|
Piše: Miran Zupančič
Sufujski spisi usmerjajo in opisujejo to, kar je Bistvenega, predaja božanski
vsevolji našo zemeljsko osebno omejeno voljo. Poleg izčrpne obravnave določenih
stanj zavesti ali postaj, kot jih imenujejo in lastnosti najdeš tudi množico
kratkih, mnogopomenskih izrekov, ki spodbujajo k razmišljanju in zaradi katerih
spoznamo, da naši običajni miselni vzorci na Poti k svobodi niso uporabni. Kajti
takšni vzorci so služili zgolj za navodila za tiste duše, ki so bile pri svojem
iskanju še daleč, daleč od cilja. Iz samih spisov sufijev lahko spoznaš, da
je Pot stvar današnjega dne - trenutka in lastnega življenja. Vsak korak lahko
napravimo zgolj s lučjo, ki nam je dostopna v tem trenutku, tu in sedaj!
Potovanje v in skozi puščavo, pa bi bilo, dragi prijatelj… nemogoče, da, podobno
bi bilo velo samomoru, če ne bi bilo v pravilnih razdaljah počivališč, kjer
se lahko človek odpočije, kjer najdemo vodo za našo žejno dušo, hrano in senco.
Tako premnogi sufiji delijo Pot na postaje -stanja ali počivališča (makufim)
in stanja(hufil), ki so za človeka na Poti nujno potrebna. Popotniki brez lastnega
prizadevanja, ne naredijo niti koraka naprej. Če ne bi bilo oaz - miru-počitka,
bi izgubili življenje. Na postajah najdejo senco v puščavski pripeki, nauk,
osvežitev. Tako je videti navzven. Postaje so zgolj začasne glede na trajanja
stanja in potovanja. V nekem sufijskem spisu, beremo: "Stanja so darovi,
postaje pridobitve. Potovanje, pot, je milost. S hojo prideš do postaje, različne
stopnje zavesti nastanejo iz čiste darežljivosti, postaje si sledijo zaradi
skrajnega naprezanja. Kdor je lastnik postaje, trdno stoji na temelju. Takšno
stanje pomaga popotniku, da gre dalje."
Kot vidiš, tisti, ki hodi po Poti potrebuje pomoč stanj, kot tudi lastne neutrudno
prizadevanje. Oglejva si skupaj prvo postajo na Poti, ki se imenuje kesanje
(Tauba), katera je bila za mnoge sufije kesanje ali spreobrnitev(tauba). To
je, ko nam tauba pomeni, da smo ločeni od Boga. To je prva sila ali moč, ki
je potrebna, da zavijemo na široke ceste nezavedne religioznosti množic(šaura)
in se zavestno obrnemo v smer novega življenja(taruka). Kot sam dobro veš, določene
okoliščine ali dogodki v zunanjem življenju povzročijo, da nenadoma pride do
prekinitve, do novega stanja zavedanja. V besedilih s u f i j i v je sprožilni
moment, ki se prebudi prvi, zavest preobrat k Bogu, izjemno potreben. Pogosto
ga povzroči udarec usode, razočaranje, posebno srečanje ali bežen pogled zunaj
običajne dnevne zavesti.
Iščočega za trenutek prešine spoznanje, dvigne se nad običajno zavest in pred
seboj zagleda ideal. Pri tem je pomembno: "da se srce prebudi iz ravnodušnega
spanca" ter percipira bedno stanje, v katerem se nahaja, vsaj v primerjavi
s tem idealom. Vse to doseže, saj mu je podeljena milost, da lahko s srcem sliši
opomine Boga, ki nastajajo v njegovi notranjosti. V praksi je kesanje mnoge
sufije odvrnilo od materialnega sveta, pri mnogih je šlo to v pretirano obliko.
Zato sta se zdeli marsikatera askeza in uboštvo tako velikega pomeni, da sta
postali kulturno vedenje namesto notranje samoumevnosti. Odpoved in uboštvo:
"Ubožec mora za svoje uboštvo prav tako skrbeti kot bogati za svoje bogastvo."
Odpoved od sveta je za vsakega zunanjega opazovalca najopaznejša razvojna stopnja
sufizma. Na bogastvo in skrb za imetje se, kot tudi v drugih religijah, gleda
kot na možne ovire, rezultat takega pogleda pa je, da sta askeza in popolno
zatajevanje materialnega sveta neredko ponos trpečega. Toda po drugi strani
kaže na to, da sta lahko prevelika askeza in odpovedovanje tudi izraz strahu
in bojazni. Vediva pa, da strah pred našimi naravnimi zakoni nasprotij stvari,
v katerem živimo in smo ujeti, ne veže tako močno, kot vežete bogastvo in preobilje
(spomni se prilike Jezusa o šivankinem ušesu!)
