Piše: Ivan Mohorič

Tridesetega oktobra leta 2000 je z vesoljskega iztrelišča Bajkonur v današnjem Kazakstanu nosilna raketa ponesla ruski vesoljski modul SOJUZ TM 31 z mednarodno posadko, ki je naslednje štiri mesece prebila na mednarodni vesoljski postaji, kjer je poveljeval ameriški astronavt William Shepherd. V posadki sta bila še ruska kozmonavta Sergej Kirkaljov, ladijski inženir Sojuza, in njegov poveljnik Jurij Gidzenko. Prav v osebni prtljagi slednjega je v vesolje odpotovala tudi prva slovenska knjiga z zgovornim naslovom Vesoljske pasti izpod peresa našega najboljšega poznavalca astronavtike in kozmonavtike Vojka Kogeja.

Morda se zdi na prvi pogled čudno, da predmet iz naše domovine, ki jo imamo njeni prebivalci vse prevečkrat za nepomembno, najde prostor v natančno, tako po teži kot po prostornini, izračunanem tovoru vesoljskega plovila, a kdor bo knjigo prebral, bo lahko zaslutil, zakaj se je ruskemu kozmonavtu tako priljubila.

* Vid ima dve očesi, a vsako drugače vidi isto stvar.
* Spomin se je poglobil, a resnica se je oddaljila od spomina.
* Stavba se je dvignila za eno nadstropje, človek v njej je manjši za eno etažo.
* Dom je človeku maternica, domovina mati.
* Dež je za hip ponehal, odkod še naprej žalost?
* Nobene razlike med mano in tabo ni, vesolje razširja svoj utrip na oba.
* Misel je prelomil jezik, dejanje učinkuje.
* Ne potrebujem razlagalca molitve, narava govori.
* Ljubim dolžino in širino, vendar brez višine ni prostornine.
* Imel je osebni spomin, kolektivnega je nosil s seboj.
* Stal je in jo opazoval široko razprtih oči, ona je plezala v njegove. Bila je ljubezen.
* Bila je namenjena posamezniku, ki ima vse človeštvo v sebi.

Piše: M. Gros

SMISEL ŽIVLJENJA, SMISEL V NAS…

Vsi smo le bitja, s svojim poslanstvom, z nalogo, misijo, ki odrešuje, razsvetljuje in prebuja, za nami pa pušča drobne sledi, kot luči v temnih nočeh, kot sledi v pesku…

Otroci so naša Sonca, naše upanje in prihodnost, zato jih ljubimo, prav vse, ne le svoje – lastne, ki pravzaprav sploh niso naši, ampak le samo-svoji. Ljubimo jih in vzgajajmo v zdravem duhu, kjer bodo imeli možnost odločanja, svojega mišljenja, razumevanja višjega in globljega od materialnosti, v katero smo ukleščeni in, ki nas tako spretno zapeljuje, kot bi ne zmogli več vdihniti brez nje…Pustimo otrokom, da lete, dovolimo jim izbirati svoje poti, tiste, ki jih čutijo v sebi, so naje prave, zanimive in pogovarjajmo se z njimi. Kramljajmo z njimi, četudi o majhni mravljici, v kateri vidijo pravljico ali pa milnem mehurčku, ki nam leze po roki med pomivanjem posode…Naj čutijo naš interes in sposobnost '' slišati in poslušati ''.

Piše: Delia Steinberg Guzmán

Ko govorimo o labirintu, se srečamo z mitom, z zgodbo o simboličnih dejanjih in osebah, ki jih zgodovina težko sprejema kot realne. Menimo, da se cel mit, vsa simbolična dejanja in simbolične zgodbe, naslanjajo na nekaj realnega, čeprav tega pogosto ne moremo imenovati historično. Mit je resničen v odnosu na psihološko realnost in človeško življenje, na razvoj in oblike, ki se zrcalijo skozi simbole. Skozi čas te zgodbe prihajajo do nas in nam prinašajo nalogo, da razgrnemo njihove tančice in odkrijemo njihov prikriti, globoki pomen.

Mit o labirintu je zelo star in upamo si reči, da je skupen vsem antičnim civilizacijam. Govori o težko prehodni, kaotični poti, na kateri se človek izgublja po zavitih stezah. Včasih se zgodba pomeša s kakšnim pravljičnim bitjem ali osebo, ki "uniči" labirint in najde ključ, ki končno prinese rešitev uganke, ki mu je bila dana v obliki poti.

