Igor Kononenko

Sri Aurobindo (1872-1950)
Razsvetljeni mojster in duhovni učitelj

Rojen v Kalkuti v Indiji. Ko mu je bilo sedem let, so ga skupaj z dvema starejšima bratoma odpeljali za štirinajst let v Anglijo na (popolnoma zahodnjaško) šolanje. Odrasel je v angleški družini v Manchestru. Šolal se je v Londonu in na King’s College v Cambridgu. Poleg angleščine je dobro znal francosko, nemško in italijansko in je v izvirnikih bral Goetheja, Danteja, Shakespeara, Rebalaisa, Moliera, Hugoja, Voltaira, Rousseauja itd. Pri enaindvajsetih letih se je vrnil v Indijo, začel prakticirati jogo in je trinajst let delal, najprej kot uradnik, pozneje kot učitelj in na koncu kot vodja v Baroda College. V tem času se je naučil sanskrita in več modernih indijskih jezikov, bral vedske spise in moderno indijsko književnost, prevajal ter pisal pesmi in se potihem tudi politično udejstvoval. Ko je leta 1905 zapustil Baroda College, se je začel tudi javno ukvarjati s politiko – zavzemal se je za nenasilni odpor in nesodelovanje z britanskimi oblastmi s končnim ciljem doseči neodvisnost Indije.

Leta 1908 je bil zaradi tega zaprt in je eno leto preživel v zaporu, kjer je večinoma prakticiral jogo. Po prihodu iz zapora je še nekaj časa aktivno politično deloval, nato pa je leta 1910 zapustil politično prizorišče in se v popolnosti posvetil duhovnosti. Štiri leta je v samoti (z nekaj učenci) v Pondicherry-ju prakticiral jogo, leta 1914 pa je začel pisati in objavljati filozofsko duhovne spise v mesečniku Arya, ki je nepretrgano izhajal do leta 1921. Ker je število učencev in privržencev po tem, ko je dosegel razsvetljenje, začelo močno naraščati, je ustanovil svoj ašram, ki ga je vodil in poučeval svojo novo obliko joge do fizične smrti leta 1950.

Sri Aurobindo se ni ustavljal pred tem, kar so drugi imeli za nemogoče. Sledeč božanskemu klicu v sebi se je lotil praktičnega pripravljanja tega, da bi človeku utrl pot do kraja prerasti in preobraziti samega sebe in v sebi izoblikovati popolno bitje. Namen je prerasti križanca med živaljo in bogom, kakor je zdaj, ali živečega v Duhu ali v Bogu v svoji duši in umu ali v svojem srcu, a še naprej žival po svojih telesnih nagonih in funkcijah in po življenjskih instinktih, reakcijah in občutjih (četudi obvladovanih z naravno voljo in duhovno silo). Tudi svoje nižje bitje, svoje življenjske nagone in sile in svoje telo naj bi odprl vplivu Duha in postopoma preobrazil v drugačno, ne več živalsko, temveč duhovno naravo ter s tem postal v resnici že nekaj več kakor človek. Tako je Sri Aurobindo, ta videc in pesnik, ki je poznal ideale Zahoda in Vzhoda in njune najboljše dosežke, v svojem lastnem iskanju združil oboje – sanje Vzhoda, ki išče nesmrtno bivanje in neskončno blaženost v Duhu, in sanje Zahoda, ki si želi in išče kar najbolj bogato, izpolnjeno, srečno, popolno telesno življenje na zemlji. Po Sri Aurobindovem videnju naj bi človeško življenje na zemlji postalo utelešen izraz, napev in ritem večne resnice in blaženosti Duha.

Sri Aurobindo ni nase nikoli gledal kot na filozofa, čeprav je pisal izredno filozofijo, rekoč, da do svojih spoznanj ni prišel ne s prebiranjem del drugih mislecev ne s premišljevanjem o življenju in bivanju in z razumskim razglabljanjem, temveč je kratko malo v govorici razuma popisal svoja duhovna izkustva in vpoglede, presegajoče razum. Zanj evolucija ni le razvoj materije, ki bi se na nek nerazložljiv način kazala v vesolju, ne da bi imela kakršenkoli smisel in globji pomen in cilj, temveč je v prvi vrsti razvoj zavesti. Tudi v globinah same materije je navzoče Božansko, Duh, neskončna, večna, vsezavestna Resničnost, in to žene materijo, da se razvija in išče poti, da bi tudi v svoji zunanji pojavnosti mogla razkrivati svojo skrito resničnost. Stvarjenje sveta še ni pri kraju!

