(Resnični primeri zlorabe psihiatrije v politične namene v bivši državi)

V večini civiliziranih držav delikt mišljenja (délit d'opinion) ne obstaja. Samo beseda ali misel o javnih zadevah ne moreta biti razlog za obsodbo ne zdravih in ne duševno bolnih ljudi, niti v primeru, da je njihovo mnenje napačno, nevljudno ali tudi popačeno. V državah, kjer delikt mišljenja obstaja pa zmeraj nastopa vprašanje, ali naj duševno bolnega storilca »verbalnega političnega kaznivega dejanja« pustijo kratko malo pri miru (zdrava pamet nam pravi, da samo beseda, ki jo izreče duševni bolnik in ki se ne sprevrača v nasilje, ne more ogroziti nikogaršnjega ugleda ali položaja, kaj šele državo, oblast in uradno ideologijo.

Kako je bilo s prejšnjo našo skupno državo in kako je danes glede delikta mišljenja. Po sedaj veljavni zakonodaji delikta mišljenja nimamo več, smo ga odpravili. Prejšnja »Jugo« pa je imela 63. člen kazenskega zakona, ki je omogočal, da so na njegovi osnovi človeka, ki je storil delikt mišljenja, zaprli v psihiatrično bolnišnico ali v posebne psihiatrične oddelke, ki so bili ponekod v sestavi zaporov. Če obstaja nevarnost, da bo duševni bolnik posegel po kakšni obliki nasilja, kot so uboj, povzročitev telesne poškodbe, posilstvo, uničevanje materialnih dobrin in premoženja, je zdravljenje opravičljiv ukrep.

Nekateri psihiatri so trdili, da ima ustna ali pisana beseda storilca kaznivega dejanja značaj verbalne agresije, ki je po svojem izvoru in praktičnem namenu zelo blizu pojmu ideološke diverzije in so zato pripravljeni predlagati varnostni ukrep obveznega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ali na sodnem oddelku psihiatrične bolnišnice, na mesto obveznega zdravljenja na prostosti. Znanih je več primerov, ko je bila izrabljena psihiatrija v politične namene.

Znan je primer V.M., ki je zaradi t.i. širjenja lažnih vesti prebil v bolnišnici v zaporu skoraj tri leta. Zanj je skupina nevropsihiatrov priporočila izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja v prostosti po 64. členu tedanjega KZ. Vendar na sojenju je nevropsihiater brez kakršnega koli izvedenskega pregleda odstopil o mnenja in priporočila komisije in predlagal naj sodišče izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu (v bolnišnici v zaporu), in sodišče je predlog sprejelo.

Resno se postavlja vprašanje, ali so psihiatri pri razlikovanju med politično in nepolitično verbalno inkriminacijo ravnali po načelu medicinske znanosti ali po trenutni politični (policijski) primernosti. To je pa pomenilo, da so uživale javne politične osebnosti na najvišjih položajih večje kazenskopravno varstvo od navadnih ljudi, in zato osebe, ki so žalile v prejšnji »Jugi« državne funkcionarje ali sramotile njihov ugled, so pošiljali tudi v zdravstvene zavode za varstvo in zdravljenje, medtem ko osebe, ki so z grožnjami ogrožale fizično eksistenco navadnih ljudi in njihovih otrok, so pošiljali na obvezno zdravljenje v prostosti.

Kadar se je storilec verbalnega kaznivega dejanja, ki mu je bil izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja, znašel v bolnišnici za duševne bolezni zaprtega tipa, je bila njegova izpustitev na prostost odvisna izključno od mnenja in predloga psihiatrov. Zaradi tega so imeli psihiatri, ki so skrbeli za zdravljenje storilca verbalnega političnega kaznivega dejanja, izredno velika pooblastila, pravzaprav oblast nad njegovo prostostjo ali ujetništvom. Storilec verbalnega političnega delikta je tako lahko ostal na psihiatriji do konca svojega življenja. N. pr. zgoraj omenjeni V.M. je poslal pismo nekemu emigrantskemu časniku in zaradi tega je bil odpust preložen za več kot dve leti. Odveč je ugotoviti, da na podaljšanje zdravljenja ni vplivala medicinska, temveč politična indikacija.

