Piše: Marko Pogačnik

Ni dovolj, če si človek prizadeva pridelovati hrano tako, da posnema naravo. Ker narava ne uporablja kemičnih sredstev za "osebno" zaščito, naj bi jih človek tudi ne uporabljal. Ker narava ne vzreja monokultur, naj bi jih človek tudi ne.

Seveda je prav in potrebno, da se učimo od narave. Prav je, da iščemo njeno bližino. Ni pa dovolj. Narava je človeka vzgojila, da bi ustvarjalno posegel v njeno tkivo in da bi ji pomagal razvijati njeno raznolikost. Že v neolitiku nas je naučila vzgajati kulturne vrste žit in sadnega drevja in udomačiti živa

Spodnja molitev preverjeno deluje, kadar imate željo, za katero si vroče želite, da bi se uresničila. Našli smo jo v knjigi "Vodnik po desetem spoznanju in ohranjanju vizije" avtorjev Jamesa Redfielda in Carol Adrienne.

MOLITEV S PROŠNJO SVETEMU DUHU
Sveti duh, ki rešiš vse težave in osvetljuješ vse poti, tako da lahko dosežem cilj. Ti, ki mi daješ Božji dar odpuščanja in pozabe vsega zla, ki mi je bilo storjeno in si z mano v vseh življenjskih trenutkih. V tej kratki molitvi se ti zahvaljujem za vse in potrjujem, da tudi v prividu snovnega sveta nočem biti nikoli ločen od tebe. Želim biti s teboj v večni slavi. Hvala za milost, ki jo izkazuješ meni in mojim.

Lepo je , ko smo zadovoljni vsi, otroci, vzgojitelji in starši – pismo staršev otrok, ki so v šolskem letu 2005/06 obiskovali vrtec Selce

No, pa je minilo še eno šolsko leto. Napočil je čas za analize in ocene, …kdo je izpolnil pričakovenja in kdo ne, kdo je dobro opravljal svoje poslanstvo itd.

Starši otrok, ki so v pravkar končanem šolskem letu obiskovali vrtec Selce (enota OŠ Voličina), smo enotnega mnenja:«Ta vrtec je presegel naša pričakovanja.«

Vrtec stoji v idilični pokrajini Slovenskih goric, vstran od cestnega vrveža in drugih slabih okoljskih vplivov. Obdaja ga prostrana zelenica z igrali in mnogimi drevesi, ki služijo tudi kot senca.

Nekaj nasvetov za premagovanje sramežljivosti, čeprav tega ne moremo premagati čez noč, velja poizkusiti. Vedite, da se v vas skriva velik potencial, le pustiti mu morate, da pride na plano.

-razmislite zaradi česa se bojite pristopati k drugim ljudem? Ali ste kdaj doživeli kakšno ponižanje? Se bojite kritike na svoj račun? Na začetku poskusite vzrok vsaj odkriti.
-če hočete k nekomu pristopiti in imate tremo, boste z odlaganjem to tremo samo še povečali.
-ko pristopate k neznancu, vedite, da vas ne pozna in da vas ne bo kar naravnost ponižal ali kako drugače prizadel. Če se zgodi kaj takega, vedite, da je nekaj narobe s tem človekom in ne z vami.
-vedno imejte pred očmi pregovor: poskusiti, nič ne stane.
-vedno poskusite pristopiti ljudem nasmejani in ležerni

Piše: Bono Baršek

2. poglavje: SILE NEGATIVNEGA - ZLA

Treba bo razložiti smisel zla in medsebojno delovanje sil, ki smo jih v prejšnjem poglavju opisali. Morda vam bo lažje, če bomo imenovali silo, ki teži h gibanju in smo jo imenovali prstan Kozmos - Yang energija - in silo, ki se upira gibanju ali prstan Kaosa - Yin energija. Koncept Yina in Yanga so razložili že stari Kitajci, današnji fiziki pa uporabljajo izraz akcija in reakcija. Kako enostavno, kajne? V celotnem manifestiranem vesolju sta vselej prisotni ti dve energiji in skupaj ustvarjata ravnotežje.