Sri Aurobindo je razvil novo metodo joge, ki kombinira in povezuje v eno vse prejšnje glavne pristope in njihove glavne dosežke. Ta integralna joga ima za cilj ne samo to, da človek odkrije božansko resničnost v svoji najglobji notranjosti in potlej živi v tej božanski zavesti, temveč da tudi vse svoje zunanje bitje in svojo naravo postopoma tako razvije, da se lahko odpre božanskemu vplivu in s tem vplivom in z delovanjem duhovnih sil raste, se preobraža v neko višjo, telesnoduhovno naravo. Posvetni in duhovni ideal sta v resnici komplementarna in oba nujno potrebna, če imamo pred seboj ideal celotne izpopolnitve človeka.

CITATI:

»Ko bo za nami ostalo znanje, bomo dosegli Spoznanje. Razum nam je bil v pomoč; razum je ovira. Ko bo za nami ostalo hotenje, bomo dosegli Moč. Trud nam je bil v pomoč; trud je ovira. Ko bo za nami ostalo uživanje, bomo dosegli Blaženost. Želje so nam bile v pomoč; želje so ovira. Ko bo za nami ostalo poosebljanje, bomo resnična Oseba. Ego nam je pomagal; ego je ovira. Ko bo za nami ostala človeškost, bomo resnični Človek. Žival nam je pomagala; žival je ovira.«

»Občutek, da nekaj ni mogoče, je le začetek vseh možnosti. Ker je bilo to časno vesolje popoln paradoks in nekaj nemogočega, ga je Večni ustvaril iz svojega lastnega bitja.«

»Če hočeš, da bo človeštvo napredovalo, udari po vseh vnaprej izdelanih mnenjih in pojmovanjih.«

»Vesolje ni samo matematični obrazec za izpeljavo razmerja med določenimi umskimi abstrakcijami, imenovanimi števila in principi, da bi tako prišlo do niča ali do prazne enote, niti ni zgolj fizikalna operacija, ki bi utelešala neko enačbo sil, temveč je slast Samoljubimca, igra Otroka, brezkončno samopomnoževanje Pesnika, ki je ves opojen od zanosa svoje lastne moči brezkončnega ustvarjanja.«

»In kakšen je konec cele zadeve? Kot da bi méd lahko okušal samega sebe in vse svoje kaplje in kakor da bi lahko vse kaplje medu okušale druga drugo ter vsaka tudi ves sat kot sebe – podobno naj bi bilo na kraju z Bogom, s človekovo dušo in z vesoljem.«

»Ves svet hrepeni po svobodi, vendar je vsaka svar zaljubljena v svoje verige; takšno je prvo nasprotje in nerazvozljivi vozel naše narave.«

»Človek je zaljubljen v moč, zato je podvržen slabosti.«

»Človek je zaljubljen v užitek, zato mora biti vprežen v jarem bridkosti in bolečine. Zakaj neskaljena slast je le za svobodno, brezstrastno dušo; tisto v človeku, kar se podi za užitkom, pa je neka trpeča, naprezajoča se energija.«

»Smrt je vprašanje, ki ga Narava nenehno zastavlja Življenju, da bi ga s tem opomnila, da se še zmeraj ni našlo.«

»V tem, da – ko smo dosegli neskončno edinost v sebi – potlej darujemo samega sebe svetu, je skrajna svoboda in absolutno gospostvo.«

»Nekateri mislijo, da je predrzno in domišljavo verjeti v posebno Previdnost ali pa gledati nase kot na orodje v Božjih rokah; jaz pa ugotavljam, da je za vsakim človekom posebna Previdnost, in vidim, da Bog uporablja delavčev kramp in čebljanje otroških ust.«

»Previdnost ni samo to, kar me reši iz brodoloma, v katerem so potonili vsi drugi. Previdnost je tudi to, kar iztrga iz mojih rok, ko so vsi drugi rešeni, zadnjo rešilno desko in me utopi v samotnem morju.«