Nekateri karakteristični primeri so prav zanimivi. Nek M.Ž. je bil obtožen, ker je sramotil najvišje organe SFRJ in predstavnike teh organov, kakor tudi predstavnika socialistične republike s tem, da je o javnem tožilcu rekel, da je alkoholik in kriminalec ter da sprejema podkupnino. Navedeni M.Ž. je hotel pomagati svoji ženi v sporu glede dediščine, ki je po njunem mnenju nezakonito pripadala drugi družini. Njegova žena je bila s sklepom sodišča v zapuščninski razpravi proglašena za dedinjo, vendar pa ji dedni delež ni bil izročen. Družina, ki je imela v rokah to dediščino, je bila v sorodu z javnim tožilcem, zato je M.Ž. posumil, da tožilec pomaga tej družini, da bi obdržala omenjeno dediščino. Od tod tudi žalitve, ki so bile proglašene za težko politično kaznivo dejanje. Izvedenec nevropsihiater je na sodišču izjavil, da obtoženi v takšnem stanju, ne more prisostvovati obravnavi. Obtoženi je v svojem zagovoru pred preiskovalnim sodnikom v celoti priznal obstoj kaznivega dejanja. Sodišče je sprejelo mnenje o obstoju duševne bolezni ob začetku sojenja, potem pa dopustilo možnost, da M.Ž., takrat ko je dal izjavo in izrekel priznanje pred preiskovalnim sodnik, ni bil duševno bolan. Sicer se izjave duševno bolnih oseb v kazenskem postopku dostikrat ne upoštevajo.

Nadalje je bilo ugotovljeno, da ima M.Ž., ki se je tako izrekel o javnem tožilcu, kronično bolezen preganjavice, ki je dolgotrajne narave, da nima v oblasti svojega ravnanja, zaradi tega lahko pride v resen spor z okolico in ogrozi zdravje in tudi življenje ljudi iz svoje okolice ter materialne dobrine.

Izvedeniški izvid psihiatrov se je glasil: »Spomin na starejše in novejše dogodke je dobro ohranjen. Inventar znanja ustreza šolski izobrazbi in socialnemu položaju. Intelektualne funkcije so ohranjene tako po hitrosti kakor kvaliteti. Razume konkretne in abstraktne pojme. V vsebinskem pogledu izraža paranoične obsedene ideje o odnosih, preganjanju in interpretaciji. Vsi njegovi življenjski dinamizmi so obrnjeni samo k enemu cilju, iskanju pravice, pri tem kaže izjemno energijo in vztrajnost. Z nevropsihiatričnimi in drugimi dopolnilnimi raziskavami je bilo ugotovljeno, da trpi M.Ž. za trajno duševno boleznijo paranoia querulatoria (preganjavica)…. Glede na to, da M.Ž. ne more razumeti pomena svojega dejanja in imeti v oblasti svojega ravnanja, lahko pride v nekaterih okoliščinah, ko gre za uresničevanje njegovih obsedenih idej, v resen spor z okolico in ogrozi zdravje, in tudi življenje ljudi iz svoje okolice, pa tudi materialne dobrine. Pri obtožencu nastopajo patološke (obsedene) ideje kot obsedene ideje o pravici do prikrajšanosti. Vsak neuspeh pri uveljavljanju patoloških idej je podlaga za oblikovanje novih obsedenih idej, katerih posledica je pataloška agresija. To se je očitno pokazalo med bivanjem bolnika v nevropsihiatrični bolnišnici. V konkretnem primeru smo ugotovili neizpodbitni obstoj verbalne agresije, ki se izraža s sramotenjem sodišč in drugih instanc in političnih osebnosti vse do zveznih organov.

V zvezi s postavljenim vprašanjem o fizični agresiji je umestno govoriti o verjetnosti, da se verbalna agresija sprevrže v fizično glede na večletno neuspešnost njegovih pravnih zahtevkov in to, da je posledica nerazumevanja za te pravne zahtevke tudi njegovo bivanje o psihiatrični bolnišnici, kar je že samo po sebi lahko faktor povečane agresivnosti.