Bolj je pomembno, da se prepoznajo možnosti in omejitve tega prostora in časa.
"Odpoved je v tem, da tostranstvo opazuješ z očmi, ki se zavedajo minljivosti.
Potem bo tostranstvo v tvojih očeh postalo majhno in odvrnitev od njega lahka."
Tako se za mnoge sufije uboštvo in askeza ojačata šele, ko zunanje duševno stanje
prične zrcaliti notranje stanje duše. Kdor si prizadeva, da bi živel notranje
življenje, mu glavnih ovir na Poti ne povzročajo stvari tega sveta, ampak lastni
jaz-ego."Ravnaj s svojim jazom-egom kot nekdo, ki ga ne potrebuje, četudi
ga ne more odmisliti. Kdor obvlada svoj ego-jaz, je mogočen, kogar ego obvladuje,
je neznaten."
Nagnjenja in strasti, ki ženejo vse ljudi sufiji izražajo s pojmom nagonske
duše, nafs. Nafs, je zapeljivka, ki ji ne smemo popuščati. "Zemeljska"
duša je kot vražji konj. Če boš popustil vajeti, ne boš nikoli varen pred tem,
da te ne bo vrgel s hrbta." Tokom razvoja je opaziti, da se je življenje
sufujev s spoznanji le-teh spremenilo in tako za mnoge ni veljalo več skrajna
pot odrekanj. Kajti iz sile spoznanja je nastala nova notranja odpoved. Zunanje
uboštvo so opisovali kot navidezno stanje notranjega uboštva, ki pa je v tesni
povezavi z ugasnitvijo kasnejše stopnje.
Sedaj pa sledi zaupanje v Boga in predaja Njegovemu vodstvu.
"Zaupanje v Boga je stanje notranje in zunanje brezskrbnosti, ki ju varuje
Božja skrbnost." Ah, kako res je! Tavakal je eno nejpomebnejših stanj zavesti
na sufijevi poti. Kako bogato in navdihnjeno je, nama kažejo naslednje izpovedi,
ki zrcalijo takšno stanje duha:
" Mir najde, kdor iz srca odstrani ljubezen do tostranstva, in ko se srce
izprazni, se vanj naseli odpoved, in ko je v njem odpoved, se mu vzbudi zaupanje
v Boga." Toda tudi obratno velja:"Če je odpoved zdrava, je tudi zaupanje
v Boga zdravo. Kajti pošteno zaupanje v Boga človeku omogoča, da se odpove vsemu,
kaj je."
Ta stopnjo opustitve in odpovedi je izjemno pomembna, ima tudi različne odtenke,
kar pomeni, da se močem ega, ki vodijo osebnost, odvzame oblast. To pa seveda
ne zgodi zlahka. Potrebno je biti trden, le tako se lahko popolnoma izroči Bogu
znotraj sebe.
Sabr - potrpljenje.
"Potrpljenje pomeni, da se s hudo preizkušnjo prav tako lepo družiš
kot z blagostjo."
Popolno potrpljenje je celo pri najtežjih udarcih usode ali hudih notranjih
preizkušenj eden nosilnih stebrov sufijske poti. Pri tem sufiji razlikujejo
tri stopnje:
1. tisti, ki poskuša biti potrpežljiv.
2. tisti, ki je potrpežljiv v hudih preizkušnjah.
3. .tisti, ki je potrpežljiv v vseh težavah.
Tukaj vidiva s kakšno natančnostjo so razčlenjevali in opisovali stopnje in
notranja stanja Poti. Premnoge zgodbe opisujejo nujnost vztrajanja in potrpežljivost.
Klasična podoba za premagovanje ega, hoja skozi puščavo, je tudi v sufizmu obširno
pojasnjena. Potrpljenje se mora realizirati le s posebno močjo. Z njo učenec
na dolgi poti razvoja prispe do notranjega miru ali negibnosti. Potrpljenje
ima kot vidiš, dva zelo pomembna vidika: neomajno usmeritev na Boga, potrpljenje
z Bogom, in drugo, ostati odprt za božansko silo v težavah-potrpljenje brez
Boga.
