi volji v njegovem protipolu, ki se imenuje človek »biti«.
|
NE ZAMUDITE
Kako si predstavljamo Boga
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sobota, 10. september 2005 @ 10:46 CEST
Izvrstna semi zdi naslednja misel, ko praviš: " Bog se lahko utemlji sam z navzočnostjo v zavesti, ki pomeni gibanje mišljenja ob čudenju in strmljenju človeka v stvarstvo in znotraj sebe in je pojem vnaprej neopredeljen, in brez vsebine, če mu te vsebine ne da vsak posamezni človek...".
Današnji čas nam je prinesel atomistično sliko sveta. Znanost je pričela trgati vse povezave, vse dele reducirati še na manjše temeljne osnove, da bi jih opisala in lahko kategorilizirala. Človeštvo je kot celota v tem času izkusilo individualizacijo in s tem neizbežno osamitev, kot še nikoli prej. Odtujenost medčloveških odnosov je strašna (velemesta).
Torej živimo v tem času v fazi ko se raztrga pokrivalo na dnom, breznom, globino. Soočeni smo s celotno strahoto. V sedajni fazi sta nam na razpolago dve možni reakciji: panični strah ali obrat k duhu Boga. In kje je Bog? Tam kjer sem jaz!
Za prvo skupino sem si "izposodil" velikega filozofa-svobode Berdjajeva, ko pravi o prvi skupini:
Kraljestvo duha kraljestvu cesarja (1952) naslednje: "Popolnoma napačno je pojmovanja pragmatizma, da je resnica tisto, kar je koristno za življenje. Resnica je lahko za organizacijo vsakdanjega življenja škodljiva. Krščanska resnica je bila lahko zelo nevarna, zaradi tega se je resnica prilagodila vsakdanjemu človeškemu življenju in se tako daleč potvorila, da so Kristusovo delo korigirali, kakor to pravi veliki inkvizitor pri Dostojevskem."
Drugo skupino pa tvorijo ljudje, ki se umaknejo pred propadom. Pazijo na znamenje časa in objame jih neizrekljivo boleče hrepenenje. Tako prične s hrepenenjem postopoma prodirati v človeka spet resnica božanskega Duha.
In kaj pravi o tem Berdjajev?: "Če verjamemo v odrešitev s pomočjo resnice, potem delamo to čisto v drugem smislu. Z resnico se loči to, kaj je božjega in to, kaj je cesarjevega, med duhom in svetom."
Resnica se nam torej razkriva šele na visoki stopnji duhovne skupnosti ljudi. Človek lahko le skupaj z drugimi ljudmi ustvari visok nivo, da se potem lahko dvigne nad subjektivni in tudi nad objektivni svet: "Nič ni višjega od iskanja resnice in ljubezni do nje. Edino vsezajemajoče, celotna resnica, je Bog in spoznanje resnice je vstop v božje življenje".
Obstajajo skrivnostne skrite globine. To dno, ta globina je tista, kjer se lahko razodane duhovno. Da, obstaja popolna ustvarjalna svoboda na oni strani racia. Ruski filozof Leo Šestov v svojem spisu Ključna sila pokaže, kako predrzni in samopoveličevalni napačno razumljeni razum želi "dokazati Boga" Odtujeni razum skonstruira svoje lastne kriterije za dokaz, da obstaja Bog in Bog se naj podredi tem kriterijem.
In kaj Šestov ugotavlja?: "Edini resnični izhod se pričenja tam, kjer po človeških merilih ni več nobenega izhoda. Obrniti se je treba v skrivnostno, v globino, da se približamo nemogočemu." In dalje pravi: "Tu je Bog ravno zaredi tega, ker ne spada v nobeno kategorijo. Skočiti je treba notri v Boga in se s tem skokom osvoboditi vsega racionalnega. Prav zaradi tega se je postavil na stran zgodnjega krščanskega filozofa Tertuliana, ki je rekel: "Verjamem ravno zaradi tega, ker to razbija meje razuma."