Obtoženi je kaznivo dejanje storil samo z vlogo, brez neposrednega stika z oškodovanimi, zato je bila izključena vsaka možnost neposredne nevarnosti za oškodovane. Po večkratnih zahtevah žene, njegovega brata in sorodstva naj se obtoženi vendarle izpusti na prostost, je bilo mnenje medicinske ustanove, da še niso nastale okoliščine za vložitev predloga, naj se varnostni ukrep ustavi. M.Ž. je bil tedaj zaprt že devet let in brez velikega upanja, da bo kdaj spuščen na prostost.

Naslednji omembe vreden primer je neki R.V. , ki je napisal ostro kritično besedilo v obliki obtožnega predloga proti pokojnemu predsedniku Josipu Brozu Titu. Med sojenjem je bil proglašen za duševno bolnega in izročen mu je bil varnostni ukrep obveznega varstva in zdravljenja v zaprti psihiatrični ustanovi brez časovne omejitve. Obtoženi in družina tega sodnega sklepa nimata. R.V. je bil sicer gojenec na vojaški akademiji, prvi v rangu, nosilec častnega naslova Titov gojenec. Njegov brat, ki se je zaman dolga leta trudil za njegovo izpustitev, je bil borec od leta 1941. Obstajajo zanesljivi dokazi, da je bil R.V. prej zdrav in zmožen za delo. Ko je bil proglašen za duševno bolnega in nevarnega za okolico, so ga poslali v bolnišnico v zapor, kjer je bil 12 let.

D.S. je razširil okrog 20 letakov, v katerih je zlonamerno in neresnično prikazoval družbenopolitične razmere v državi in spodbujal k strmoglavljenju predstavniških teles in njihovih izvršilnih in političnih organov, izražal je svojo misel in namero z okornimi besedami in gesli govoril o Titu in Titovi družbi. Sodišče je ugotovilo, da je neprišteven, da gre za duševno bolno osebo, ki je nevarna za okolico in da naj se zato pošlje v zavod za varstvo in zdravljenje.

Izvedenski izvid psihiatrov: Obstaja v miselnih vsebinah obtoženega obsedenost. Ideje preganjanja s strani oblasti, države in vlade ter da se je preganjavica v razmerju do oblasti in države začela širiti pred štirimi leti…, da je sam brez družine, da izraža obsedene ideje preganjanja s strani oblasti in glede na naravo storjenega dejanja, ker je pisanje in širjenje letakov s sovražno vsebino začelo zbujati in zbuja vznemirjenje v javnosti, menijo, da so s tem izpolnjeni zakonski pogoji iz KZ za to, da se mu izreče predlagani varnostni ukrep nemestitve v zavodu za duševno bolne ali drugem zavodu za varstvo in zdravljenje. D.S. je bila osem let odvzeta prostost v bolnišnici za umobolne v zaporu.

D.Č. je bil prav tako obsojen češ, da je pozival k nasilni in protiustavni spremembi državne ureditve, strmoglavljenju predstavniških teles in njihovih organov in razbijanja bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov. Zlonamerno je prikazoval družbenopolične razmere v naši državi, sramotil socialistično republiko Jugoslavijo, njen ustroj, grb in najvišje organe oblasti ter žalil čast in ugled voditeljev tujih držav in njihovih diplomatskih predstavnikov, tako da je pisal pamflete, jih razmnoževal na pisalnem stroju in jih predajal in jih oddajal v poštne nabiralnike, veleposlaništvom in konzularnim predstavništvom tujih držav, in to: veleposlaništvu ČSSR, veleposlaništvom Alžirje, Iraka in Gvineje, nadalje LR Kitrajske, v pamfletih pa med drugim trdil, da v Jugoslaviji ljudstvo nima niti toliko pravico, kot jo je imelo v bivši Jugoslaviji, ko je moglo javno postaviti vprašanje kraljeve liste in apanaže, medtem ko zdaj »sinovi ljudstva« ne smejo vprašati »proletarskega voditelja« niti tega, katero je njegovo pravo ime, trdil je, da je naša država slabša od vsake Hitlerjeve tvorbe, da je storila vsemu svetu največ škode in zločinov, da v Jugoslaviji ni zakonov in da zakoni ne pomenijo ničesar, da so najvišji predstavniki SFRJ slabši od vsakega esesovca in da delajo mednarodni zločin… v slabi luči je prikazoval podobo predsednika SFRJ, tako da je njegovo osebnost povezoval z izvrševanjem zločinov.