Na Poti je mnogo preprek in preden se doseže cilj, je potrebno premagati številne
ovire. To nama lepo opisuje naslednja kratka pripoved: "Nek mož je prišel
k Aš Šibliju in ga vprašal:"Katero potrpljenje je za potrpežljivostjo najtežje?
Odgovoril je:"Potrpljenje v Boga." Mož je zakričal:"Ne!"
Šibli:"Potrpljenje z Bogom." Mož je ponovno zavpil:"Ne!"
Šibli:"Katero pa?" Mož:"Potrpljenje brez Boga, zdržati brez Boga."
Šibliju se je utrgal tak krik, da je skorajda izpustil dušo.
Ljubezen (Mahaba) in izničenje(Fana).
"Ljubezen je sad spoznanja." Medtem ko se naravna ljubezen nanaša
na sposobnost ali na predmet, predstavlja božanska ljubezen povsem nekaj drugega.
Božanska ljubezen je stanje Biti ob koncu razvoja, ki kaže, da je bila kot dejavna
sila prisotno na vseh postajah in stopnjah. Iz tega razloga se za sufija na
višji stopnji mnogokrat uporablja naziv a r i f ali spoznavalec. Al Gazali pripominja,
da je "ljubezen brez spoznanja nemogoča-ljubimo lahko le, kar spoznamo."
V literaturi sufijev igra centralno-nevralgično mesto pojem mističnega ljubimca,
ki predstavlja poosebljen vezni člen do božanskega."Rečeno je: ljubezen
je ogenj v srcu, ki požge vse, česar ljubljeni noče." Tako, dragi prijatelj
postane ljubezen poslednja postaja na Poti in šele s tako nastalim notranjim
spoznanjem.
Na začetku Poti je nujna (tako kot povsod) absolutna poslušnost mojstrovi avtoriteti
(šayh ali šejk), nato pa sledi marifa, notranje spoznanje ali božanska vednost.
Le sufi na najvišji stopnji je poznal moč in možnosti prave ljubezni; vedel
je, da je notranja pot in pogoj za združitev z Bogom. Tako sva končala o premagovanju
ega skozi sufijski način, ki nama je dovolj osvetlil možnosti in pasti na Poti.
Sprašuješ me, kaj je v meni najbolj sprožilo iskanje?
Na to vprašanje ti ne morem odgovoriti z eno samo besedo, ampak bo odgovor na
vprašanje mnogo daljši kot bi si oba želela. Že od kar pomnim, da sem na tej
Zemlji je v mene vrtalo mnogo težkih vprašanj. In nekako sem slutil, da v sebi
nikoli ne bom našel miru, če sam zase ne bom razrešil tega konflikta nikoli
minljivih nasprotij. Danes si ves vesel in jutri si lahko na "tleh".
Dobro veš, da to ni samo simptom nekega intenzivnega živahnega obdobja in prav
tako ne neke zapoznele pubertete. V enem trenutku živiš intenzivno in že v naslednjem
se počutiš kot tujec na zemlji! In vidiš, prav ta občutek"tujca" je
najmočnejše znamenje. Kajti , če tega občutka ne bi človek imel, bi bilo iskanje
povsem brez pomena. Potem ti duhovno vedenje nima kaj povedati. In zakaj ne?
Ker ti Življenje pri tem občutku neizpolnjenosti pritrjuje, ti postopno daje
jasne odgovore in posreduje spoznanje v cilj tvojega, mojega obstoja.
Če se v nekem trenutku odločiš, da boš hodil po Poti k Bogu, gotovo ne boš razočaran,
ravno nasprotno! Zavestno se odločiti je zelo pomembno, kajti s tem daješ svojemu
življenju smer. Mnogi v življenju nimajo cilja in s tem tudi ne vedo kaj bi
radi, kar ima za posledico v njihovem življenju, da so nenehno nervozni, živčni.
Brezciljnost je stanje živčnosti in izpraznjenosti. Ko se človek odloči, potem
iz vseh življenjskih možnosti, od vseh poti, ki so mu odprte, izbere eno pot,
ki jo postopno spoznaš kot Pot. Tako, dragi prijatelj…vsakdo išče iz polja zmot
trpljenja in bolečine, iz labirinta brezizhodnosti, ki tako in tako premnogim
stiska grlo. In zakaj misliš bi bile psihiatrične bolnišnice tako prenapolnjene?
Le zakaj toliko mladih ljudi naredi samomor?
