Ko je Bog ustvaril človeka, ga ni zasužnjil z zapovedmi, saj ga je ustvaril svobodnega. Ker pa je v svoji previdnosti in modrosti poznal nevarnost, ki bi lahko človeka oropala te svobode, mu je prepovedal le eno stvar, da bi jedel sad drevesa spoznanja dobrega in zla. Ali je bila ta edina prepoved posledica ljubezni Boga do človeka ali pa je bila človeška svoboda le farsa?
V Svetem pismu beremo, da sta bila tako drevo življenja kot drevo spoznanja dobrega in zla zasajena v sredi Edenskega vrta(1Mz2,9), kjer sta imela naša prastarša večno življenje v osebnem odnosu z Bogom, ki je bil središče njunega življenja. Njuna pozornost je bila usmerjena na Boga in na prijetno skrb za božji vrt, da bi ga obdelovala in varovala. Dal jima je vso oblast nad deli svojih rok (Ps8,7). Življenje, ki sta ga živela je bilo popolno in vse njune potrebe so bile zadovoljene. Niti pomislila nista, da bi zaužila sad drevesa spoznanja dobrega in zla.
Na to misel ju je zapeljala kača, prispodoba satana. Prodala jima je uničujočo misel, ki je zapeljala tudi njo, da bi lahko bila sama kakor Bog, saj bi spoznala dobro in hudo. Ta misel se je Evi zdela dobra in privlačna, še posebej, ker ji je kača zagotovila, da ne bo umrla.
Tako je kača zasejala dvom o popolni božji ljubezni v Evino srce. Pri sebi se je spraševala: »Le zakaj mi je Bog prepovedal jesti sad tega drevesa, ali mi ne privošči, da bi imela lastno življenje in bi bila kot on?«
Ta dvom o popolni ljubezni Boga do nje je obrodil nezaupanje in Eva je vzela svoje življenje v svoje roke in pojedla sad drevesa spoznanja dobrega in zla. S tem je izgnala Boga iz središča svojega življenja in na izpraznjeno mesto je stopila ona sama. Nato je ponudila prepovedani sad še Adamu, svojemu možu. Tudi on je jedel od njega in v hipu sta se jima odprle oči in sta videla, da sta naga.
Ko je Bog prepovedal Adamu in Evi, da bi jedla sad drevesa spoznanja dobrega in zla jima ni rekel, da ju bo za kazen ubil, ampak da bosta umrla. Za to sta dva razloga.
Ko sta izgnala Boga, izvir življenja(Jer3,12), iz prestola svojega življenja, sta izgubila intimnost z Bogom in večno življenje. Obenem pa sta s tem ko sta prestopila Božjo besedo, storila greh, ki je tako stopil v njuno življenje in po njiju v vse človeštvo in ju umoril, saj je kazen za greh smrt.
Ker je Adam grešil je bila zaradi njega prekleta vsa zemlja, ki jo je Bog dal človeku v roke in je prešla v smrtonosno oblast hudiča (Jn12,31; Lk4,6), ki si je tako podvrgel vse meso(človeštvo) in vse, kar je iz njega rojeno.
Zaradi neposlušnosti Božji besedi je Bog preklel Adama, Zemljo,
Evo in satana(1Mz3,14-19).
Ker je preklel zemljo, je človek prisiljen v trdo garanje in obdelovanje zemlje, ki je prej sama rojevala sad. Prekletstvo trdega dela z lastnimi rokami je natančno tisto, za kar se je človek odločil, ko je jedel sad prepovedanega drevesa. Zaradi tega dela naših rok ne morejo biti všeč Bogu, saj so sad greha in prekletstva. Enako velja tako za krivična dela, ki so tako ali tako vredna obsojanja, kakor za dobra dela(Iz63,5), ki vodijo v samopravičnost. Sadu greha enostavno ne moreš ponuditi Bogu kot daritev ali kot odkupnino za svoje življenje. To zmotno razmišljanje je trdno zakoreninjeno v človeku in se kaže v tisočerih pojavnih oblikah in tudi tam, kjer bi morala sijati luč – med kristjani. V pogovoru z ljudmi pogosto slišim, da še nikogar niso umorili in da vestno opravljajo svoj poklic, zakaj bi potem potrebovali odrešenje? Po drugi strani pa se kristjani trudijo z dobrimi deli in rituali, da bi si prislužili odrešenje.
