Nedavno je izšla knjiga bivšega ameriškega podpredsednika in predsedniškega kandidata Ala Gora z naslovom Neprijetna resnica (An Inconvenient Truth); s podnaslovom Planetarna nevarnost globalnega segrevanja in kaj v zvezi s tem lahko storimo.

Atmosfera je najranljivejši del Zemljinega ekološkega sistema, pravi Gore, je tako tanka plast, da s svojim delovanjem lahko spremenimo njeno molekularno strukturo. In dejansko smo povzročili, da se je v atmosferi zelo povečala količina ogljikovega dioksida (CO2), kar povzroča, da se Zemljino ozračje vse bolj segreva (učinek tople grede).

Najočitnejši in najvidnejši dokaz za segrevanje ozračja, kar je v knjigi nazorno prikazano, je naglo zmanjševanje ledenikov po vsem svetu; tudi naš Triglavski ledenik je praktično že izginil. Vendar nas bolj prizadene drug problem (če izvzamemo možnost naraščanja morske gladine) in sicer segrevanje morja, ki povzroča vse ekstremnejše nevihte, orkane, tajfune in po drugi strani vse hujše suše. Al Gore naniza toliko dokazov, da ne pušča nobenega dvoma: smo na prelomni točki in odgovornost je povsem naša – celotnega človeštva.

Piše: Bernarda Pavko Prava

Ljudje določene stvari počnemo, ker so nam všeč rezultati. Vse, kar delamo, v bistvu delamo zato, ker nam rezultati na en način odgovarjajo, pa naj gre za odnose, denar, zdravje, za karkoli. In mnogim je všeč staro. Živijo v starih prostorih, delajo v stari službi, se ogledujejo v starih odnosih in se prepričujejo, da jim tako ustreza. Pa jih je le strah spremembe, pomeni večje materialne, duhovne in čustvene samostojnosti, v kateri bi spoznali nove dele sebe.

Ljudi je strah svojih potencialov, življenja se bojijo. Novo tisočletje je v službi resnice, zato jo je v dnevnih novicah vedno več in noter v ljudeh se dogaja: Kaj če tudi več moje resnice pride na dan? Ne samo, da bodo kazali s prstom za mano, lahko mi celo kaj naredijo, izkaže se lahko, da nimam prav in kaj vse lahko izgubim! Ko te je strah, te je v resnici strah sebe in zase. A samo pod temi tesnobami je božanskost človeka in pokazala bi se rada.

Piše: Anton Komat, neodvisni raziskovalec v novi Vivi www.viva.si

ZAČELO SE JE …

Industrijska revolucija je do temeljev preobrazila zahodno civilizacijo 19. stoletja in z njo se je dokončno uveljavila zamisel o velikoserijski proizvodnji materialnih dobrin. Množične migracije podeželskega prebivalstva v industrijska središča so povzročile, da je na podeželju vse bolj primanjkovalo rok, ki bi zmogle pridelati dovolj hrane za hitro rastoča industrijska mesta. Kot na dlani se je ponujala rešitev v obliki zamisli o "tovarniški hali" za proizvodnjo hrane. Porodil se je koncept industrijskega kmetijstva.

Odziv narave
Za tisti čas revolucionarna zamisel je imela veliko pomanjkljivost; nekritičen prenos zamisli o tovarniški hali v biosfero je namreč sprožil silovit odziv narave. Njiva seveda ni tovarniška hala, kjer tehnologi v izoliranem okolju in tehnološko nadzorovanih razmerah velikoserijsko proizvajajo materialne dobrine. Z obširnimi monokulturami neodpornih rastlin je človek umetno ustvaril prava gojišča za rastlinojede živali, glivice in mikrobe. Njihov reprodukcijski potencial je ob obilju hrane dobesedno eksplodiral. Potrebna so bila nova orožja; prinesel jih je nesluteni razvoj kemije. Agrokemična sredstva so zdaj ena od največjih groženj zdravju narave in človeka.

Z razmišljanjem in delovanjem v smislu več zame, več za vse, se zgodi nekaj neverjetnega, če smo seveda to sposobni videti. Začnimo blagoslavljati svoje poslovne partnerje, svoje konkurente in svoje stranke, kajti bolj ko imajo drugi uspešen posel, večja je verjetnost, da bodo kupili tudi naše proizvode ali storitve. Več za vse v resnici pomeni tudi več za nas, pa čeprav se nam zdi omenjeni pristop v prvem trenutku popolnoma skregan z logiko.