V preteklosti se nam je zdelo, da čas počasneje teče. Če pogledaš stare fotografije,
boš na njih opazil, kot da bi bil čas kot vagončki in osebe na njih obstali.
Nasprotno temu zdaj živimo pod vtisom, da je vse bežno. V preteklosti se je
mislilo, da je materija sestavljena iz najmanjših delcev. Danes se kaže, da
so to valovi, da je to ples, čeprav ni opaziti ničesar, kar ta ples izvaja.
So samo valovi verjetnosti. Ni niti absolutnega gibanja niti absolutnega zastoja
Koordinatni sistemi se gibljejo drug proti drugemu. Einsteinova"Relativnostna
teorija." Lahko govoriva o zavesti o nihanju-vibracijah s spominom? Lahko
dobi človek nekaj takega? So lahko zato možni kvantni skoki v neko drugo dimenzijo,
neko drugo vesolje ali drugo zavest? Prav gotovo.
Če človek pozna izhodiščno stanje in zakone gibanja, ki so jih odkrili Newton
in ostali, potem lahko poznamo celoten potek, tako se je mislilo. To kot sam
veš, se imenuje determinizem. Toda kasneje so odkrili, da resničnost določa
veliko več negotovosti v obliki slučaja ali verjetnosti, kakor bi bilo ljubo
znanosti. Einstein, ta miselni genij, tega ni mogel sprejeti. "Bog ne kocka",
je rekel. Naslednji, drugi zelo star in velik koncept je, reinkarnacija. To
je nama je logično, ampak današnje cerkve in znanost, smatrajo cerkve za praznoverje
in moderna znanost je reinkarnacijo ožigosala za nesmisel. Na vprašanje ali
obstaja Bog ali neka višja inteligenca, je nek filozof dejal: "te hipoteze
mi ni treba".
Ker pa danes sedanje cerkve ne znajo dati odgovora na največja smiselna vprašanja,
iščejo ljudje odgovor v drugih duhovnih gibanjih. Duhovnost je marsikje modna
beseda našega časa. V družbi se godrnja nad duhovnostjo. Vsakdo jo lahko sprejme,
ker je tako nedoločna. Zato tudi pojem"New Age" povzroča mnogo kritik,
prigovorov, ker reagira na nezaveden pritisk, ki želi človeštvo iztrgati starim
idejam, ideologijam in predstavam.
In kot sam še kako dobro veš, je v ozadju vsega tega kar tukaj obravnava Vodnarjev
klic, budilni klic, ki nas vedno bolj nagovarja: "čas je, da vstanete."
Ta sila je ta, ki nas sili na novo pot. Današnje človeštvo začenja kazati znake
prebujenja. Spanje v materialnem ni več tako globoko. Mnogi so se začeli premikati
v tem spanju, saj kot sam veš, je sedaj že napočil dan. To lahko imenujeva prebujenje
iz utvar, iluzij, iz sanj materialnega-dialektičnega, religije, tehnike in znanosti.
To se vsesplošno občuti kot"New Age" in gibanje z istim imenom poizkuša
na to reagirati.Toda, gre za spoznanje, ki je potrebna, da bi lahko šli po Poti.
Današnji tipičen iskalec se enači s skupinskim duhom sorodnih duš. Skupina New
Age je trenutno še brez smeri. Eden napravi to, drugi nekaj drugega. Ali ni
to super? Biti tako nevezan in prost pravil? Sploh ni več nobenih predpisov.
To naju spominja na pretekle komune, mar ne? S tem se pravi iskalec ne more
strinjati. Pot nam postavlja določene zahteve, kakor sva to že videla v sofijskemu
sistemu. To se dogaja iz prav določenega vedenja, iz znanja o poti in njenih
nevarnostih, iz vedenja o vzrokih številnih ponesrečenih (da jih ne omenjam)
prizadevanj duhovnih gibanj in šol preteklosti in ravno eden od teh vzrokov
za to je bila neobveznost.
Obstajati mora čisto učenje. Voditi je treba tako življenje, ki je v harmoniji
z učenjem in logično iz njega izhaja. In prav jasno se je potrebno zavedati,
kaj služi cilju in kaj ne. Vedenje o odrešenju, zdravljenju je vedenje, ki nam
je potrebno, da do neke mere racionalno dojamemo božanski načrt in lahko spoznamo
Pot. O tem se je potrebno skupno pogovarjati, citati pravo literaturo…
Sprašuješ me kaj je notranja tišina za mene in kako jo doživljam?
