Prevedla: Bernarda Pavko Prava

Kot princ je užival dobro življenje, igral se je in vsi so ga spoštovali.
Stalno je želel izkušati vedno nove stvari, se igrati še bolj, se učiti, premikati naprej.
Neslo ga je ven v vasi k drugačnim ljudem, ki pa so še vedno bili del kraljestva.
Še dalj je šel, dneve in tedne ga ni bilo. Rad je imel novo floro in favno, nove dežele, nebo. Nikoli ni počival, odkrival je novo in nove prijatelje.
Preden pa naj bi princa Jazije kronali, je izbral še eno izkušnjo, KONČNO izkušnjo, dolgo potovanje v še neodkrit prostor, kjer sta vznemirjenje in izziv, a je še vedno znotraj Kraljestva.

Prišel je do meja dežele, do oceana kot ga še ni videl.
Slišal je že, da se Kraljestvo nekje konča in da naj ne bi šli čez, da NI PRIMERNO.
Vzel si je čas za premislek, vendar je bil preveč nemiren za vrnitev domov.
Sam je naredil čoln, tedne ga je delal, potem pa odplul s cmokom v grlu in krčem v želodcu. Kaj, če kršim nekaj svetega?
Vode so bile mirne in veter nežen, lepo vreme , dobre občutke pa je kljub temu spremljalo nelagodje.
Janez je vedel, da se nekaj bliža.

Pred sabo je zagledal velik OGNJENI ZID, ki ga je srkal in vlekel bliže in bliže.
Čutil je njegovo vročino, stisko ognja je čutil.
Kričat je začel in veslat nazaj v Kraljestvo. Vendar ga je Ogenj vlekel k sebi. V Ogenj je šel...
Kaj se je zgodilo po tem, se Janez ne spominja.
Zbudil se je izčrpan, prazen, brez spomina. Nekaj v notranjosti mu je govorilo, da on je nekdo, sicer pa je vladala popolna amnezija.
Potem je Janez zagledal deželo, akkršno še ni videl in začel je raziskovati nove stvari, nabirati izkušnje zase in za dušo. Nelagodje je ostalo kot da bi moral nekaj vedeti ali se nečesa spomniti, a se ni. Potem je srečal žensko in jo čutil kot družino, čeprav ni vedel, od kod. Peljala ga je v vas, kje so gradili, imeli otroke, ustvarjali novo civilizacijo.
Nihče v tej vasi pa ni vedel, od kod prihaja ali, kdo je.
Vsi so vedeli samo, da je čas, da gredo naprej, da nadaljujejo z življenjem.
Konec te zgodbe še ni napisan...

Angeli smo stali ob Ognjenem zidu, a nismo mogli skozenj.
Videli smo v Ogenj, tudi tvoje zemeljske podobe, projicirane v Ogenj; čutili smo te, a nismo mogli skozi.
Ogenj se spreminja tako kot ljudje, v kratkem času bodo skozenj lahko prišli tudi drugi. Prepoznali boste angele in se spomnili Doma. Bivali bomo skupaj.

Prehod skozi Ogenj je travmatična izkušnja, prva izkušnja, v kateri nimaš kontrole.
V bitju se pojavijo groza, ločevanje, razkol.
Janez je bil do zdaj vedno princ, dedič prestola, svoboden v ustvarjanju, potem pa ga je Zid spremenil, v bistvu ga je zažgal.
Nastal je konflikt v izkušanju žalosti, jeze, bolečine, trpljenja, česar do zdaj še nikoli ni izkusil.
Pojavila se je krivda. Krivda, ker je šel predaleč.
Čutil je, kot da bi moral ostati Doma, kjer je vse dobro.
Ogenj je Enost, ki je bil, zdrobil na koščke, kar je na en način povzročilo vojno v njem.
Travma kot da je trajala večno.
Izkušnja je bila polna najglobje žalosti, jeze, sovraštva.
Celo večnost je bil v območju Ognjenega zidu. Zdrobilo ga je...

Nastali delčki so se na en način organizirali:
- manjši del se je povezal in skozi univerzum padel na Zemljo ter vstal v človeškem telesu, ki je hodilo skozi življenja in dobivalo izkušnje z iniciacijami
- večji del je bil še nekaj časa v Zidu in njegovih težavah, potem pa se je povezal, našel drug drugega, svojo vibracijo. Obdal se je z zaščitno energijo, kokonom in v njem zaspal. Ščitilo ga je več vrst nevidnih ljubečih energij. Ti deli so GLEDALI NOTER. Za Duha v Janezu je bila to nova izkušnja, saj je do zdaj vedno ustvarjal navzven.

Janez je tako pozabil na svoj angelski izvor, celo na prejšnja življenja.
Začel je verjeti v rojstvo, življenje in smrt, celo ime se mu je spreminjalo in spol.
Ko se je vprašal, kdo je - besede očeta, cerkve in kontrolorjev duhovnih doktrin niso odzvenele v njem.
Več življenj se je iskal, jih dosti preživel v osamljenosti in samosti.
Z glavo je trkal ob steno.
Po vseh izzivih, bolečinah telesa, uma in duha, se je lepega dne VDAL.
Ni mu bilo mar, če živi ali umre, v njem ni bilo več strasti za človeškost.
To ni bilo žalostno; bil je čas.
Čas za opustitev človeka, njegovih prepričanj, čas za opustitev vzdrževanja človeškega stanja.

Prijatelji so menili, da potrebuje preprosto službo - delal naj bi enostavne stvari in ne skrbel o najdenju sebe. Janez je nehal raziskovati na zunaj, mirno je sedel in začel sprejemati.
Začel je poslušati in slediti svojemu glasu.
Odložil je knjige.
Odložil je vse, kar so mu drugi govorili in borbo v srcu in borbo v umu.
Šele takrat je razumel, za kaj gre.
Večji del v kokonu se je začel zbujati.

Del v kokonu je končal z introspektivo, bil se je pripravljen zbuditi.
Višji jaz ni mama/oče.
Višji jaz je otrok.
Višji jaz te išče, želi si združiti se s teboj.
Ko te najde, pride do prebujanja Kristusove zavesti.

Janez je najprej poslušal kot so ga učili drugi, pa ni prav dobro delovalo.
Čeprav je skušal biti miren, je spet iskal, tokrat v umu - ko je poskušal pravo tehniko, pravi proces.
Šele ko je poslušal na svoj način, je začel slišati energijo, ljubezen in strast dela sebe, ki ga je pustil zadaj. Razumel je še nekaj, česar ni mogoče razložiti drugemu, saj je izkušnja enkratna in osebna, ni jo mogoče začrtati.
Lahko je govoriti o tem, kako smo ljudje kreatorji, kako se pride tja in o izkušnjah.
Proces prebujanja božanskosti pa je globoko oseben. Ni ga mogoče določiti.
Vsak človek ga bo razumel zase.

Janez je dovolil na ravni popolnega opuščanja.
Začel je slišati in razumeti.
Se zlivati z Višjim jazom, ki ga zamenjujete z vodniki, z zunanjo energijo.
Zlitje, notranje združevanje in notranje odkritje je nekaj dosti večjega.
Prebuja se opuščeni večji del, Resnični jaz.