Vsako dajanje nas lahko izjemno duhovno izpolni, če seveda pri tem dajanju ni bil prisoten strah, da bo določene stvari, če jo razdamo drugim, zmanjkalo za nas. Kar poglejmo učitelja – kar naprej razdaja učencem svoje znanje, izkušnje in nauke. Pride v en razred in daje, pride v drug razred in daje, pride v tretjega in daje … Ali je na koncu, ko je v enem dnevu svoje znanje razdal petim ali šestim različnim razredom učencev, manj pameten? Sta morda njegova pamet in njegovo znanje kam »ušla«? Nikamor, še vedno toliko ve, kot pa je vedel prej, morda pa se je še česa novega naučil od svojih učencev in njihova življenja neskončno obogatil s svojim znanjem.

Mojster – prek Benjamina Crema (november 1981)

Do prepotrebne spremembe v življenju človeštva bo prišlo takrat, ko se bo spremenila predstava o času. Danes si večina ljudi čas predstavlja kot stalen proces, ki povezuje trenutke aktivnosti, v resnici pa čas ni proces, ampak stanje uma. Ko bomo to spoznali, bomo spremenili svoja življenja in začeli resničnost razumevati veliko bolj pravilno; človek bo dosegel čudovito novo svobodo in nič več omejen s časom bo poletel v svojo rojstno pravico.

Kako naj bi to dosegli? Sedaj je večina izmed nas omejena v tog okvir vsakdanjih obveznosti: zaslužiti je treba za preživetje, odločitve je treba sprejemati glede na potrebe drugih ljudi, nenehno bijemo bitko s časom in neusmiljenim minevanjem časa.

Piše: S.A.M. v novi številki Karme plus

REIKI je naravni sistem zdravljenja, ki uporablja različne energijske frekvence. Ta energija je po naravi elektromagnetna in lahko deluje na različnih ravneh, torej na telesnem, čustvenem ali duhovnem nivoju. Tradicionalno mu pravijo "Usuijev sistem naravnega zdravljenja" ali pa Usui-Do, kar bi pomenilo "Usuijev način" in je imenovano po dr. Mikao Usuiju, ki je v začetku dvajsetega stoletja odkril ta način zdravljenja, treba pa je reči, da gre pri tem danes za celo vrsto energijskih sistemov zdravljenja. Po svoji teoriji je reiki precej enostaven, pri čemer pa so njegovi potenciali brezmejni.

Reiki je japonski izraz, sestavljen iz dveh besed, ki ju je mogoče precej različno interpretirati:
Rei = univerzalna energija zunaj živih bitij, najvišja duhovna zavest, Božja najvišja moč; njena frekvenca je 7200 ali več hertzov.
Ki = življenjska energija živih bitij, tista, ki obkroža bitja in ima nižjo frekvenco kot Rei.

Vaše ime pogosto zasledimo med pisci člankov na Pozitivkah. Zakaj ste se odločili za tak način komunikacije?
Predvsem zato, ker so Pozitivke tako obiskane, kvaliteta objavljenih člankov je dobra, kar zagotavlja, da sporočila, ki jih želim prenesti dosežejo čim širši krog ljudi.

Kaj je vsebina vaših delavnic?
Moje poslanstvo je predvsem prebujanje prave narave v vsakem posamezniku. Tako delo zajema iskanje potencialov v človeku, iskanje zdravega jedra, božanske iskre v vsakem od nas. Sledim viziji, ki jo prinaša nova doba, želim, da vsak posameznik spozna, da so nam v tem hipu dana orodja za kreiranje življenj, kot si jih resnično želimo, za ozaveščanje vseh naših potencialov, naše resnične narave. Želim, da bi vsak posameznik zaživel polno, zavestno. Na vseh področjih naših življenj. Tako delo zahteva terapevtski pristop, saj se do svoje Božanske resnice prebijamo skozi svoje zmote, negativna prepričanja, negativna čustva, strahove, omejitve…vse to se tokom procesa preobraža v pozitivne aspekte.

