Svetu, ki ga je Bog ustvaril in tu zapustil sled svoje ljubezni, vladajo ljudje. Ko se otroci rodijo, prinašajo na svet ljubezen in so sakaralizacija Boga. Otroci se razvijejo v odraslega človeka z neskočno spremenljivimi oblikami in variacijami podob, v katerih se učlovečujejo enkrat veličastno in žlahtno, drugič grozovito in zlobno. Zloba ne prihaja iz telesa, temveč iz njegovega duha, kajti tudi zloba je človekova lastnost, ki jo zaman iščemo v živalskem svetu od nedolžne pikapolnice do zveri.

Človeka po krvavih osvajanjih in nasilnemu spreminjanju sveta srečmo kot plavajočo lupino, iz katere zrejo demonske oči z glavo, ki je kot bucika napram njegovemu telesu, nesorazmerna je njena veličina z velikostjo okončin, ki hlastajo po planetu, si ga prisvajajo, spreminjajo in uničujejo.

Človekova duša postaja bolna in izmučena, ker izgublja tla pod nogami, zdravo hrano, konje in vozove, les, kisik, zrak in vodo.

Brezupno je to peklensko potovanje, neznosnost preobjedenosti, nesmiselnosti in norosti, kljubovalnosti zdravemu razumu. Ta votel strah, ki prihaja iz notranjosti, ta zlovešča hoja človeka, to lomastenje po planetu, ta napojmljiva strast za uničevanje narave z onesnaževanjem zraka in vodnih virov, to sekanje gozdov, ki so pljuča planeta, vse to spreminja človeka v hudodelca, ki ga usoda planeta ne gane. Hudodelstvo se je potuhnilo vanj pod zlagano krinko "dobrega in uspešnega gospodarja", pod krinko globalizacije, pod krinko blagostanja narodov, pod krinko civilizacije človeštva in podobnih pojmov.

Ali res?

Človek je zakrivil in zadele so ga nesreče: uničujoče poplave in cikoni, krvavi prizori, letalske nesreče in vse nesreče, ki se dogajajo v zmehaniziranem strojnem sistemu. Žrtev postaja človek sam, ob pritisku na gumb mu slede še druge številne žrtve. Sam sistem avtomatizacije in tehnike se postopoma sprevrača v sistem, ki postaja s svojim delovanjem zločinski. Blagoslov stroja in napredka se sprevrača v prekletstvo. Uspeh, ki ga je človeštvo doseglo prek znanosti in tehnike se izkazuje vedno bolj poguben, vse več ljudi boleha za posledicami napredka (asbestoza, živčno razrvanostjo, depresijami, samomori, zasvojenostjo z mamili, s posledicami delitev na revni in bogati svet, vojnami, itd).

Žalostno je to, da je človek vse manj angažiran v tem tehnološkem procesu kot osebno etično, odgovorno bitje. Človek deluje le kot računarski načrtovalec dobička in to je pobubno. Človek živi v zmoti, da sam pritiska na vzvode in premika nepregledne sklope naprav, a dejansko je obratno: človek se spreminja v vzvod, na katerega vse pritiska.

Edino narava je tista, ki se človeku maščuje. In če je narava, ki jo človek uničuje božje stvarstvo, uničujemo Boga in samega sebe. Ali je to naše drevo spoznanja?

Tatjana

[ Odgovori na to | # ]