Iz prvega poglavja ste lahko videli, da sila akcije ne more obstajati brez sile reakcije, ker je v bistvu nastala iz le-te. Dejali smo, da je akcijo povzročila ravno inertnost ali neaktivnost prvotnega vesolja. Vendar se ne držite za izraz prvotno vesolje, ker mi še vedno operiramo samo s simboličnim prikazom, kajti prave resnice človeški um ne more razumeti in razložiti. Da se samo doživeti, toda to so doživetja, ki ubijejo um.

Piše: Nara Petrovič

Zemljevid je orientacijski pripomoček, na katerem so označene karakteristike določenega ozemlja. Poznamo fizične, politične, gospodarske, vegetacijske, tematske, geološke, meteorološke in številne druge zemljevide, glede na to, kaj nas na nekem področju zanima. Če gremo na potovanje z avtom, potrebujemo pregleden zemljevid z vsemi cestami in njihovimi oznakami; če nas zanima vreme, pogledamo na meteorološko karto; če iščemo najdišča rude, bo primerna geološka karta. Zemljevidi so torej prilagojeni interesom uporabnika.

Enako je z življenjskimi zemljevidi, ki jih nosimo v sebi. Nekateri ljudje gledajo vse skozi politiko, drugim je pomembna humanost, tretjim denar, četrtim spolnost in glede na te interese so njihovi zemljevidi različno narisani. Zemljevidi vseh duševno zdravih posameznikov so v osnovnih obrisih enaki, ločijo se le po natančnosti, jasnosti, izbiri barv, raznih poudarkih, velikosti, merilu, površini izrisanega ozemlja in ciljih na njej.

Spoštovani,

vljudno vas vabimo na tradicionalno, 6. parado ponosa 2006, ko bo to soboto, 1. julija, s pričetkom ob 11.00 pred mestno hišo v Ljubljani.

Slogan letosnje parade je "Dovolj! Odvrzimo maske!", s katero pozivamo državo , naj takoj začne odpravljati vse oblike diskriminacij gejev, lezbijk, biseksualcev in transseskualcev, zaradi katerih živijo mnogi v tolikšnem strahu, da so prisiljeni nositi maske. GLBT skupnost hkrati pozivamo, naj ne pristaja na odrinjanje na rob, naj pogumno odvrže maske in zaživi svobodno in suvereno življenje.

Piše: Miha Jensterle

»V globalnem svetu, ki se poraja, bodo vse meje med narodi 'zginile' oziroma postale nepomembne. In brezna med religijami naj bi zapolnila ljubezen do sočloveka. Ljudje naj bi prenehali biti 'lokalpatrioti'. Nacionalizma in verskega ekskluzivizma, ki dandanes (politično) razdvajata človeštvo na 'naše/sovražnike' in 'pravoverne/heretike', naj bi bilo konec. Vsi ljudje naj bi končno postali 'zemljani',« - nam govorijo ekonomisti, ki trgovino vidijo kot edini element povezvanja in 'trg' opazujejo globalno. Tako govorijo tudi vsi 'svetovni' poitiki, tudi papež, politiki EU in slovenski, kadar govorijo ljudem 'Pravljico o globalizaciji in miru'.

A dejansko so rasizmi in nacizmi in fašizmi v vzponu, predvsem pa se tako verski ekskluzivizem Vatikana kot islama, povečujeta. Gradijo se nove 'trdnjave' in obzidja se debelijo, jarki povečujejo, orožja je vse več...

Novica, da ne boste več kandidirali za predsednika države, me je razveselila in vam za takšno odločitev iskreno čestitam.

Prepričan sem, da ste s to odločitvijo dokazali, da ste zares na poti, po kateri se vzpenjate na višjo duhovno raven in resnično želite spremeniti svet na bolje. Kar pa se vedno prične pri sebi. S spreminjanjem sebe na bolje, se lahko spreminja tudi vse okoli sebe.

Precej v neskladju je pač govorjenje o duhovnosti in kar zraven sodi s zasedanjem osrednje oblastniške funkcije, ki zahteva marsikaj, kar ni v sozvočju z mislimi, besedami in dejanji duhovnega človeka.

Kazahstanci so v nedeljo, 18. junija 2006 v Zemljino orbito poslali svoj prvi satelit. S tem se je bivša država Sovjetske zveze vključila v klub vesoljskih držav.