Resnični mir

Ali obstaja človek, ki ne potrebuje miru? Vsakdo hoče mir. Toda danes so ljudje tako zelo zapletli vse skupaj, da nihče več ne ve, kaj je mir. Ljudje pravijo, da je mir odsotnost vojne. Kaj je resnični mir? Mir, ki ga lahko doživljaš celo sredi bojnega polja. Ne mir, za katerega ljudje pravijo, da bo nastopil tedaj, ko se bo zgodilo to ali ono. Resnični mir prebiva v srcu vsakega človeškega bitja. Lahko ga doživiš večkrat, znova in znova, ne samo enkrat. Kot tudi jemo znova in znova. Kadar smo lačni, moramo jesti. Ali si želiš resničnega miru? Odvisno je od vsakega posameznika. Resnični mir lahko nastopi le takrat, ko se človek postavi na lastne noge in razume, kaj je v njem samem.

Naša kultura nam pravi: »Poglej ven.« Ljudje želijo najti resnico. Iščejo in iščejo jo povsod naokrog. Obstaja ogromno število knjig in nekatere od njih samo kritizirajo druge. Več ko človek bere, bolj je zmeden. Mir moraš poiskati na pravem mestu. Ni ti ga treba iskati zunaj. Ves svet lahko prečešeš, pa ga ne boš našel. V tebi je.

Piše: Lucija Mulej

Resnica. Kolikokrat smo izrekli ta pojem, kolikokrat smo brali o njem. Koliko civilizacij in religij se je spopadalo za to, da bi uveljavili svojo resnico. Koliko ljudi je umrlo v boju zanjo, misleč, da je njihova resnica edina prava?

Res je. Resnica je ena. Izpričujejo jo vsa religijska, duhovna izročila.

Med drugim povedo morda malo manj znano sintagmo o resnici - da je resnica očem skrita oz. da je resnica neizrekljiva. Da je ne moremo izreči, lahko jo zgolj živimo, zrcalimo, a izreči je ne moremo.

Savitra je umetniška organizacija, kjer se profesonalni umetniki preko svojih projektov in koncertov dnevno zavzemajo za dobrobirt sveta - humanost, ekologijo in nenasilje na vseh področjih življenja. Glasbeniki, na primer, imamo tedensko po več koncertov in smo konstantno ispostavljeni javnosti, zato smo tudi eden boljših medijev.
Če združimo umetnost in umetnike, ki živijo svoje delo in so predani temu s vsem srcem ter promoviramo (čeprav sama beseda ni najboljša) preko svojega dela organizacije, podjetja in druge združbe, ki imajo iste vrednote, potem dobimo popolno sinergijo. Oni verjamejo v nas in denar pride zaradi verovanja v umetnike ter poslanstvo, mi pa ustvarjamo in jih "promoviramo" in verjamemo vanje in v njihovo poslanstvo.

Dajanje resnično odpira srca in razprostira duha, kajti takrat, ko dajemo iz srca, iz hvaležnosti, se odpremo obilju vsega dobrega. Pri dajanju se včasih, še posebej pri ljudeh, ki so manj premožni, pojavi vprašanje, kaj naj sploh dam, saj ničesar nimam oz. že tako ali tako imam sam bolj malo.

Predvsem se moramo zavedati, da je potrebno dati tudi samemu sebi in ne samo drugim. S tem, ko dajemo samim sebi, sporočamo vesolju, da smo tudi mi pomembni. Obstajajo ženske in moški, ki so se vedno celo življenje samo razdajali – drugim ljudem bi dali in privoščili vse, sebi pa zgolj drobtinice. Ob koncu življenja pa so se ti ljudje čudili in se spraševali, zakaj niso ničesar dobili, kljub temu, da so se leta in leta razdajali. V čem je torej ključ?