Ker je Bog preklel Adama, je človek izgubil večno življenje in se po smrti povrne v prah zemlje, iz katerega je bil ustvarjen. Ko mu je rekel prah si, mu je jasno povedal, da v človeškem duhu ni več življenja, umoril ga je greh. Ostal je le še duševen, mesen človek. Ker je človeški duh kraj, kjer se človek srečuje z Bogom in posluša njegov glas, je tako človek izgubil odnos z Bogom, v njem samem pa je zazevala praznina, ki jo človek od takrat skuša izpolniti z različnimi duhovnostmi, religijami, lažnimi bogovi in iskanjem samega sebe, s čimer pa si le prizadeva nove bolečine, saj najde lahko le to kar je v njem samem. V človeku pa raste in se bohoti seme prepovedanega sadeža, ki ga je jedel Adam, dokler skozi generacije popolnoma ne dozori v človeku. Bolj ko bomo zaznavali sad tega semena v človeku, bolj bodimo pazljivi, saj se približuje žetev zemlje. Presojajmo čase!
Ker je Bog preklel ženo, je izgubila brezpogojno naklonjenost in ljubezen moža, ker brez božje ljubezni v sebi tega ni več sposoben. Če neprestano ne prejema ljubezni in naklonjenosti svoje žene, je ni več sposoben ljubiti. Začne se pot navzdol, ki je več nič ne more zaustaviti, če ne pride do medsebojnega odpuščanja in pripravljenosti na popuščanje v svojih stališčih. Pogosto sta rešitvi le dve. Ali se prvotni odnos ljubezni spremeni v »tehnični zakon«, ali pa zakon razpade. V prejšnjih časih, sedaj pa še vedno v islamu, vidimo sad tega drevesa v mnogoženstvu. Zakonska, zavezna ljubezen, pa mora zoreti v intimni odnos med dvema osebama, moškim in žensko, vse ostalo je sad drevesa spoznanja dobrega in zla. Enako je z odnosom Boga in človeka, je globok, svet odnos ljubezni med dvema osebama. Pred Bogom namreč nismo brezimne številke, ampak vsakega človeka, ki je spočet, ljubi z enako ljubeznijo kot svojega edinorojenega sina Jezusa Kristusa, ki je za to pričeval s temi besedami: »Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene.«( Jn 17,23)
Zato lahko žena le hrepeni po princu svojih sanj, po varnosti in ljubezni, ki pa je ne najde. Ne v taki meri kot bi potrebovala. Sad tega semena je v številnih propadlih zakonih, ranjenih otrocih, nezvestobi, feminizmu in splavih, sprevrženi spolnosti in homoseksualnosti. Bolj, ko je sad dozorel, bolj razpoznavamo njegovo naravo in lastnosti. Ali razpoznavamo čase?
Ker je preklel kačo, se ta vse življenje plazi po tleh in je prah. Kača je prispodoba za satana. Prah je prispodoba padlega človeka od Adama dalje. S tem stavkom je Bog predal človeka, ki nosi seme drevesa spoznanja dobrega in zla kači za hrano, da bi po njem izpolnjevala svoje krivične ambicije. To ne pomeni, da bo človeka raztrgala in se hranila z njegovim mesom. Za boljše razumevanje tega pomena si preberimo Ezk34,10 in Jn6,54:
Satanu je ime tudi oče laži in morilec ljudi.
Pogosto slišimo ta stavek: »Če je Bog, zakaj potem vojne, trpljenje otrok…«. Ali sedaj razumete odgovor na to vprašanje. Vse zlo v današnjem svetu je posledica prekletstva, ko se je človek ob zapeljevanje kače odločil, da bo sam izbiral med dobrim in zlom. Bog je človeka opozoril preden je bil greh storjen. Ali ni bilo to opozorilo posledica skrbi in ljubezni Boga do človeka?