»Kjerkoli ugledaš velik konec, bodi prepričan o nekem velikem začetku. Kjer se tvoj um prestraši pošastnega in bolečega razdejanja, ga potolaži z gotovostjo neke velike silne stvaritve.«

»Kar je bilo izbrano, je vrženo v prepad zavrženosti; kar je bilo zavrženo, pa postane vogelni kamen mogočne zgradbe. A za vsem tem je nezmotljivo oko neke vednosti, ki presega človeški razum, in počasni smehljaj neskončne sposobnosti.«

»Bog ima pred seboj ves čas in ni treba, da bi se mu vselej mudilo. Gotov je svojega cilja in svojega uspeha ter se ne meni, tudi če stokrat razbije svoje delo, da bi ga bolj približal popolnosti.«

»Vsaka religija je pomagala človeštvu... Nekaj velikega bi bilo narejeno, ko bi se vse vizije Boga lahko objele in zlile; vendar pa temu stojijo napoti razumske dogme in egoizem verskih kultov in sekt.«

»Navdih je droben potoček bleska, ki se požene iz neizmernega, večnega znanja in bolj popolno presega razum, kakor razum presega znanje čutil.«

»Pozno sem ugotovil, da se je v meni šele, ko je umrl razum, rodila Modrost; pred to osvoboditvijo sem imel samo znanje.«

»Razum razdvaja, določa nadrobnosti ter jih primerja, iščoč medsebojna nasprotja; Modrost pa združuje in povezuje nasprotja v eno samo skladje.«

»Ali ne imej za znanje samo svojih lastnih prepričanj, prepričanja drugih pa za nevednost, zmoto in šarlatanstvo; ali pa se nehaj jeziti nad dogmami in nestrpnostjo sekt.«

»Bog mi je odprl oči, zakaj videl sem plemenitost nizkotnega, privlačnost ogabnega, dovršenost pohabljenega in lepoto ostudnega.«

»Le tiste misli zares držijo, katerih nasprotje enako drži na svoj način in ob svojem času; dogme, o katerih se sploh ne sme razpravljati, pa so najnevarnejša vrsta laži.«

»Ko slišim ljudi govoriti o pravični jezi, strmim nad človeško zmožnostjo samoprevare.«

»To je res čudno, da so ljudje zmožni ljubiti Boga, ne zmorejo pa ljubiti človeštva. V koga le so zaljubljeni?«

»Če mi Bog dodeli mesto v Peklu, ne vem, čemu naj bi sam silil v Nebesa. On pač najbolje ve, kaj mi je v dobro.«

»Ni smrtnosti. Samo Nesmrtno lahko umre; smrtno bi se ne moglo ne roditi ne propasti.«

»V človeku ni greha, pač pa veliko bolezni, nevednosti in zgrešenega uporabljanja.«

»Občutek krepostnosti nam pomaga, da na skrivaj gojimo svoje pregrehe.«

»Marsikaj sicer moramo urediti v sistem, toda celo tedaj, ko si izdelujemo in zastopamo kak sistem, bi se morali vselej jasno zavedati dejstva, da so po svoji naravi vsi sistemi prehodni in nepopolni.«

»Doživi resnico Pisem v svoji duši; šele potem, če hočeš, razumsko preudari in z umom izrazi svojo izkušnjo, a še tedaj ne zaupaj svojim razlagam, pač pa nikoli ne dvomi o svoji izkušnji.«

»Ravno zato, ker Umetnost razkriva to, kar Narava skriva, je majhna slika vredna več kakor dragulji milijonarjev in kot zakladi princev.«

»Če lahko vidiš vsega Boga v drobni, bledi, nemikavni cvetki brez vonja, tedaj si dosegel Njegovo najvišjo resničnost.«

»Razvoj ni končan; razum še ni zadnja beseda Narave in umujoča žival ni njena najvišja podoba. Kakor je iz živali vzniknil človek, tako iz človeka vstaja nadčlovek.«

»Zelo pogosto je altruizem le najbolj vzvišena oblika sebičnosti.«

»Kdor hoče doseči visoke duhovne stopnje, mora skozi izpite in preizkušnje brez konca in kraja. Toda večina bi rada le podkupila Preizkuševalca.«

Učitelji modrosti 31

Učitelji modrosti 29