Nek večer se je starčku sanjalo, da ga bo obiskal sam Bog. Zgodaj zjutraj je vstal in si rekel: »VSE MORA BITI POSPRAVLJENO IN ČISTO, KAJTI OBISKAL ME BO BOG.« In res je vse pospravil, pripravil skodelice za čaj in pecivo in čakal.

Pozvonilo je. »TO BO ON!« je zavpil od navdušenja in stekel k vratom. Vendar, bil je poštar. Bil je ves premražen in moker. Povabil ga je na čaj, na toplo. Poklepetala sta. Potem je poštar odšel, starček pa je hitro pospravil umazane skodelice in dal na mizo nove, da bi bile čiste za Boga.

Potem je zopet sedel k oknu in čakal. Veliko ljudi se je sprehajalo mimo njegovega okna, a nihče se ni ustavil. Kar naenkrat zagleda sredi ulice otroka, ki joka. Hitro je vstal in odšel k njemu. »KAJ SE JE ZGODILO?« ga je vprašal. »IZGUBIL SEM SE IN NE ZNAM DOMOV.« »NE SKRBI, TE BOM JAZ ODPELJAL.« Toda zaskrbelo ga je, kaj, če se med tem časom slučajno oglasi Bog, njega pa ne bo doma. Na vrata je pripel listek 'PROSIM POČAKAJ' in otroka odpeljal domov. Vrata pa mu je pustil odklenjena, da bi lahko vstopil, če bi se oglasil.


Pot do fantkovega doma je bila daljša, kot si je mislil. Tako se je vrnil šele, ko se je mračilo. Ko je pogledal proti hiši, je videl, da pri njem gori luč. »PA JE LE PRIŠEL!« si je mislil in hitreje stopil proti hiši.

Ko je vstopil, ni videl Boga, kot si je zamislil, ampak sosedo. Bila je utrujena in žalostna, kajti že tri dni ni spala. Njen sin je hudo zbolel in jo je potreboval vsak trenutek. Možu se je zasmilila, saj je vedel, da ji po moževi smrti res ni bilo lahko. Šel je k njej, ji pomagal zaviti sina v odejo, nato pa je sedel k otroku, da je mati lahko za trenutek zatisnila oči.

Ko se je mož vrnil domov, je že minila polnoč. Utrujen in neizmerno razočaran je šel v posteljo. Mislil si je: »TAKO ZELO SEM VERJEL IN SE VESELIL, DA ME BO BOG OBISKAL, PA GA NI BILO.«

Vendar je kar naenkrat zaslišal:
»HVALA TI ZA TOPEL SPREJEM IN ČAJ! HVALA TI, DA SI ME POSPREMIL DOMOV IN ME PRIPELJAL K MOJIM! HVALA TI, DA SI ME TOLAŽIL IN MI POMAGAL! HVALA TI, DA SMEM BITI TVOJ GOST!«