Piše: Vesna V. Godina v novi Vivi www.viva.si

Prejšnjič smo povedali nekaj o najbolj temeljnih razlogih, zaradi katerih zahodne znanosti padejo na izpitu iz objektivnosti, ali povedano drugače, zaradi katerih je treba njihovo znanje in védenje razumeti kot zgodovinsko in kulturno določena ter omejena in ne kot absolutna in objektivna. Povedali smo tudi, da vse, kar velja za zahodne znanosti nasploh, velja tudi za sodobno zahodno medicino. To pa ima - čeprav na prvi pogled nemara ni opazno - usodne posledice za bolnike z rakom in njihovo zdravljenje.

MNOŠTVO MOŽNOSTI
Ne samo zato, ker se je treba zavedati, da so znanje zdravnikov in postopki zdravljenja določeni z zgoraj povedanim, ampak predvsem zato, ker se zaradi teh omejenosti lahko primeri, da iz zdravljenja izločijo postopke in terapije, ki bi bolniku lahko pomagali. Izločijo jih zato, ker jih sodobna zahodna medicina bodisi ne pozna bodisi ne prizna. Če jih ne pozna, gre praviloma za postopke in terapije, ki niso vključeni v védenje medicine in zdravnikov. Če pa jih ne prizna, gre praviloma za postopke, ki so v nasprotju s trenutno medicinsko doktrino pri zdravljenju posamezne bolezni.

Gospa Meri je živela sama v majhni hiški na robu mesta. Leta so ji pobelila lase. Ti so postali srebni kot prvi sneg v soju lune. Mož ji je že davno umrl, otroci so se odselili in gospa Meri je ostala sama s svojimi spomini. Oh, koliko lepih pomladi je bilo, je razmišljala, ko se je s svojimi otroki veselila prvih zvončkov; koliko poletij je minilo, ko je z družino hodila po gozdnih poteh in so nabirali robide; koliko jeseni, ko je zadišalo sladko grozdje. Zdaj je bila zima, dolga in hladna, in gospo Meri je pogosto zeblo. Saj ne, da bi jo zeblo v roke in noge, kajti gospa Meri je imela veliko krušno peč in v njeni izbi je bilo prijetno toplo.

Pa tudi plesti je znala! Njene drobne roke so znale pričarati pisane nogavice, šale in kape z velikimi rdečimi cofi, rokavičke in puloverje. A zeblo jo je okoli srca. Zaradi samote! Tako sama je bila! Tistega večera je sedela na velikem gugalnem stolu ob krušni peči in pletla. Zunaj je naletaval sneg, velike snežinke so padale kot debeli kosi vate na tiho pokrajino. Gospa Meri je zavzdihnila: "Oh, ko bi vsaj imela nekoga, s komer bi se lahko pogovarjala!" Odgovorila ji je stara stenska ura, edina prijateljica v zadnjih letih: "Tik tak, tika taka, tik tak ..." "In ko bi imela nekoga, ki bi mu bila potrebna moja skrb in ljubezen!" "Tik tak, tika tak, tik tak," je spet odgovorila ura. Gospo Meri je njena enakomerna pesem zazibala v sladek dremež.

Naraščajoce cene energije in vse bolj občutno spreminjanje podnebja opominjata, da se čas neučinkovite in neomejene rabe energije poslavlja. Znanja o tem, kako varčevati z energijo in jo izrabljati učinkoviteje oziroma kako motivirati in usposobiti uporabnike, da z energijo čimbolj smotrno ravnajo, so zato vse bolj iskana. O možnih rešitvah na to temo so sredi minulega tedna v Bistri govorili udeleženci konference z naslovom Trajnostno ravnanje z energijo v občinah in javni upravi.

Tudi letošnje poletne konce tedna bo nabrežje Ljubljanice v Trnovskem pristanu od 16. junija do 27. avgusta oživljala in popestrila Knjižnica pod krošnjami, ki jo skupaj pripravljajo v Kulturnem društvu CodeEp in ZRC SAZU - Knjigarni Azil. Knjižnica pod krošnjami bo pod vrbe ob Plečnikovih stopnicah vabila vsak sončni petek, soboto in nedeljo, in sicer od 10. do 20. ure. Izposoja številnih knjig, revij in časopisov bo brezplačna in namenjena branju na prizorišču knjižnice, za letos pa so organizatorji pripravili tudi nekaj novosti.

Vabljeni ste na okroglo mizo o morju : ¨ Morje potrebuje naš glas ¨

Združenje Zelena Primorska

Prireja : ¨ Okroglo mizo o morju – ¨ Morje potrebuje naš glas ¨, ki bo v Kopru v sredo na poletni solsticij 21.junija 2006 ob 11 uri v kavarni Loggia v centru Kopra Titov trg 1 ob stolni cerkvi.