Sedaj pa si poglejmo, kako so se rodile sile zla. Evolucija je razvoj v času in je vezana na število sedem. Ko se nek razvoj zaključi ali bolje kompletira, vstopimo v število osem. Osmico lahko izpišemo v vertikalni ali pa v horizontalni liniji. S to osmico pa ponavadi označujemo simbol ali idejo neskončnosti (lemniscata = analema)

Če horizontalno osmico prerežemo na polovico od zgoraj navzdol, se nam pojavi znak ali črka alfa ("), če pa jo prerežemo po njeni dolžini z leve proti desni strani lista ali v nasprotni smeri, dobimo črko T grške abecede, ki bi lahko ponazarjala nekakšen zaključek kot črka omega (S). Alfa in omega pa pomeni začetek in konec neke poti, vsakič, ko smo vstopili v število osem ali simbol neskončnosti (?), ki ga po slovensko imenujemo analema. Torej v številu sedem delamo na sebi (sedemletke, kot razvojna obdobja, sedem dni, sedem barv, čaker, planetov,…), v močeh števila 8 ali v osmem dnevu pa dobimo nagrado.

Adama preko Aurelije Louise Jones

Aurelia: Adama, kakšne spremembe lahko pričakujemo na planetu v letošnjem letu in mogoče v naslednjem?

Pozdravljeni prijatelji, javlja se vam Adama iz Telosa. Mi, Lemurijčani iz Telosa prihajamo kot prijatelji do vas in z veseljem delimo z vami to komunikacijo.

Kot vsi veste, prihaja čas velikih sprememb za ta planet. Mnogi od vas ste večkrat govorili o teh spremembah, ki so bile obljubljene že dolgo tega ter da se njihov čas zelo počasi približuje. Mnogi izmed vas bi radi videli, da bi se ta proces pospešil in da bi čim hitreje prišlo do sprememb. Torej, bodite pripravljeni in budni, najdražji. V letih 2006, 2007 in 2008 boste videli in izkusili mnoge spremembe, na katere ste čakali, čeprav se morda ne bodo zgodile na način, ki ste ga predvidevali.

Piše: Ljuba Žerovc

Naša skrita prepričanja nam usmerjajo življenje
Mi vsi bi bili radi čimdlje mladi, zdravi, v dobri kondiciji, aktivni, navdušeni nad življenjem, srečni..., a ne vemo, kako to doseči. Pa zato segamo po raznih zdravstvenih priročnikih, beremo knjige za osebno in duhovno rast in razvoj, prebiramo članke v dnevnem časopisju, prosimo za nasvete razne jasnovidce, bioenergetike, zdravitelje..., celo k raznim "šlogarcam" se zatekamo v želji po čimveč sreče in življenjske radosti. Skratka - nenehno iščemo in pričakujemo srečo pri drugih ljudeh in na raznih krajih.

A sreče nam ne more dati nihče, niti nam je ne more nihče pričarati ali napovedati - morda le posredno. Recimo, da mi "šlogarca" napove, da bom spoznala prijetnega moškega. Nato se neki dan v knjižnici zares zaletim v prijetnega, simpatičnega možaka, se mu opravičim za svojo nerodnost, on pa mi prijazno odgovori v smislu "nič hudega, tudi meni se to večkrat zgodi...", beseda da besedo, povabi me na kavo v bližnjo kavarno, poklepetava in spoznava, da imava veliko skupnega. V naslednjih dneh ga pa morda čisto "slučajno" spet srečam bodisi na ulici ali v trgovini ali kje drugje, prijazno se nasmehneva drug drugemu, morda spet kakšno rečeva, greva del poti skupaj, spoznava, da sva skorajda soseda... in splete se vse več in več nitk med nama.

Piše: Igor Kononenko

Sv. Terezija Avilska (Teresa Sanchez Cepeda Davila y Ahumada, angl. St. Teresa of Avila)
(1515 - 1582) krščanska nuna, svetnica, mistik, reformatorka karmeličanskega reda

Rodila se je v mestu Avili, v pokrajini Avila v Stari Kastiliji (v Španiji). Terezija je bila tretji otrok Don Alonsa Sancheza de Cepeda in njegove druge žene Done Beatriz Davila y Ahumada. Kasneje je mati rodila še osem otrok. Ko je bila Terezija stara 14 let, je mati umrla. Terezija je bila vedoželjna in je veliko brala. Poslali so jo v uk k Avguštinskim nunam v Avili, vendar se je po letu in pol zaradi bolezni vrnila domov. Nekaj let je preživela pri očetu.