Vendar pojdimo naprej. Božja ljubezen do njegovih otrok se ni ohladila, kljub temu, da je Bog svet in ne prenese greha. Preden ju je izgnal iz svoje prisotnosti je poskrbel zanju in ju oblekel v suknji iz živalske kože, da ne bi bila naga. Jezik Božje besede ima neverjetno globino. Kasneje je Sveti Duh lepo zapisal: »(Iz 64,5) Vsi smo postali kakor umazanec, vsa naša pravična dela kakor umazana obleka. Vsi smo oveneli kakor listje, naša krivda nas je odnesla kakor veter.«
Ženi in kači je tudi prerokoval, on , ki od začetka pozna konec, da bo sad ženinega telesa zdrobil kači glavo, se pravi, uničil njeno oblast.
Zaradi greha je stara lažniva kača resnično zavladala svetu in slavila zmago, saj je po grehu Boga oropala za vse njegove otroke. Vendar je nekaj ostalo njenim temnim očem prikrito, nekaj česar v svojem napuhu ni spoznala - globine ljubezni in usmiljenja Boga Očeta!
Oče je v svoji modrosti vedel, kaj se bo zgodilo s človekom, še preden je bilo karkoli ustvarjeno. Vnaprej je pripravil načrt odrešenja!
Ef 1, 4 ...pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem(Jezusu), da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni.
Povzetek
Za nadaljno razumevanje je izredno pomembno, da razumemo, zakaj sta prva človeka zgrešila namen svojega stvarjenja. Odgovorimo si na nekaj vprašanj.
· Ali sta bila Adam in Eva ustvarjena za svobodo? Da. In ta svoboda je bila v Bogu, ki je poskrbel, da je bilo njuno življenje popolnoma zadovoljeno. Imela sta večno in popolno življenje dokler sta jedla z drevesa življenja in bila zazrta v Boga.
· Kaj je drevo življenja? Seveda je to prispodoba večnega življenja. V Svetem pismu nam Bog razodeva svoje misli in pota. Zato si poglejmo, kako si je Bog zamislil dovršeno delo svojih rok. Ponovno si preberimo Ef 1,3-4: » Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom: Pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem(Jezusu), da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci.« Jezus ima življenje in ga daje komur hoče, vsakemu, ki ga je pripravljen po veri sprejeti v svoje srce. Z drugimi besedami, Jezus je drevo življenja, kruh življenja in kdor je ta kruh – veruje vanj, mu zaupa za svoje življenje, je kot veja vcepljen na drevo življenja in ima tako večno življenje.
· Kaj je drevo spoznanja dobrega in zla? Je sad nezaupanja, ko se je človek obrnil od Boga nase. Je sebičnost in egocentričnost, ko človek živi od dela svojih rok, vodijo pa ga njegove lastne odločitve, misli in ambicije. Zaradi neodvisnosti od Boga, je človek izgubil seme drevesa življenja in zaužil seme drevesa spoznanja, ki se kot drevo padlega človeštva razrašča skozi tisočletja do danes, rojeva za smrt in se bo razraščalo do časa, ko bo obrodilo svoj popoln sad in bo nastopil čas žetve. In vsak otrok, ki se rodi svojim staršem, vernim ali nevernim, nosi v sebi to seme greha in smrti. Vsak, ki izvira iz tega rodovnika, nosi oblačilo svoje pravičnosti, ki si ga je sam stkal in imenuje se greh. Tretji dan stvarjenja je Bog postavil duhovni zakon, da vsako drevo daje le sad s semenom po svoji vrsti. In ni pomembno, kaj piše na drevesu, njegov sad pričuje o svojem poreklu. Tako dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. In vsak sad človeškega dela je bodisi hudoben, bodisi dober in vodi v samopravičnost. Oboje je greh. Govorim s pogleda odrešenja. Seveda lahko človek naredi dobro svojemu bližnjemu in služi človeštvu, vendar s tem ne more odrešiti ne sebe ne sveta.
Ko je Bog ustvaril človeka, ga ni zasužnjil z zapovedmi, saj ga je ustvaril svobodnega. Ker pa je v svoji previdnosti in modrosti poznal nevarnost, ki bi lahko človeka oropala te svobode, mu je prepovedal le eno stvar, da bi jedel sad drevesa spoznanja dobrega in zla. Ali je bila ta edina prepoved posledica ljubezni Boga do človeka ali pa je bila človeška svoboda le farsa?