Tema: kaj se dogaja z morjem v Sloveniji in naš odnos do njega.

Nogomet, ta druga najpomebnjejša stvar na svetu, je popolnoma prevzela ves svet. Tudi Slovenci se temu lepemu športu ne moremo izogniti, seveda bi se nas še bolj dotaknil, če bi na svetovnem prvenstvu igrali naši fantje.

Sanje vsakega mladega fanta, ki ga zanima nogomet, so sigurno igranje med največjimi zvezdami in prav je tako. Dovoliti si moramo svoje sanje.
Da bi tudi vi bili bližje vašim sanjam, za katere držite pesti in skozi šolanje, knjige, delavnice in seminarje, vlagate veliko časa vanje, smo v uredništvu Pozitivk k nadvse pestri vsebini dodali še zaposlitvene oglase, specializirane predvsem za področje osebne rasti, ekologije in zdravja.

S tem bodo vaše sanje še lažje dosegljive, delodajalci pa bodo dobili najboljše ljudi za delo, kjer so potrebne vrednote kot je ljubezen, poštenost in veselje do dela in ljudi.

Arheologi so v Peruju, natančneje v Lisičjem templju v Buena Visti, odkrili velikanski prazgodovinski koledar, ki ga sestavljajo v krog urejene skulpture.

Koledar, ki sega v obdobje 2200 let pred našim štetjem, predstavlja najstarejšo znano tovrstno strukturo na ozemlju obeh ameriških celin.

Podobne strukture so strokovnjaki našli v Mehiki, kjer je nekoč cvetela kultura Majev, vendar so te segale v obdobje pred približno 2000 leti.

Piše: Marko Pogačnik

Čast Zemlji! Zemlja ne nosi samo milijarde živih ljudi, temveč tudi nič manjše število umrlih. Seveda ne mislim na grobove. Mislim na tiste, ki so že umrli in so zdaj živi v duhu. Človeštvo je dejansko sestavljeno iz dveh polovic. Ena polovica v tem trenutku prebiva v fizičnem telesu. Uživamo življenje v njegovi materializirani lepoti in se ubadamo z izzivi, ki nam jih prinaša utelešeni vsakdan.

Druga polovica je utelešenje že preživela ali pa se nanj šele pripravlja. Umrli so že ali pa se še niso rodili. To pa ne pomeni, da ne živijo. Tudi oni živijo svoje intenzivno življenje. Živijo ga na duhovni ravni, torej v prostorih, ki niso zaznamovani z materijo. Učijo se, razvijajo in veselijo bivanja, tako kot se mi. Njihovi prostori se ne nahajajo nikjer drugje kot v območju Zemlje, bodisi v njeni notranjosti, ali v visoki atmosferi.

Piše: Miha Jensterle

Vzemiva recimo narod ali religije.

V 'imenu naroda' ali 'boga' so še vedno opravičljive vse nacistične in vse verske vojne (danes, v času Busha, celo t.i. preventivne vojne 'v imenu Amerike'!) in nacionalni junaki ali verni mučeniki so še danes idoli lokal-patriotov. V imenu države ali naroda, in celo v imenu dobička posameznika, je dandanes opravičljiv ves neo-imperjalizem, vsa 'kolateralna škoda' na planetu Zemlja. Vsi arogantni svoje nasilje opravičujejo z 'večvrednostjo' oziroma s pravico ekskluzivnosti - privilegija določanja pogojev 'nižjim' od Sebe.

Zamisli si sedaj 'dobrega' nacionalista, ki bi vsakega 'tujca' kar 'na gobec v imenu Naše države', ali 'dobrega' vernika kake ekskluzivistične religije, ki s poveličevanjem 'našega boga' nad vse 'tuje', opravičuje svojo nadutost in krutost do vseh 'drugačnih' in, brez dvoma, uživa v poniževanju 'manjvrednih'. Svojo (arogantno) samozavest torej vsak 'navijač' države ali cerkve ali kluba gradi na poniževanju drugih. In 'opravičljivo', v imenu 'edinstvenosti', bije vsak narod in vsaka Cerkev in vsak klub bitko za nadvlado s sosednjo nacijo ali religijo ali klubom.

Piše: Gaja Lašič

LJUDSKA SAMOPOMOČ v obliki lokalne izmenjave dobrin in storitev
Učenje in kreativno sodelovanje v družbeno-socialni mreži/lokalnem združenju civilne samopomoči

V današnjem prispevku vam želim približati idejo o medsebojni, lokalni, izmenjavi blaga in storitev. Opisati želim, kaj je to lokalna / civilna /družbena / socialna samopomoč / trgovina / menjava. Z izrazoslovjem in poimenovanji se ne želim vezati na noben, v svetu že obstoječ, sistem ali njegovo valuto. V nadaljevanju bom za sistem uporabljala izraz lokalna menjava ali skrajšano L-menjava, za lokalno valuto pa L-točke.