V pogledu na človekovo sedanjost govori o karcinomu znanosti, ki raste vsako uro in pri tem zamegljuje okolico skrivnosti še gosteje. O tej človekovi ujetosti in zaprtosti pravi: "To je tako kot če bi neka sila sklenila, da človeku že pred stvaritvijo zapre pot do resnice." Da, zato lahko rečemo, da od takrat dalje hodi razum po temnih poteh. Šestov nima absolutno ničesar proti mišljenju. Toda je proti temu, da je razum nenormalno postavljen kot absolut.
Leta 1898 je v svoji knjigi Ideje dobrega napisal duhovni kažipot. Prišel je do ugotovitve: " Bratovska ljubezen še ni Bog. Bolj je nekaj, kar je višje ob običajnega sočutja in višje od dobrega. Iskati je treba Boga!"
Šestov nam želi pokazati, da v naglobljem smislu ne gre za intelekt običajne vrste, " kajti Bog vidi srce". " Bog sliši zelo dobro krike dvoma iz globin, toda zavrne pri tem racionalne predloge". Le na tak način se da spoznati zakon zakonov. To je apoteoza globine, višja racionalnost, ki običajnemu razumu ostane skrita. tako je Bog sila, ki presega vsak običajni razum. Svetloba razjasni vse, kar je v temi nejasnega in tako tudi Bog, ki nam pojasnuje celotno resnico.
Zemeljski človek misli, da kaj razume. Toda ali ni tako, da dojenček v temi vidi veliko takšnega, kar v resnici sploh ne obstaja? Luč, ki nastane pa uniči ves spekter utvar, videz sam. Le kako lahko razloži kdo, ki ni doumel večnosti, kaj je čas? Čas, življenje in vse ostalo so zajeti v Bogu. Če želimo kaj spoznati in dojeti, moramo iti najprej na goro spoznanja Boga. In kdo nas bo popeljal iz prepada neznanja? Na ta vprašanja lahko samo mirno rečeš, kje si ti naša luč - Jezus Kristus? edino ti govoriš resnico v svojem srcu. Tvoja beseda je resnica. Tvoj evangelij je prižgana lučka in ti sam si luč v njej. To je edino sredstvo, da se rešimo zmote in teme, ki sta nastali zaradi neznanja.
Iz : svobode duha, Berdjajev.
" Pojav Kristusa, Boga v človeku je ravno združitev dveh gibanj; od Boga do človeka in od človeka do Boga; dokončno rojstvo Boga v človeku in človeka v Bogu, uresničitev misterija dvo - edinosti, misterija božjega človeštva."
In za konec se nama še enkrat postavlja vprašanje, kako si predstavljamo Boga? Če si prestavljava človeka s sedmimi telesi, ki so ga "stari" imenovali tudi mikrokozmos, lahko rečeva, da ima naše energijsko telo v povprečju premer 18 metrov, gledano z duhovnim očesom. Tako bivamo vso v tem lastnem telesu in vplivamo drug na drugega. Duhovna znanost pa pravi, da Zemlja leži v življenjskem telesu Kristusa. Tako si lahko prestavljava, da mora biti avrično telo Kristusa velikansko. Dejanjsko je to celoten kozmos.
lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Kako si predstavljamo Boga
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 10. september 2005 @ 19:25 CEST
meni je bila najbolj všeč misel Tertuliana, ki si jo navedel v svojem komentarju: "Verjamem ravno zaradi tega, ker to razbija moje meje razuma".
Vse več je znanstvenikov in drugih izobraženih ljudi, ki verjamejo, da je življenje na zemlji delo inteligentnega Stvarnika. Vprašajmo se, ali je naključje razumna razlaga nastanka življenja. Ali ne stoji za vsem tem izvirni Načrtovalec.
