Letošnje poletje nam angeli pošiljajo prav posebno energijo; malokdo od nas jo je pričakoval. Nehali so nam pošiljati vročino. Dovolj je je bilo. Zdaj je čas za njeno nasprotje. Zdaj je čas za mehkobo, vlažnost in nežnost. Angeli nas prosijo, da naj bomo bolj nežni, bolj mirni in bolj sivi. Ne tako vihravi, ne tako vroči. Predvsem pa ne tako nemirni. Nemir se čuti prav povsod, še v žicah, s katerimi smo povezani. Če ga je preveč, po žicah ničesar več ne steče.
Sonce podžiga naš nemir, dež pa je tukaj zato, da bi ga izpral. Ko bo odtekel v mater Zemljo, bomo v naših srcih začutili nekaj drugega, tisto, kar nosimo v sebi že tisoč let predolgo. Žalost bomo začutili. Nekateri jo že, vedno večkrat in vedno močneje. Nikar se ne ustrašite tega, zdaj je čas, da žalost pride na dan. Naj se tisočletno žalovanje končno spremeni v žalost in naj se žalost raztopi v dežju. Tako kot Sonce topi jezo, dež splakne žalost.
Pri nas doma smo iz stene sneli podobo Križanega in ga namenili na grob človeka, ki je pred kratkim zapustil ta svet. Zdaj iščem sliko Vstalega Kristusa, ali pa Vnebovzetega, pa je ne najdem. Mogoče najdem kakšno sliko Novorojenega deteta. Katerakoli od njih bi bila bolj primerna, kot pa prejšnji simbol stare energije, starih bolečin in starega žalovanja. Oh, kako bi bil ta svet lepši, če bi vse križe nadomestili s sporočilom vstalega Jezusa: »mir vam bodi«.
Dokler bo samo en križ naložen na kateremkoli od naših življenj, toliko časa nas bo žgalo Sonce in toliko časa nas bo pral dež. Toliko časa bo nemir v naših srcih.
Toliko časa bo Marija v nebesih jokala, ker ji Jezusa še vedno nismo sneli s križa. Njene solze pa bodo padale po nas, njenih ljubljenih otrocih, in nas prosile, naj se vendar spomnimo, da voda ni nekaj slabega. Voda nas lahko tako čudovito objame, tako kot zna samo mama. Lepa, mehka in nežna naj bodo naša življenja. Samo uleči se moramo vanjo. Dokler pa smo nemirni, ne moremo mirno ležati.
Letošnje poletje nam angeli pošiljajo prav posebno energijo; malokdo od nas jo je pričakoval. Nehali so nam pošiljati vročino. Dovolj je je bilo. Zdaj je čas za njeno nasprotje. Zdaj je čas za mehkobo, vlažnost in nežnost. Angeli nas prosijo, da naj bomo bolj nežni, bolj mirni in bolj sivi. Ne tako vihravi, ne tako vroči. Predvsem pa ne tako nemirni. Nemir se čuti prav povsod, še v žicah, s katerimi smo povezani. Če ga je preveč, po žicah ničesar več ne steče. 
Dokler bo samo en križ naložen na kateremkoli od naših življenj, toliko časa nas bo žgalo Sonce in toliko časa nas bo pral dež. Toliko časa bo nemir v naših srcih. 
