|
||||||
|
|||||||
Kar nam sporoča Sveto pismo o nastanku vesolja, nam potrjuje tudi znanost. Oba si prizadevata, da bi naš položaj naredila razumljiv. Bog Stvarnik prebiva v vesolju in obsega celotno vesolje. Vse kar je in kar obstaja je torej Bog. V tem prispevku povem samo to kako sem jaz razrešila v sebi problem Boga.
Bog kot Stvarnik je projekcija naše volje. V vsakdanjem življenju opažam, da si vsi Boga ne predstavljamo enako. Religije pogosto Boga naredijo za nespoznavnega in nam ga sesuvajo pred očmi. Imena Boga se nenehno spreminjajo, prepletajo in spodrivajo. Nekateri ga imenujejo: Bog, Stvarnik, Kralj, Najmogočnejši, Nevidna luč, Prijatelj itd. Tudi verstva imajo različna imena za Boga in različne razlage. Vse pa hočejo priti do samega človeškega bistva.
Kaj si predstavlja znanost o nastanku vesolja nam je lepo opisal Franci Rozman v svoji knjigi »Latentno vesolje«, ki jo beremo tudi na Pozitivkah. Neglede kako se imenuje, je Bog pojem, ki si ga je umislil človek, kajti mišljenje brez pojma ni mišljenje, je nič, misel brez predmeta je čista tavtologija. S svojim načinom razpravljanja o Bogu ohranja naša misel svojo avtonomijo kako priti s pojmom čez pojem, torej v samo bistvo našega bivanja.
Naše upanje je uprto v prihodnost in s svojim načinom razmišljanja ter s pomočjo najraznovrstnejših razprav in s svojim programom utopije, ki prav tako spada v avtonomijo mišljenja, se razmišljanje dokoplje do novih spoznanj in ponuja uvid v časovno bistvo resnice. Iz narave tega odnosa človek – Bog v resnici človek spoznava samega sebe. V našem mišljenju, pa če je še tako modro, Boga ne moremo razrešiti. Boga lahko samo spoznavamo. Po nekakšni eksistencialistično človeški logiki prihajamo z razmišljanjem od biti k bistvu. Bistvo pa smo vedno mi sami, saj se božje razodeva v nas. Božje pa je hrepenenje po popolnosti.
V spoznavnem smislu prihajamo iz zaprtega prostora svoje nevednosti k novim spoznanjem sebe. Kar je zunaj nas opravičuje tisto plemenito radovednost, ki je znotraj nas. Kdor hoče ontološko dokazati Boga mora dokazati najprej samega sebe, kakšen je in kako poroča, kar je opazoval in raziskoval in kaj je opisal kot smisel spontanosti svoje zavesti, ki je vedno v reagiranju in spreminjanju točke opazovanja. Ničesar ne more biti večno zajamčena resnica, če ta resnica ni človek sam in kar se v njem razodeva. Neovrgljivega Boga ni, ovrgljivo je samo človekovo mišljenje, Bog ponuja vedno odrešitve upanja. Med subjektom, ki Boga čuti in objektom, ki hoče Boga videti in dokazati je vedno človekov napuh, ki hoče preseči čas svojega zorenja in iracionalno sesuvati samega sebe, preden je utegnil nadaljevati s svojo konstitutivno subjektivnostjo kot nadaljevanje spoznavanja samega sebe.
Razmišljanje o Bogu se ne more osredotočiti zgolj na oblikovanje definicije same. Ni bistvo pojma o Bogu v pojmovnosti v definicijskem postopku, n. pr. da je Bog neko nadsvetovno bitje, ki ga je treba gledati in razložiti po nekem strogem utemeljevanju njegovega nadplanetarnega obstoja, v skladu s predstavo, ki jo je človek nekoč izmislil. Takšna anarhija v razmišljanju pomeni antitezo dejstvu, da je Bog naseljen v človeku samem in ne izven njega. Ljudje veselo besedičijo zato, da lahko svoje besedičenje o obstoju Boga v nebesih nato negirajo. Bog se lahko utemelji sam z navzočnostjo v zavesti, ki pomeni gibanje mišljenja ob čudenju in strmljenju človeka v stvarstvo in znotraj sebe. Božje je znanost izkustva zavesti. To ni nikakršno vnaprej deklarirano in predpisano razumljenje Boga zunaj človeške »biti«, temveč znotraj sebe in je pojem Bog vnaprej neopredeljen in brez vsebine, če mu te vsebine na da vsak posamezni človek v svoji lastni zavesti, ki se izraža kot sistem vrednot, ki jih je človeški duhovno-kulturni razvoj napolnil z vsebino. Pomembno je spoznavati, obvladovati in uravnavati sebe po njegovi volji v njegovem protipolu, ki se imenuje človek »biti«.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20050904140434184
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