POGOSTA VPRAŠANJA O PROSTOZIDARSTVU

Ali je prostozidarstvno tajna organizacija?
V pravnoformalnem smislu prostozidarji v Sloveniji delujejo kot društvo, ki je registrirano, ima člane, statut, transakcijski račun in organe društva. Tako je tudi v drugih demokratičnih državah. Prostozidarstvo torej ni tajna organizacija. Res pa je, da že stoletja čuva skrivnosti starodavnih graditeljev in mislecev, ki jih razkrije le svojim članom.

Zakaj pa potem ne objavite seznama članov?
Prostozidarstvo razumemo kot nekaj zasebnega, podobno kot je zasebna stvar religiozno in politično prepričanje ali spolna usmerjenost. V demokratični državi bi bila objava takih podatkov vdor v zasebnost, kar preprečuje tudi Zakon o varstvu osebnih podatkov. Vsak prostozidar pa lahko zase javno pove, da je prostozidar. Kar nekaj naših bratov se je že odločilo za tak korak.

Piše: Miran Zupančič.

Upanje pomeni tudi v nemogočem imeti še eno možnost. Upanje je za vse nas ljudi pozitivno pričakovanje nečesa, na izpolnitev tega pa nimamo nobenega ali zelo majhen vpliv. Upanje je lahko bolj ali manj utemeljeno. Če kmet zjutraj pogleda v nebo in reče:« No, verjamem, da bo danes lepo vreme«, izražajo te besede večje prepričanje, kot bi isti kmet rekel pred dopustom v tujino:«No upam, da bo vse dobro.« Gre za vero in isto hrepenenje, o katerem govori Pavel v prvem pismu Koričanom, pog. 13,13: »Za zdaj pa ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.« Tu se razume, da gre za vero, upanje in ljubezen v duhovnem smislu.

Upanje je tam kjer ga ni pravi pesnik. Upanje je, tam, kjer smo vse človeške zmožnosti izčrpali in ko ni več človeške rešitve. Tedaj k nam prihaja Božanska pomoč. Rečeno drugače: upanje je Bog. Vera in upanje sta v duhovnem smislu zelo tesno povezana. zato je tudi komaj mogoče reči kaj tehtnega o upanju, ne da bi bili pri tem pozorni tudi na vero in ljubezen. Toda če v mislih vidiš svetlo prihodnost, če v mislih verjameš v materializacijo želja in poslovnih realizacij, če v srcu verjameš ter že vidiš uspeh v partnerskem odnosu, družini, veruješ v prihodnost in svobodo, tedaj se v tebi to začne realizirati.

V katastrofalnem potresu na Javi , ki je imel središče v Bantulu, nedaleč od Jogjakarte, prestolnice osrednje Jave , je po zadnjih podatkih umrlo okoli 7000 ljudi, ranjenih je okoli 46.000 ljudi, uničeno več kot 135.000 domov,okoli 650.000 ljudi pa je ostalo brez domov.

Analiza kakovosti celinskih vodah v lanski kopalni sezoni je pokazala, da je v Sloveniji neustreznih polovica celinskih kopalnih voda, kar je 11,1 odstotka več kot predlani. Na morju pa se je kakovost kopalne vode zvišala, saj je bil neustrezen le en vzorec, je na novinarski konferenci v Ljubljani povedala predstavnica Agencije RS za okolje (ARSO) Mateja Poje.

Lep pozdrav iz Leipziga v Nemčiji!

Danes vam želim pisati o stvareh, ki so že narejene v okviru Savitre. Kot sem vam povedal , se je vse začelo pred več kot osmimi leti, ko sem prvič ustanovil orkester Savitra, ki je štel preko štirideset ljudi in je deloval dve leti. Nato sem odšel v svet, ki je prekalil mojo umetniško dušo ter poglede in ojačal moja prepričanja in predanost svetu.

Pred dobrim letom in pol sem se vrnil v Slovenijo ter začel delovati kot solo oboist Slovenske Filharmonije. Takoj sem začel prebujati idejo Savitre in jo spravljati v življenje. Danes je Savitra sestavljena iz komornega orkestra, pihalnega ansambla ter pihalnega kvinteta. Člani smo glasbeniki Slovenske Filharmonije, orkestra RTV Slovenija , orkestra Ljubljanske opere in baleta in talentiranih glasbenikov iz akademije za glasbo ter okrog trideset priznanih glasbenikov, ki delujejo po svetu. Priključeni so tudi slikarji, znanstveniki, arhitekti in ljudje iz drugih področij ter podjetja in organizacije, ki se zavzemajo za iste vrednote kot Savitra – humanost, ekologijo ter nenasilje na vseh področjih življenja.