Z oljem bogata država, ki s 15 milijoni prebivalcev leži v osrednjem delu Azije, ima na svojem ozemlju enega največjih vesoljskih centrov na svetu. Večinoma je vesoljski center na razpolago Rusom, vendar kazahstanski predsednik Nursultan Nazarbayev želi, da ima država svoj lasten vesoljski program.

Ljubezen, čustva, partnerstvo, odnosi, poroka - energija Prsti 2/JZ

Harmonično vzdušje partnerjev v spalnici se odraža čez cel dan in čez celo življenje. V moškem svetu je intimno življenje najbolj pomembno, pomembnejše kot karkoli drugega in je na prvem mestu. Moški želimo zadovoljiti žensko in se s tem identificiramo. Po drugi strani, ve rodite, in je "dopolnjeno", za ženski svet ter po naravi stvari.
Po Jin principu, je intimen odnos z moškim, nekoliko manj pomemben za ženske (po feng shui je to pričakovano in predvidljivo), vendar se tudi to spreminja. Iz energetskega zornega kota, je razlog za žensko navidezno pasivnost enostaven:

Pri združitvi moškega – Jang in ženske – Jin, v najbolj intimen objem, ki preraste do slastnega vrhunca, krone lepote intenzivnega občutenja telesnega obstoja v življenju dveh, sta procesa doseganja evforične erupcije užitka pri ženski in moškem različna in obratno proporcionalna.

Kolikor ljudi, toliko potreb in želja po počitku, spremembi, in kolikor teh, toliko načinov preživljanja zasluženega prostega časa, tako imenovanih počitnic. Ko jih željno pričakujemo in načrtujemo, redkokdaj razmišljamo dlje od nosa, od svojih osebnih potreb; navadno skočimo na glavo v vodo, ne da bi se zavedali, da je treba tudi na počitnicah poleg svojih želja in pričakovanj upoštevati tudi potrebe tistih, s katerimi jih bomo skupaj preživljali, svojih partnerjev, otrok, sorodnikov ali prijateljev. Marsikdaj se šele po večletnih (slabih) izkušnjah zavemo, da so tudi počitnice - kot še marsikaj v življenju - umetnost kompromisa.

Zagotovo pomnite kakšno počitniško polomijo - posledico tega, da niste dovolj razmislili, v kaj se podajate in s kom. Na letovanje ste odšli skupaj z družino, s katero se veliko družite in tudi dobro razumete. Na dopustu, na primer v skupnem apartmaju, pa ugotovite, da imate povsem nasprotne si življenjske navade. Vi ste vajeni razgibanih počitnic, zgodaj vstajate in raziskujete naravo, okolico, vaši prijatelji pa so počitniški lenivci; še do bližnje plaže jim je kdaj predaleč. Da ne omenjamo nesporazumov v skupni kuhinji; gospodinji sta se sporekli že ob razporejanju posode v omarah, skupni obedi pa so bili ali medsebojno tekmovanje ali tiha gladovna stavka.

Piše: Primož Škoberne

Po čem hrepenimo?
"Je to hrepenenje, ki nas muči, v nas zaradi tistih, ki jih imamo radi
in ki jih iščemo med živimi in mrtvimi?
Ali pa je hrepenenje v nas zaradi nečesa drugega,
kar iščemo in ne najdemo, žaru naše želje navkljub?

Glej, vse bo postalo naše, če se vase potopimo,
globoko do lotosa srca, kjer kraljuje bog.
O, da! O, da! Vse, kar si želimo, je na dosegu roke,
čeprav nevidno, za kopreno prevare.?
Čandogja Upanišad"

Ko okusimo nek sadež, ko se vtisne izkušnja globoko v spomin telesa, v spomin celic, ko postane izkušnja potreba, po kateri hrepeni telo kot žejni po vodi, takrat si bo vedno znova želelo tega sadeža. Morda v zavesti pozabimo nanj, na to, kako se imenuje, kakšnega videza je, kako diši in kakšen okus ima. A v podzavesti ne pozabimo in instinktivno hrepenimo po njem, čeprav v zavestnem umu ne vemo več, po čem.

Pripis uredništva: Uredništvo pozitivk ne prevzema nobene odgovornosti za verodostojnost vsebine članka in noče na nikogar vplivati, da se odloči za ali proti cepljenju svojih otrok.

Sem Damjan Likar, samostojni novinar iz Škofje Loke.