Že iz naših lastnih izkušenj vemo, da vse teži k neredu. Če prepustimo stanovanje samemu sebi, da ga ne vzdržujemo, začne propadati. Znanstveniki tej težnji pravijo drugi zakon termodinamike. Če se ozremo okrog sebe, vidimo, da ta zakon deluje vsaki dan. Če bi se odselili iz hiše, bi se le ta spremenila v razvaline, če ne skrbimo zanjo. Tako je tudi s kozmosom in tudi z našim duhom. Prav praviš Miran, ko zatrjuješ, da avrično telo Kristusa obsega cel kozmos. Ime Stvarnika niti ni tako pomembno. Pomembno je, da nam naše bivanju tu in zdaj potrjuje, da obstaja. Če Stvarnik ne bi obstajal, potem bi se celotni red, ki vlada v kozmosu spremenil v polni nered. Stanje nereda pa imenujemu tudi stanje entropije v vidnem vesolju. Že na samem začetku je moralo biti delovanje vesolja urejeno in je po tolikih milijardah let še vedno organizirano. To se pravi, da vesolje urejuje neka inteligenca.
Kakšen dokaz imamo za to? Že sam naš obstoj nasprotuje splošno veljavnemu zakonu termodinamike ali nereda. Vodik se vztrajno pretvarja v helij in druge elemente. Kako je to, da je vesolje skoraj v celoti sestavljeno iz vodika? Če bi bila snov neskočno stara, to ne bi bilo mogoče. Stvariteljskemu vprašanju glede na to, kakšno je vesolje, se enostavno ne moremo ogniti. Naše življenje na Zemlji je odvisno od vzajemnega delovanja nukleinskih kislin (DNK in RNK) ter beljakovinskih molekul. To so zapleteni procesi, ki so uglašeni, da je organiziranost življenja takšna kot je, sploh nastala in da obstaja. Znanstveniki se čudijo, da je vesolje ustvarjeno v tako urejenem stanju. Zakaj torej v vesolju ne zavlada kaos. Zato, ker Stvarnik skrbi za red in mu je mar za nas.
Zanimivo je tudi dejstvo, da če bi bila naša Zemlja malenkost večja, bi bila tudi njena gravitacija močnejša pa bi se vodik in plin nabirala okoli nje, ker ne bi mogla uiti njeni gravitaciji. Tako atmosfera Zemlje ne bi bila gostoljubna za življenje. Če pa bi bila naša Zemlja za malnkost manjša, bi za življenje potrebni kisik uhajal, površinska voda pa bi izhlapela, da življenje na njej ne bi bilo mogoče. Zemlja je tudi ravno prav oddaljena od Sonca, da življenje na njej uspeva. Če bi bila Zemlja le pet odstotkov bližje Soncu bi nastal nenadzorovani učinek tople grede že pred 4 tisoč milijoni let; če pa bi bila le za en odstotek bolj oddaljena od Sonca, bi prišlo do nenadzorovane zaledenitve že pred 2 tisoč milijoni let. Zemlja se zavrti okoli svoje osi po enkrat na dan, kar je ravno pravšnja hitrost, da se na njej razvijejo zmerne temperature. Venera potrebuje za en obrat 243 dni. Kdo bi preživel ekstremne temperature, ki bi bile posledica tako dolgih dni in noči?
Kaj pa naš sončni sistem? Če bi bil ta bližje galaksije, Rimske ceste, bi gravitacijsko delovanje zvezd popačilo Zemljino orbito. Znanstveniki so tudi izračunali na temelju najnovejših dognanj v vesolju, da na robu Rimske ceste ne bi bilo dovolj kemičnih elementov, potrebnih za nastanek sončnega sistema, kakršen je naš.
Znanstveniki na osnovi opazovanj na temelju učinkov gravitacije verjamejo v obstoj nevidnih nebesnih teles in priznavajo nekaj do sedaj še nevidnega in mnogi verjamejo v obstoj Stvarnika. Pravijo, da imajo podoben temelj za priznavanje tistega, česar ne morejo videti.