Delal je za razbijanje bratstva in enotnosti naših narodov s tem, da je pisal, da je treba izseliti Slovence v Sibirijo na led, ravno tako pa tudi vse Žide z otroki. Pozival je k nasilni in protustavni spremembi, o predsedniku SFRJ je pisal, da mora na sodišče pred ljudstvo ter povedati in razkriti vse, drugi predstavniki SFRJ in državni voditelji pa naj bodo kaznovani s smrtjo, in trdil, da so najvišji predstavniki SFRJ zločinci in da bo na mah pobil vse zločince… Sramotil je predsednika SFRJ, imenoval ga je »največjega zločinca na svetu«, druge najvišje voditelje državnih organov pa »preverjene kriminalne in morilce«.

S tem je storil kaznivo dejanje sovražne propagande po 1. odst. 118. člena KZ in kaznivo dejanje žalitve ugleda države in njenih organov in predstavnikov po 174. čleenu KZ. Zato se na podlagi 63. člena KZ SFRJ izreka varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu.

Ker je zaradi navedenih besedil in vedenja obtoženega med razpravo nastal sum, da obtoženi ni prišteven, ga je psihiatrično pregledal sodni izvedenec, ki je v svojem izvidu in mnenju izjavil na glavni obravnavi in trdil, da ima obtoženec kronično psihozo paranoidnega tipa; zaradi tega je izključeno, da bi bil obtoženi mogel razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje ob storitvi dejanja. Da obstaja verjetnost, da bo obtoženi zaradi ugotovljene duševne bolezni nadaljeval taka in podobna kazniva dejanja, zato je menil, da je zdravljenje v psihiatrični bolnišnici nujno potrebno. Sodišče je to mnenje v celoti sprejelo kot neizpodbitno, logično in v celoti argumentirano. Kritična stališča do obstoječe družbenopolitične ureditve v naši državi, sklepa sodišče, da gre za duševno neuravnovešeno osebno, ki je nevarna za okolico, če bi se smel prosto gibati. D.Č. je povedal, da dobiva napotke od nekega polkovnika iz Sovjetske zveze in svojega somišljenika na navadni gramofonski plošči. Kot nasprotnik DPU v Jugoslaviji čuti potrebo, da še naprej nadaljuje boj s pisano besedo proti temu sistemu. V umobolnici v zaporu je odsedel pet let.

B.M. je bil pa obsojen kot član sovražne skupine z imenom skupina marksistov- leninistov in mu je bil izrečen varnosti ukrep obveznega zdravljenja v nevropsihiatrični bolnišnici zaprtega tipa za nedoločen čas, ker je bilo ugotovljeno, da trpi za paranoidno shizofrenijo.

Vsi navedeni in še drugi primeri, ki tu niso navedeni kažejo na zlorabo psihiatrije v politične namene. Bilo je sestavljeno poročilo odboru za varstvo svobode mišljenje in izražanja. Navedeni so bili primeri, ko so ljudem v prejšnji skupni državi odvzeli prostost in jim prepovedali opravljati poklic, dejavnost ali dolžnost. Nasprotnikov sistema ni smelo biti,
tisti ki so si pa upali izražati nasprotovanje s kritiko družbene ureditve, njenih organov in predstavnikov oblasti, so bili obsojeni za verbalni delikt in proglašeni za duševne bolnike. Poznala sem sodelavca, ki je napisal dve strani bolj nedolžnih političnih vicev takih, kot so jih danes polne vse spletne strani in je odsedel 2 meseca v zaporu.

Tudi tako so disciplinirali upornike in tiste ljudi, ki se niso strinjali s političnim sistemom in ki so si upali kritizirati politike in druge nosilce oblasti, ki so bili nedotakljivi. Celo oseba, ki je vlagala zahtevke in se je borila za pravice svoje žene glede dediščine, je končala svojo pot v umobolnici. Tudi tako se je vzrževal politični totalitarni sistem, s politično premočjo in z enoumjem širokih mas.

Upajmo, da se kaj takega v demokraciji ne bo več dogodilo.