V tem času se je seznanila z mističnimi deli, tako da se je odločila postati nuna. Ker se oče ni strinjal, je leta 1535 na skrivaj zapustila dom in vstopila v karmeličanski samostan v Avili, v katerem je takrat živelo 140 nun. Ločenost od družine in nestrinjanje očeta jo je hudo prizadelo. V naslednjih letih je hudo zbolela. V teh letih trpljenja se je začela ukvarjati z mentalno molitvijo. Večkrat je imela vizije in mistična doživetja, kar ji je dajalo moč za premagovanje težkih preizkušenj in jo tolažilo v težavah. V svoji ponižnosti se je čutila nevredno teh blagoslovov, zato je iskala pomoč in vodstvo pri izkušenih spovednikih. Pri duhovni rasti so ji pomagali mnogi dominikanci in jezuiti.

Piše: Andreja Paljevec v novi Vivi www.viva.si

KO SE POVRNEMO K IZVIROM
Ibogain oziroma rastlina iboga (Tabernanthe iboga), ki vsebuje ta psihoaktivni indolni alkaloid, je na območju Gabona in Konga že stoletja znano zdravilo in obredna droga. Na Zahodu je ibogain vzbudil pozornost kot zdravilo za prekinjanje opiatne, kokainske, nikotinske in alkoholne odvisnosti. O uživanju ibogaina in njegovi znanstveni evaluaciji smo se pogovarjali z zdravnikom in raziskovalcem s področja biotehnologije, Romanom Paškulinom, ustanoviteljem OMI Inštituta, zavoda za antropološko medicino, ki je opravil tudi dve terenski raziskavi v Gabonu.

Ena od prednostnih nalog inštituta OMI je znanstveno preverjanje tradicionalnih metod zdravljenja. Kaj vas je spodbudilo, da ste se kot zdravnik lotili premoščanja vrzeli med zahodno in tradicionalno medicino?
Med uradno medicino in tradicionalnimi oblikami zdravljenja se razpira prepad sovražnosti, ljubosumja, strahu in nezaupanja. V resnici gre na obeh straneh predvsem za nečimrnost in nepripravljenost prisluhniti drugemu. Kot da živimo v statičnem svetu, v katerem so vprašanja in odgovori vedno enaki in večni. Pozabljamo, da se vsakemu problemu lahko približamo iz različnih smeri in z različnimi metodami. Odgovori in rešitve se nenehno spreminjajo ter so različni glede na zemljepisno širino in dolžino, okolje in posameznika, ki ga zadevajo. Določa jih tudi odnos, ki ga ima prizadeti do problema. To ne velja le za kvantno fiziko, kjer je izid poskusa odvisen od pričakovanj opazovalca; enako velja v zdravstvu, uradnem in neuradnem.

Piše: Bono Baršek

7. poglavje: EVOLUCIJA SONČNEGA SISTEMA

Da bi lahko razumeli znanje iz nadaljevanja, mora vaš um biti prežet s principi, ki smo jih do sedaj prikazali. Zato še enkrat na kratko vse od začetka:

Gibanje v vesolju je prazačetek, ko se krog gibanja zaključi, se ustvari prstan Kozmos, kot njegova protisila pa prstan Kaos, ki s svojo privlačnostjo iz zunanjega dela prstana Kozmosa izvleče del, ki se vrti s svojim spinom in ga imenujemo Mejnik. To troje je tako imenovano Sveto Trojstvo, kakršno na različne načine skušajo razlagati v mnogih religijah, vendar bistvo poznajo le redki posamezniki.
Vhodna delovanja, ki se stikajo v centru in žarčijo k periferiji so žarki - njih je dvanajst.

Gibanje kozmosa tvori sedem ravni (in sedem podravni).
Koti pod katerimi se stikajo žarki, ustvarjajo tangencialna gibanja.

Ob agresivnem obnašanju psov se mnogi sprašujejo, na kakšen način človeka zaščititi pred napadalnimi živalmi. Pri tem pa redko ali pa sploh nikdar ne razmišljamo, kaj je vzrok takšnega obnašanja živali. To vprašanje želimo osvetliti z odlomki iz knjige Ti, žival – ti, človek. Kdo je vreden več? Knjiga nam daje možnost da problematiko napadalnih živali analiziramo z drugega, duhovnega ali psihološkega vidika, kajti tudi živali imajo dušo, psiho in sposobnost razviti življenjske programe za ta svet in so seveda tudi odprte za manipulacije okolja oziroma ljudi v svojem okolju. Knjiga govori o svobodi in pravem bitju živali in o tem, kaj jim je od vsega tega sploh ostalo v družbi s človekom.