Znanstveniki tudi verjamejo v preciznost nastavitve vesolja prek jakosti elektromagnetne sile v odnosu do ostalih treh. Elektromagnetna sila je večja od gravitaijske 10 na 40. Majhna sprememba ene nične v tej ogromni številki, recimo 10 na 41 bi bila navidez zelo majhna sprememba. To bi pomenilo, da je gravitacija proporcionalno šibkejša. Če bi bila gravitacija manjša, bi bile zvezde manjše, gravitacijski pritisk znotraj njih pa temperature ne bi povišal, da bi lahko nastopile reakcije zlivanja jeder in Sonce ne bi moglo sijati. To pa pomeni, da tudi nas ne bi bilo. Če pa bi bila gravitacija malo močnejša pa bi se življenjska doba Sonca močno skrajšala.
Vse zgoraj navedeno in še bi lahko razglabljali z našim Francem Rozmanom pa pomeni, da Stvarnik zagotavlja optimalno usklajeno delovanje ter dolgoročno učinkovistost in stabilnost celotnega vesolja. Vse sile, potrebne za obstoj našega življenja so optimalno in precizno postavljene. Ali je ta preciznost zgolj naključje? Kdo je razglasil pravila, ki uravnavajo vesolje in naravne zakone na Zemlji?
Kdo je ustvaril super računalnik v naših možganih, da lahko mislimo, računamo in ustvarjamo? Ali ni to precizen mehanizem? Vse to ne more biti naključno. Nekdo stoji za tem. Neka višja inteligenca je, ki vse to uravnava in nekdo je, ki skrbi za to, da so naše mentalne zmožnosti povezane s tem življenjsko važnim vprašanjem.
Mi ne moremo dokazovati Stvarnika, kajti On je z ustvarjenjem nas dokazal, da obstaja. Kako bi sploh zgledalo vesolje, brez svojega Kralja, ki vse to ureja. Ta Kralj je sleherna bilka z nami vred, ki se dokazuje, da živi, da obstaja v svoji inteligenci, katere del smo tudi mi sami. Stvarnik se razodeva v nas, ko zjutraj vstanemo in rečemo: "Dobro jutro!" Če smo ustvarjeni po božji podobi, smo dolžni upoštevati njegovo voljo in se ravnati po zakonu svoje narave. Njegov namen mora postati tudi naš namen, da delujemo urejeno in usklajeno ter s tem zagotavljamo stabilnost našega življenja in narave, ki nam je dana v upravljanje.Vse je povezano s stvariteljskim zapisom. Stvarnik je torej Bog, Bog je projekcija našega razuma. Sploh ni pomembno kako imenujemo to silo, čigarn nameni so dejanja, ki odsevajo ljubezen. Stvarnik si je zaželel družbo inteligentnih duhovnih oseb ob sebi, ki bi ravno tako lahko uživale življenje. Vsako živo bije naj bi opravljalo zadovoljivo, vzajemno koristno delo, ki naj bi prispevalo k uresničevanju Stvarnikovega namena. Ljudje nismo božji roboti, temveč nas je Stvarnik obdaril s svobodno voljo in inteligenco in On spodbuja svobodo mišljenja in ravnanja, saj je trdno prepričan, da to trajno ne ogroža harmonije v vesolju. Kjer je duh, je tudi svoboda.
Ali si človeški razum, ki je determiniran, sploh lahko predstavlja obstoj nečesa ali nekoga večnega. Einstein je govoril o nekakšnem kozmičnem religioznem občutku, ki ne pozna ne dogme in ne Boga, poimenovanega v človekovi podobi. To vez in ta vsevokvirjeni princip bi izrazili z besedo "Absolut" ali Stvarnik, ki pomeni posebnost narave. Mi vsi in vse kar je smo energijsko morje, ki tvori Stvarnika. Stvarnika ne moremo nikoli do konca spoznati, temveč ga lahko le spoznavamo, dokazuje in razodeva se pa On sam v nas in v vsem Stvarstvu.
Lep pozdrav tebi Miran in vsem bralcem, ki ste sledili
Tatjana