V torek, 6. junija 2006 se je z razpravo k prispevkom celotnega dneva zaključila 1. konferenca z naslovom »Družbena odgovornost in izzivi časa 2006«. Na njej je sodelovalo dvanajst slovenskih in en tuj predavatelj , ki so družbeno odgovornost predstavili iz različnih vidikov: vladnega, etičnega, podjetniškega, medijskega, izobraževalnega in raziskovalnega. V imenu predsednika RS dr. Janeza Drnovška je udeležence pozdravila Magdalena Tovornik, višja svetnica predsednika Republike Slovenije za politične zadeve, v imenu Ekonomsko-poslovne fakultete Univerze v Mariboru pa njen dekan, dr. Rasto Ovin.

Podobno kot rastlina, se tudi človek in žival hranita s snovno zemeljsko in z netehtno kozmično hrano. Tehtne ali snovne jedi predstavljajo skupek mineralnih soli, ogljikovih hidratov, maščob, beljakovin in vode. V kozmične moči pa spadajo vsi mikroelementi v skorajda homeopatskem razredčenem stanju, kot so vonjave, barve, okusi, svetloba, toplota, glasovi, glasba, sile sedmih planetov, dvanajstih ozvezdij, celo svet misli, čustev, občutkov in dejanj (naših, torej individualnih ali kolektivnih, sedanjih in preteklih). Hranijo nas tudi sanje, celo moči vere, zaupanja, ljubezni in navdih "šepet" duhovnih svetov.

Da bomo lažje razumeli, kako ti procesi hranjenja potekajo, si bomo najprej ogledali zemeljsko prehrambeni tok. Hrana, ki jo zaužijemo skozi usta, se mora skozi prebavni trakt postopoma spremeniti ali dematerializirati, raztelesiti iz trdnega v tekoče, pozneje pa še v plinasto in toplotno agregatno stanje. Na tej poti skozi prebavila bomo z močmi duha, duše in vitalnosti hrani odvzeli vse posebnosti, ki jih kot bitje v nas prinaša. Njenim, sedaj že homeopatskim silam, pa vdahnili naše ali svoje duhovno duševne moči, ritme ali značilnosti. Podobno kot deževnik vitalizira zemljo, lahko človek oplemeniti, počloveči ali poduhovi vse, o čemer razmišlja, govori, čustvuje, vse, kar "ustvarja" ali na kakršenkoli način zaužije, sprejema in daje. Hrano smo torej homeopatizirali, nekaterim močem eteričnega telesa ali bitjem štirih elementov pa omogočili vrnitev v prosti eter.

Piše: Ivan Mohorič

Avstrijski pisatelj Peter Krassa, ki ima za sabo že obsežen opus del z najbolj različnih področij, se vedno loteva tem, ki so nekoliko onstran stogo začrtanih meja uradne znanosti, kar mu po eni strani zagotavlja dobršno mero zanimanja za njegova dela, po drugi plati pa njega samega nenehno peha v brskanje po starih arhivih in iskanje sogovornikov s formalno izobrazbo, ki premorejo dovolj pustolovske domišljije, da so se pripravljeni vsaj posredno spogledovati z meglenimi pokrajinami še neraziskanega.

Morda ta prevod naslova Krassove devetnajste knjige ni najboljši, a morebiti boste sami našli bolj razumnega, če vam povem, da se v originalu zapiše Der Wiedergänger. Delovni Avstrijec tudi tu ni mogel iz svoje kože in se je lotil še ene teme z roba razumnega, ki ji znanost prav v zadnjem času posveča obilo pozornosti. Seveda je govora o nesmrtnosti, tej večni temi človeštva, ki z genskimi raziskavami sedanjosti posega po prepovedanem sadu bibličnega drevesa življenja in smrti, s čimer se uradna znanost nehote podaja na pota srednjeveških alkimistov, ki so iskali napoj večne mladosti. Eden tistih, ki so trdili, da so odkrili skrivnost tega napitka, je bil tudi kontroverzni grof Saint Germain. Prav po sledeh te tajinstvene osebe se je Peter Krassa podal z vztrajnostjo psa slednika, pri čemer mu je obilo pomagal zajeten krog prijateljev in sodelavcev.