Spoštovani,

Vabimo vas k sodelovanju na osrednji slovenski predstavitvi inovacij, izumov, tehnoloških in drugih rešitev ter novih podjetniških idej. Z uvrstitvijo v izbor 50 najboljših boste dobili priložnost predstaviti se na prireditvi Slovenski forum inovacij in na spletni strani www.infos.si/foruminovacij. Deset najbolj obetavnih idej pa bo nagrajenih s privlačnimi nagradami v okviru vseslovenskega podjetniškega izbora »Najpodjetniška ideja«.

Piše: Shamanam

ARGUMENTI, KI JIH JE VREDNO IZREČI OB JAVNI RAZPRAVI o
Zakonu o verski svobodi in verskih skupnostih
1. RELIGIJA je na globalnem trgu
2. TERMINOLOGIJA zakona mora biti do vseh verskih skupnosti nevtralna
3. KONKURENCA in odprava monopolov
4. KRŠČANSTVO in KATOLICIZEM
5. korenine slovenske in slovanske duhovnosti in verskih praks
6. Samostojna Slovenija in potreba po odprti razpravi o preteklosti – sprava
resnica, voda, resnični krst
7. načelo transparentnosti in merljivosti
8. aktivna politika zaposlovanja
9. PROFITNOST in državne pomoči ter reforma socialnih transferov
0. Gre za RESNICO

Vsak dan naj bo nekaj posebnega... nov izziv... novo doživetje... nov začetek...

Živite vsak dan posebej?
Najdete v vsakem preživetem dnevu smisel svojega življenja?
Ste zadovoljni z majhnimi stvarmi in malimi dogodki, ki bogatijo vaše življenje?
Zmorete razumeti in sprejeti ljudi, ki vas obkrožajo?
Zmorete odpustiti tistim, ki vas prizadanejo?
Kaj čutite? Zmorete to tudi povedati tistim, ki vam nekaj pomenijo?
Ste pripravljeni pomagati pomoči potrebnim?
Ste pripravljeni najprej dajati, šele potem sprejemati?

Čeprav je doktrina reinkarnacije v vzhodnih tradicijah dobro poznana in sprejeta, pa tudi krščanstvu ni (bila) neznana. Do šestega stoletja (točneje do petega koncila v Konstantinoplu, leta 553) krščanska misel ni zanikala reinkarnacije. Po tem času se o reikarnaciji ni več govorilo, čeprav so jo posamezniki (Maximus iz Tira, 580-662; Johannes Scotus Erigena, 810-877, sv. Frančišek Asiški in drugi ter nekatere skupine kot so Katari in Bogomili) še vedno omenjali in vanjo verjeli.

Eden najvplivnejših zgodnjih cerkvenih očetov Origen iz Aleksandrije (185-254), ki je imel izjemen vpliv na krščansko misel, se je v svojem delu Contra Celsum (1, xxxii) vprašal: "Ali je neracionalno, da se duše uvedejo v telesa v skladu s svojimi odlikami in preteklimi dejanji ...?" V delu De Principiis pravi, da "duša nima niti začetka niti konca." Sinesius (373-414) škof iz Ptolemaia je zapisal (molitev): "Oče, dopusti, da se moja duša zlije s svetlobo in da nič več ne bo potisnjena v zemeljske iluzije."

Poezija je zajemalka, ki rešuje duše, telesa pa pusti trpeti.

Zgodovina: pravljica o hudobni mačehi in pridni pastorki.

Vidim staro mizo iz desk, na njej življenjske navade roke in črvivost, ki rine skozi dlan.

Srečen spomin v izčiščenju in dopolnitvi spomina.

Stara lupina se hoče osvoboditi resnice, ki je izdihnila v njej.

Zamrznjene karte igrajo iste igre, ki pa niso več aktualne za nove probleme.

V imenu demokracije zapirajo demokratom in intelektualcem usta počez, ker ni dovoljeno kršiti političnih svoboščin podolgem in tako je križ narejen.

Spričo ogromne oblasti je oblast uperjena proti oblasti.