(Dialog)

»Ali obstaja ljubezen?«

»Ljubezen obstaja, kot nekaj bivajočega na tem svetu.«

»Ali je ljubezen večna?«

»Ali večno ljubezen lahko tipamo, vonjamo, okusimo in slišimo?«

»Ne tega ne moremo, ker večna ljubezen ni človek ali stvar.«

»Kako naj torej zaznamo večno ljubezen?«

»Zaznamo jo vedno lahko, saj je ljubezen večna in ni minljiva«.

»Možno bi torej bilo, da jo prikličemo v spomin, če spomin preživi smrt.«

»Toda spomin je vezan na čutna izkustva tega sveta. Ker pa na tem svetu ni večne ljubezni, se je tudi spomniti ne moremo.«


»Nadalje je možno, da je večna ljubezen dana v predstavo, toda, ker so vse predstave vezane na spomin in zaznave, velja kot v zgornjem primeru.«

»Možno je torej, da je večna ljubezen povezana s pojmom: ljubiti se.«

»Toda to bi moral biti neizkustveni pojem, saj so vsi izkustveni pojmi vezani na spomin.
zaznavo ali predstavo.«

»Ljubezen ni neizkustveni pojem, takšen bi bil kvečjemu pojem: absolut.«

»Torej tudi, ko bi obstajala večna ljubezen, ne bi mogla biti pojem naše zavesti.«

»Bistvo večne ljubezni je občutje popolne srče tistega, ki naj bi večno ljubezen poznal. To občutenje pa je za človeka nedosegljivo.«

»Človek je srečen, če je ljubljen, če ljubezen obstaja.«

»Toda tudi v takšni ljubezni, ko je človek ljubljen, bi se našlo kaj, da bi rekel, da je premalo ljubljen. In če bi bil še bolj ljubljen, bi ga še zmeraj nekaj mučilo, da je premalo ljubljen in to mučenje in dvomi bi šli v neskončnost.«

»Torej če bi obstajala večna ljubezen tu na Zemlji, bi se človek počutil kar se da srečen, vendar še vedno ne bi občutil popolne sreče.«

»Izhajati je treba iz različnih vrednostnih stopenj ljubezni. Nekatere so bolj ali manj dobre, resnične, osrečujoče in podobno. Te stopnje bolj ali manj izrekamo in sprejemamo kolikor bolj se približujejo božji popolnosti večne ljubezni. N.pr. pravimo, da nekoga tako ljubimo, da se približujemo popolnosti božje večne ljubezni. Torej, da lahko sploh vrednotimo večno ljubezen na tem svetu, obstaja v našem pojmu neka večna božja popolnost, ki nam sploh šele omogoča, da ljubimo. Če pa je ta popolnost samo v pojmu, ne pa tudi v eksistenci – še večja popolnost od popolnosti večne ljubezni pa je protislovje; zato mora popolnost večje ljubezni tudi eksistirati. Ali na Zemlji sploh lahko govorimo o večni ljubezni, če pa sploh ne obstaja na Zemlji, ker to ljubezen ima samo Bog v nebesih?«

»In če večna ljubezen obstaja, mora biti pojem naše zavesti. Spoznamo jo lahko, če jo vidimo, otipamo, vonjamo, okusimo in slišimo, potem pa si predstavljamo kakšna je ta večna božja ljubezen in sicer tako, da si predstavljamo večno božjo ljubezen še lepšo, še blažjo, še bolj dišečo, še bolj osrečujočo, če pa nam to še ne zadošča, si jo lahko predstavljamo kot kot najlepšo, najbolj vzvišeno, najblažjo in tako pridemo do popolnosti. In četudi naša čutila s smrtjo propadejo, spomin še vedno ohranja zaznave o predstavah, in če celo še predstave s smrtjo propadejo, se njih vsebina še vedno ohranja v pojmu večne božje ljubezni; pojmi pa ne morejo propasti, ker so idealni in nekje so mora ustaviti.«

»Človek mora ob večni božji ljubezni občutiti popolno srečo, sicer ne bi mogel občutiti nobene sreče v ljubeznih tega sveta, kar pa je absurdno, saj človek z ljubeznimi tega sveta, pa čeprav so malo manjše in krajše, srečo prav gotovo občuti. Če namreč ne bi obstajala vsaj slutnja popolne sreče ob večni popolni božji ljubezni, potem človek na tem svetu ne bi mogel reči, da je z eno ljubeznijo srečnejši kot z drugo, da je ena ljubezen trajnejša in bolj trdna od druge. Niti tega ne bi mogel človek vedeti kaj ga pravzaprav v ljubezni muči s to ali ono zemeljsko ljubeznijo. Ker pa človek nedvomno ve in lahko tudi reče, da ga pri vseh zemeljskih ljubeznih nekaj muči, to pomeni, da sluti, da ga ne bo v večni božji ljubezni ničesar več mučilo. Toda če bi to samo slutil, ne pa tudi vedel, ne bi mogel z gotovostjo reči, da ga ob zemeljskih ljubeznih nekaj muči. O slednjem pa ni dvoma, zatorej obstaja večna božja in popolna ljubezen Boga, kjer bo človek občutil popolno srečo.«

»Ali me kaj ljubiš?«

»Ta pojem pa je protisloven s pojmom: ljubljen biti.«

»Torej pojem ljubiti ali ljubljen biti sta si protislovna.«

»Da. Jaz želim ljubljen biti. Zato sem človek.
Bog pa naj me ljubi, saj me je zato ustvaril.
Ti me tudi ljubi, saj te je Bog ustvaril za ljubezen.«

»Ne samo Bog, tudi jaz te ljubim.«

»Ne, tvoja resnična potreba je, da si ljubljena.«

»Jaz čutim potrebo, da te tudi ljubim.
No, potem se v tebi razodeva tudi nekaj božjega.«

»Še vedno si nisem na jasnem kaj je ljubezen,
ko pa sta si pojma ljubljen biti in ljubiti tako protislovna.«.