Da, kaj je notranja tišina. Vsekakor v prvi vrsti nima nič s tem, da koncentrirano
zapreš oči obrneš dlani roki navzgor ali pa jih skleneš. To je samo drža (asana)
in drža brez česa več ne pove nič. Okoli tega kot sam veš iz preteklosti, so
nekateri celo naredili celo duhovno znanost, ki to ni. Notranjo tišino dosežeš,
če se čutilni organi in nanje usmerjena zavest nič več ne postavljajo v ospredje.
Naša zavest in čutni organi so instrument, ki so v trenutku popolnoma prevzeti
od ega, saj so tudi nastali iz telesa. Če se naš Ego nič več ne sili v prvi
plan, potem nastaja vedno več prostora za dušo. Oznaka za prebujeno dušo je
odprtost, prostor, tišina. Spravi se v gibanje, če se neka aktivnost projicira
vanjo. Če je naša duša mirna, potem se v njej zrcali duhovno sonce, nastane
prostor za povezavo z Božanskim Duhom.
Sprašuješ me: Kaj je zavest? Kako delujejo naši možgani? Kdaj se je začelo
življenje na zemlji? Kako je nastal svet? Ali obstajajo izvenzemeljska bitja?
Ali bomo kdaj večno živeli? Vidiš, to je težko iskanje pravih odgovorov. K čemu
naj bi se človek usmeril? Kje so stalne točke orientacije? Kje je zanesljiva
točka razločevanja. In kje so danes zgledi?
Pišeš mi, da David J.Chalmers, direktor Centra raziskav zavesti na Univerzi
Arizona sledil vprašanju zavesti računalnika in da ni razločeval med bitjem
iz mesa in krvi ter bitjem iz kovine, plastike in električnih integriranih verzij.
Praviš, da je rekel: "Če se lahko enkrat najprej pogovorimo s računalnikom
o vsem od Kanta do Lige Šampionov, kje je potem razlika v zavesti nekega človeka?"
Res zanimivo razmišljanje tega gospoda. Po zadnjih raziskavah možganov poročajo
raziskovalci, da smo soočeni s 100 milijardami celic, ki medsebojno komunicirajo
s preko 100 bilijoni povezav in baje 90. 000 km "kablov" In poraja
se vprašanje kako naj bi v vesolju, ki ga znanstveniki ocenjujejo s 70 trilijardami
sonc iskali izvenzemeljska živa bitja? Pri raziskovanju zemlje bi moral človek
iti 3 do 4 milijarde let nazaj. Astronomi, ki pobliže raziskujejo sile teže,
izhajajo iz tega, da običajna materija predstavlja le 4% mase vsemirja, razliko
pa identificirajo kot tako imenovano "temno materijo", o kateri, kolikor
mi je do sedaj poznano, nič ne vemo. Že samo zaradi tega imava upravičen razlog
za vprašanje: Koliko je sploh vredna neka teorija, ki se ne more pojasniti 96%
univerzuma? Pri iskanju odgovorov je odločilno, kje začnemo, to se pravi, iz
katere sile in percipiranja črpamo. Lahko izberemo razum v možganih lahko pa
izberemo naše duhovno Bistvo.
Kot sam dobro veš, seže razum tako daleč, kot intelektualno mišljenje, torej
ne dalj kot je prostor in čas! Duhovna Tradicija pa nama govori o duhovni Biti
na dnu duše, da je del večnosti in zato lahko po njej ustvarimo povezavo. Da,
tako enostavno je to. Razumsko vedenje kot tako nam ne da in ne more dati nobenih
bistvenih informacij izven prostora in časa. Vseeno pa se človek v iskanju skrivnosti
življenja poslužuje možganskega razumskega krmiljenja in niti ne opazi, da se
s to napačno izbiro sam omejuje.
Naša pot odrešenja se ne more konkretizirati s filozofskimi razsvetlitvami.
Ne. Spoznanje, vedenje, je v bistvu preprostost sama. Tako enostavna je, da
jo lahko razume vsak otrok. Kdor se iskreno in z notranjim hrepenenjem vpraša,
kje se najde to večno, neminljivo, tega lahko preseka vtis podoben blisku. Odgovor
je tako blizu, v srcu. Srce je izvir življenja. Da pa se to ne zgodi samo od
sebe dobro veš, ampak je to rezultat dolge poti izkušenj, leži nam tako rekoč
na dlani.
Se nadaljuje.
Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
http//www.ezoterika.s5.com
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20050919221639904
Domov |
|
Powered By GeekLog |