Kako se obnašamo, čutimo in priznavamo Boga. Ali za nas obstaja, se upamo povedati tudi drugim, da ga priznavamo, prosimo za pomoč in sprejemamo njegovo vodstvo?
Vsako delovanje, ki je usmerjeno za Boga (človeka, v katerem prebiva Bog), ko ga spoštujemo, ljubimo, pomagamo, če nas prosi, pokažemo svojo pot, ki je svetlejša, modrejša, lažja in hitrejša je delovanje, ki nas bogati.
Bog nam odpušča vsakič, ko ne vemo, da delamo narobe, ko imamo željo, da smo boljši in bolj ljubeči. Vendar, ko enkrat vemo, kako deluje Božji zakon, ni več opravičil. Poznamo vzrok in posledico, se zavedamo zakaj se nam stvari dogajajo in kaj nas doleti, če ravnamo dobro in kaj, če ravnamo slabo. Imamo pa tudi pomešane pojme o tem, kaj je dobro in kaj slabo, kar je odvisno od vzgoje, okolja in lastnega duhovnega razvoja in prepričanja. Iskreni pa smo lahko le tedaj, ko pogledamo v svoje srce in vprašamo svojo vest: ali delam prav? Takrat nam Bog preko naše vesti sporoča kaj je dobro in kaj slabo.
Sramujemo se Boga vse, dokler ne verjamemo vanj in v njegovo vodstvo. Ko smo enkrat popolnoma prepričani, da človek ni nikoli sam, da mu ni treba prenašati na svojih ramenih vse težave tega sveta, da se lahko opre na Boga in dobi pomoč od Kristusa, če zaprosi zanj, se Boga več ne sramuje.
Priznati sebi in drugim, da Bog obstaja in deluje skozi človeka, ter širiti božjo besedo ter prenašati žalostnim upanje, da obstaja Božja pomoč ter obupanim preko Kristusa delovati v podporo, pomeni živeti in delovati v Bogu. Ni pomembno, če se nas sramujejo, se nam posmehujejo ali zaničujejo, če imamo v sebi prepričanje in Božjo pomoč. Ne more nas nihče prizadeti ali uničiti, če vemo, da je Bog z nami. Človek nas zapusti, Bog gre vedno z nami v dobrem, ko se skupaj veselimo in smo mu hvaležni, ter ga častimo in v slabem, ko dobimo v njemu pomoč, podporo in uvid, kaj in kako smo nekaj delali narobe. Bog nas želi srečne in nas preko bolečine, ki jo čutimo spomni, da naj delamo drugače, vendar vse z nekim namenom. Seveda, da si zaslužimo trajno srečo in ne trenutno zadovoljstvo in uspeh. Trajna sreča pa ni odvisna od zunanjih okoliščin, ampak od našega notranjega delovanja, ki ga čutimo in živimo navzven.
Samo malo se moramo zazreti v svoja dejanja v preteklosti in videli bomo, kako je Bog deloval skozi nas in nas usmerjal. Vsakomur so se zgodile dobre in lepe stvari, ko je imel v srcu ljubezen, vsak pa je tudi začutil sovraštvo, napuh, ljubosumje, negotovost, jezo in druge neprijetne občutke. Prav je, da čutimo vsa čustva, vendar je tudi prav, da se jih zavemo zakaj so nastala in naslednjič, ko se želijo pojaviti premislimo, če je vredno naše življenje negativnih čustev in občutkov, ki jih pošiljamo preko misli do drugih ljudi ali situacij.
Sami si krojimo jutrišnji dan in tako, kot bomo čutili, mislili, govorili in delovali, bo odvisno življenje našega jutrišnjega dne. Bog nam je dal svobodno voljo, s tem pa tudi razum, da sprejmemo Boga in njegovo vodstvo prostovoljno in neprisilno, če želimo ali pa ne. Vso trpljenje, ki ga občuti človek pa je rezultat naših odločitev ter delovanj.
Torej, za nazaj ne moremo narediti nič, preteklosti ne moremo spremeniti, lahko pa danes naredimo to, da se odločimo, da bomo delali drugače, govorili, mislili in čutili dobro ter to ljubezen in božje delovanje, ki je v nas prenašali na tiste, ki to še ne zmorejo, pa si želijo.
Nimam časa za molitev, saj imam toliko dela. Nimam časa se ukvarjati s takimi stvarmi, ko mi ne prinašajo koristi, uspeha, denarja, ugleda. Zakaj bi to počel? Velja le to, kar sam naredim s trdim delom, molitev pa ni delo. Take in podobne misli srečujemo pri ljudeh, ki trpijo, ki si ne upajo priznati, da sami ne zmorejo življenja spremeniti v služenje Bogu.
Kaj pa je sploh namen človekovega življenja? Delo, trpljenje, garanje, žalovanje, bolečina, ali ljubezen, zaupanje, sprejemanje Božjih čudežev ter pripovedovanje drugim o svoji poti, na kateri hodimo ob Jezusu. Vsak si tudi to različno zamišlja, razlaga, tolmači in občuti. Vsem pa je isto to, da globoko v srcu VEMO, kaj je namen vsakega življenja.
Kako se obnašamo, čutimo in priznavamo Boga. Ali za nas obstaja, se upamo povedati tudi drugim, da ga priznavamo, prosimo za pomoč in sprejemamo njegovo vodstvo? 