V Sloveniji obstaja vedno več staršev otrok, ki niso cepili otroka in tudi otrok, ki so po cepljenju postali tako ali drugače trajno prizadeti. Med njimi je precej smrtnih primerov.

O tem se v medijih zelo malo govori. Razlog je preprost: v Sloveniji je cepljenje obvezno in staršem, ki ne cepijo otroka, je odmerjena visoka kazen. Na ta način država prisili starše, da proti svoji volji cepijo otroka in da o hudih posledicah cepljenja molčijo. Ali pa jih zdravniki utišajo s tem, da staršem rečejo, da nimajo dokazov, da je otrok postal prizadet zaradi cepljenja. Skratka, na tem področju vlada diktatura.

V zadnjih tednih sem zbral nekaj, na trenutke šokantnih, izjav staršev, ki niso cepili otroka oz. so otroci utrpeli hude posledice. Imena staršev so označena samo z inicialkami, ker se mnogi ravno zaradi strahu pred sankcijami ne želijo izpostavljati. Predlagam, da si dobro preberete vse izjave.

Predsednik republike Janez Drnovšek na predsedniških volitvah leta 2007 ne bo kandidiral, saj v politiki nima več ambicij.

V intervjuju na TV Slovenija je dejal, da je v vrhunski politiki že od leta 1989, funkcij pa je bilo dovolj. Posvetil naj bi se Gibanju za pravičnost in razvoj, ki ni namenjeno, kot se je ugibalo, politični podpori kandidatov na volitvah, ampak izboljševanju kakovosti življenja. Prav tako naj bi se posvetil pisanju nove knjige.

Oglejte si video posnetek z Dr. Drnovškom

Potrpljenje ima svoje mesto in svoj čas – potem, ko ste poskusili že vse poti in posejali vsa semena za rešitve, kar ste jih mogli. Ni pa potrpljenje vrlina, če sedite prekrižanih rok in čakate, da se bo problem rešil sam od sebe.

Robert H. Schuller
Trdi časi minejo, trdni ljudje ostanejo

Piše: Lucija Mulej

Bog in človek. Vera in razum. Večna dialektika, v katero se zaplete vsako človeško bitje.

Ateist naj bi bil človek, ki ne verjame. Vsaj v nič svetega. Pa si poglejmo, kaj o ateistu pravi SSKJ: kdor taji, ne priznava boga, brezbožnik: popoln ateist. Torej, ateist ne verjame v Boga. Vsekakor pa verjame v nekaj. Pravzaprav v marsikaj: moč, denar, oblast, lepoto, naključja, srečo, razum itd. Tudi tisti, ki verjame v Boga, lahko zaupa v prej naštete kategorije.

Predpogoj bivanja je ontološka varnost: varnost o tem, da je svet urejen, da ima smisel in še več, pomen. In namen. To ponavadi da vera, vera v karkoli že. Slepa vera v karkoli je kontraproduktivna. Prava vera je tista, ki je v ravnovesju.

»Zaupaj v Alaha in priveži kamelo« je rek, ki govori o veri, ki je v ravnovesju. Stori vse, kar je v tvoji moči, in šele na to računaj na podporo Boga (teist) ali naključja (ateist), ki te bo podprlo. Pred tem je nesmiselno prositi in upati v prazno.

Piše: Marko Pogačnik

Zemlja ne bi mogla dihati kot živo bitje, če ne bi bila prepredena s tokovi življenjskih sil in energijkih centrov. Nič zavajanja: čeprav govorim o energijskih tokovih in centrih, nimam v mislih fizičnih pojavov. Življenje je pač preplet fizičnih in duhovnih razsežnosti. Zadnji čas je, da razumski človek neha trmariti in se oklepati materije kot edine resničnosti. Materija je čudovito sredstvo uresničenja, a bi ostala mrtva, če je ne bi v vsakem trenutku oživljale emocionalne, zavestne in duhovne sile.

STARODAVNA ŽENSKA MOČ SE PREBUJA

Znotraj vsake ženske se skriva naravno in divje bitje, opremljeno z instinkti, intuicijo in brezčasno vednostjo. To je Divja ženska in nujno jo je priklicati in oživiti. Utira pot skozi številne plasti zavesti do notranjih glasov, ki šepečejo v kostnem mozgu in vabi v kraljestvo duha, ki zdravi, prebuja, izziva in povezuje.

