Piše: Bernarda Pavko Prava

boginjo čutim, Njo govorim, nariše se sama, ko jo prizemljim
povem, če me vprašaš
sicer spet molčim

tekmovanja ne more bit, ker ne želim zmagat
v ta prostor ne grem
tudi moje pošte tam ne dobite

vase, noter, dol in drugega nič
naprej se greš svoje igrice
kako lahko pričakuješ drugačen rezultat

pride, ko se naprihaja
pustim mu govorit, se jasnost pokaže
tu in tam sebi, ne meni, se zlaže
resnice se zelo boji

hišica je v gozdu, ker z rožami je preveč dela

če se ne izzivam, mi je dolgčas
lahko je enostavno prelahko
spremenjeni parametri odprejo druga vrata

z magdaleno se družim
ideje kar pridejo in naložijo nove programe
nov portal se aktivira, skozi stopim
objemi me in šepetaj
tako dolgo sem čakala

lahko bi bil že naveličan biti blond

perspektiva se spremeni, če dovolim
kaj naj zdaj z njo
saj zato se je spremenila

premaknem se z vsem, kar lahko postanem
in od starega ostane, kar to lahko podpre

ne želim več strmet, gledat pa nič videt
bit izbiram in živet

da ne vem? da ne smem? snemam ta pokrov
ne dam vam več svoje moči

radi pridejo, ker vedo, da bodo samo dobili
seveda, se nasmehnem, sama najprej nahranjena

kvaliteta trenutka pokaže prijatelja
nobenega prostega teka več

mirno počakam in se zgodi
najboljše zame in najboljše za ljudi
za druge zajokam, to jih spremeni
ostanem odprta, ker jaz to lahko

nič več vulkanov, ljubeznivost mi postilja dan
takole minevajo meseci
potovanja so me končno pripeljala domov

ni muha - je klic

ko sem dobra do sebe, sem res dobra tudi do drugih
potem pa zabava, potem proslava
prijateljstvo se rodi, bogastvo nastaja
delimo, kar imamo

shodim prastaro srčno vizijo
željena, zanikana in tolikokrat odpuščena
marija magdalena je tu
pojavi se, ko pozabim, da jo čakam
sonce žarko in svetlo, vse je novo, prelepo
šminke, oblekce, srajčke, majčke
ženska je rojena
fokus, dragi, dihaj, ljuba, končno smo Doma
zaveza, da vas sem pripeljem, pa izpolnjena

družim se s svojo ali višjo vibracijo
okuse vidim, rišem vonj

dvojne vloge zgubljajo pomen
še na počitnice ne morem več s staro sabo

hej, lepotica, čustev kraljica, popelji ideje med zvezde nocoj
ljubezen iskriva v tebi počiva
pokažem ti čudež v objemu z menoj
le sebe bojiš se
lahko ti razkrijem, kar skrivaš pred sabo
tančico čarobnih spominov, lepot
vsa si obilje, si domišljija

bog, kakšno presenečenje (sem sama sebi)
stalno z Njo, stalno s seboj

sem, kjer mi je lepo, delam, kar me veseli
rišem nove korake, pridruži se mi

zapojem risbo, barva mi da nov okus življenja

strah je narkoza
držiš okvir, v katerem ni več slike

mešaš, dokler se ne zmešaš
potem šele poiščeš pomoč

zastane korak, nisi več vsak
posveti se ti: lažja pot

odgovornost do svetlobe je zadnja odgovornost
s seboj nosi drugačne teste strahu

potovanja podprejo
odprem lahko samo sama

občutek drsenja v preteklost me skoraj pogubi
spet se ujamem
napovedi ne zdržijo
zato so, da jih spremenim

dvomi vase, dvomi vate

zaspala bi rada, da se še enkrat zbudim v nov začetek nove realnosti
kar imam, zadržim s tem, da naprej gledam in globje vase segam
moja odgovornost - veselje in srčna strast

vse do zdaj so bile priprave, vse do zdaj je bil uvod
sodelovanje je namen
le s kom