Cllarisa Pinkola Estes
Ženske, ki tečejo z volkovi

Novi časi prihajajo. Počasi a z gotovostjo. Nova doba, ki prinaša spremembe. Na vseh nivojih in v vseh ravneh obstoja. Z novo dobo prihaja tudi nov način obstoja ženskega. Boginja se prebuja, to čutimo vsi in tega procesa se ne da zatreti ali vstaviti. Žensko se nepreklicno vrača.

Študentka Lai Chiu Tang z londonske univerze Brunel je razvila elektronsko napravo, ki žensko opomni, ali je vzela svojo kontracepcijsko tabletko ali ne.

Med drugim naprava uporabnici posreduje navodila, kaj narediti v primeru, da je pozabila vzeti kontracepcijsko tabletko.

Naprava neprestano prikazuje trenutno stopnjo zaščite uporabnice in se, ko ta postane prenizka, rdeče zasveti.

Piše: Rožana Grdina

Se spominjate, kako smo se v otroštvu radi igrali skrivalnice? Poskušali smo najti najboljše skrivališče in se veselili, ko so nas iskali vse okrog in nas niso našli. Ponosni smo bili, da smo se tako varno skrili. Težava je nastopila takrat, ko je bilo skrivališče zelo blizu točke prijave in se naš iskalec ni premaknil, da bi se lahko neopazno dotaknili te točke in zmagali. Skrivališče je bilo tako dobro, da iz njega nismo mogli. Včasih je bila igra že končana, mi pa smo še vedno 'tiščali' v svojih skritih kotičkih. In ko je iskalec obupal, je bilo igre konec. Mi smo sicer bili ponosni na svojo izvirnost, ki pa je postala naša past. Na nek način smo bili ujeti. Če bi stopili ven, bi nas opazili, našli pa nas tudi niso. Bili smo ponosni in razočarani hkrati. Psihološko zanimiv konflikt, ki s prenehanjem igranja skrivalnic ni izginil. Res je, ne skrivamo se več v omare, za zidove, za grmovje ... Odrasli smo in naše skrivalnice so postale veliko bolj prefinjene, dodelane, resnične.

Zakaj potrebujemo skrivališča?
Ko se v družini rodi otrok, se z njim rodijo tudi pričakovanja njegovih staršev, ki so povezana s tem, kakšen naj bo njihov otrok. Morda naj bi bil zadržan, morda klepetav, vljuden, nežen, močan, igriv, inteligenten . Otrok se srečuje s predstavami in pričakovanji svojih staršev in počasi ugotavlja, da je v sebi drugačen. Toda ta drugačnost ga prikrajša za naklonjenost in ljubezen njegove okolice, kajti na nas ne vplivajo samo starši, temveč tudi prijatelji, sošolci, sorodniki in vse bolj družba, v kateri živimo. In če za njih takšni, kot smo, nismo sprejemljivi, se začne igra skrivalnic.

Piše: Ivan Mohorič

Včasih, ko prebiramo stare pripovedi in nam pred oči silijo primerjave z današnjimi dosežki tehnike, se po temeljitem premisleku vprašamo, kako je mogoče, da vztrajni arheologi niso našli prav nobenega ostanka teh tehničnih predmetov, ki so (če so) v davnih časih letali po našem nebu. Najbolj zagreti zagovorniki te ideje bodo seveda takoj planili, da so jih celo že našli, a so jih skrbno prikrili in zamolčali. Morda. Pa vendar zna biti, da je odgovor bolj preprost.

Samo pomislite, kako malo jeklenih ptic iz druge svetovne vojne je dočakalo zoro tretjega tisočletja, pa čeprav so v tisočih še pred slabimi šestimi desetletji letale po zraku. Tiste redke, ki so »preživele«, se imajo za svoj današnji obstoj zahvaliti ljubezni redkih zanesenjakov, ki imajo tudi denar, da jih vzdržujejo.

Le težko si predstavljamo, da bi že pred tisočletji obstajali tehnični muzeji, kamor so spravljali posamezne primerke v spomin bodočim rodovom. A tudi če so, jim je zob časa nedvomno preglodal celo najtrše kosti.