gledaš stran, kam drugam, ne pa tja, kjer je svetloba
kaj da je problem? bojiš se živet
človek v tebi bi rad bil sprejet

dosti besed za nove stvari in nobene za staro
nobene igre več, nobene megle

ko mečkaš, se pač zmečkaš

zmedeno? tok se reče temu
odsotnost kontrole
neovirano pretakanje idej

risala bom in z barvami pletla tkanino, ki ne bo grela samo mene
vsi izrazi so moč mojega srca
toliko se bom še naučila in srečala lepega
k svojim me nese, čeprav malo drugam
da se bom še naprej premaknila
ritem pravi tako
zdaj ko je vse staro šlo
je čas zame

bi, pa kljub temu čakam
do čistega občutka sem se pripravljena načakat
je vredno

ko se z izrazom očistim, grem nabirat vsebino za novega
zato eni ne nabirajo nič

vem vse
rada bi se spomnila, kaj vse

vame režijo izpadi strahov v čudno ljubeznivih maskah
v prsih me stisne
čeprav ne gre zame, boli

nekateri se trudijo, samo prakse jim manjka
za pomoč še vedno ne rečejo

glava megli in zapleta s starimi načini
samo občutki poznajo nove

ne vplivam ne bezam in ne rinem
opuščam vsako silo

pohvalim s stisnjenimi zobmi
me res nevoščljivost drži?
al pa molčim, ko se naredim, da ne vem za tvoje uspehe
če pa dovolim resnici pot skozi
če vse spustim, kar mene povozi
odprejo se vrata, lahko se spoštujem
in končno ti rečem: te res občudujem

mnogi se učijo poštevanko
učitelji so zadovoljni s sabo
ljudje radi sedejo, ko jim rečejo, naj sedejo
kar naenkrat bi vsi funkcije in integrale, ravnil pa ni več

strast bivanja v občutkih trdega dovolim
potem ko sem vadil z morjem, soncem, ideali
dobrodošel, so mi rekli, zate smo pesti držali
a brez občutkov ne bi šlo, zato ti vsi čestitamo
za vztrajanje in za pogum
spremenila si okolico
kit je zraven, delfina drži, da k meni na suho ne poleti
to moj je trenutek spoznanja zlata
ki ga je toliko v meni
hvala, držali ste zame lepoto, strasti in veselja, obilja dobroto
ko pot sem iskala in se najokala svojim starim načinom
brez vas ne bi šlo, je bilo prehudo
a mimo je zdaj
zato vas bi rad vse v naročje sprejel
le kit si prevelik za ta položaj
vem te od nekdaj, gotovo te obiščem
a moj je zaenkrat še najljubši zmaj

naenkrat znam, kaj ni čudovito
prepričali ste me, da sem zanič
vaje srca naredijo drugačno realnost

ne ukvarjam se z drugimi
ta amen je kamen, na katerem stoji moja nova hiša

je plitko zate dovolj globoko?

odplešem svoj credo in sijem naprej
odprem te s svojo novo sabo

svetloba dela z mano ali brez
zato sem raje zraven

stara pričakovanja, stari rezultati
novo? zato mi je lepo

svojo energijo poslušam
v njej so tudi resnice o tvoji veličini

odgovori imajo drug pomen, če ne poznaš vprašanja

Semnaj in Sinaj sta se končno našla

smejem se, ker se znam jokat

zadovoljstvo postaja navada

še to dodam, saj se poznam
moja pesem se izpoje, ko v naročje svoje tvojo glavo položim
hvala ti za vse
si čakala, da sem spoznala pomen bližine za zbudit
ko sem iskala in se igrala v prostorih teže
iz navade
zdaj pa vem kam naj grem, kdo je z mano in zakaj
plešem tebe, rišem sebe, družba s tabo mi je raj

hejahoj, se igrajo vilinčki s kosi mojega smeha
tako nova postaja obleka ki mi jo šivajo
za dan razglasitve in otvoritve Čajnice

21. avgust 2005