Piše: Mag. Zoran Kovač, dr.vet.med.

Nedolgo tega, ko me je sošolec iz srednje šole, ki se čuti zaradi medvedov ogroženega, povabil k premisleku o vzrokih za težave bivanja/sobivanja ljudi z medvedom, sem ugotovil, da je prav, da o tem razmislimo tako, da najprej opredelimo problem. Želimo bivati ali sobivati? Zavedanje problema zagotovo pomeni pričetek poti za njegovo rešitev, kar pa tudi mora biti naš skupen interes. Živimo v okolju, kjer živijo tudi medvedje. To je dejstvo, ki ga ne moremo spremeniti, če nočemo uničiti naravnega okolja. Tega pa ne želimo. Vprašanje se torej postavi, kako naj sobivamo?

Ob nasprotujočih si strokovnih mnenjih, kako in na kakšen način sobivanje reševati, kjer bi pričakoval ustrezno, na podatkih in argumentih podprto debato, sploh ni bilo javne razprave o morebitnih vzrokih za vse pogostejše pojavljanje medvedov v naseljenih krajih. Razprava teče le o posledicah in morebitnih nevarnostih; na eni strani za ljudi, na drugi strani za okolje, kar pa je premalo, saj se problema na ta način ne reši, poglablja se le razhajanje. Povsem jasno je, da smo ljudje, del okolja in še bolj, da razprava na izhodiščih posledic ni mogoča. Razpravljati je treba o razlogih.

Kakšni so razlogi za to, da se medved vse pogosteje pojavlja v naši bližini, danes ne vemo natančno. Zato tudi odgovorov, ali je to njegova preštevilčnost, ali je to zmanjševanja njegovega življenjskega prostora, ali je to morebiti kaj drugega, sploh nimamo. Vsaj ne verodostojnih.

Za preštevilčnost populacije, ki naj bi bila pomemben vzrok, nimamo konkretnih argumentov, saj nimamo podatkov o njegovi številčnosti, pač pa imamo le ocene, ki pa so lahko bolj ali pa manj natančne. Medvedja populacija ni označena in tako niti ne more biti natančno prešteta. Drugi, največkrat slišani vzrok, naj bi bilo zmanjševanje njegovega življenjskega prostora. Ob nenehnih opozorilih kmetijske stroke o zaraščanju kmetijskih zemljišč, ki naj bi dosegalo tudi do 10% letno, pa ima tudi ta precej kratko sapo. Če sprejmemo, da se kmetijska zemljišča zmanjšujejo zaradi opuščanja kmetovanja in to v višini 10% letno, bi to, zelo na grobo rečeno pomenilo, da v teh dvajsetih letih skoraj ni več kmetijskih zemljišč. Ker to seveda ne more biti res, najbrž tudi za zmanjševanje življenjskega prostora medvedov nimamo konkretnih argumentov. Povsem mogoče seveda je, da je število pravilno ocenjeno, ali pa, da se kmetijska zemljišča ne zaraščajo tako intenzivno, kakor se trdi, vendar tega, ta trenutek, ne vemo zagotovo. Nadaljnja razprava na teh izhodiščih in brez tehtnih podatkov, je zato neustrezna, kakor tudi ne bo pripeljala do ustreznega cilja, to pa je, sobivanje ljudi in medvedov.

Ker pa obstajajo tudi drugi možni razlogi, o katerih bi bilo vredno razmisliti in se o njih tudi strokovno pogovoriti, še posebej, če se želimo resnično zavedati celovitosti problematike, vas vabim k razmisleku in dodatnim predlogom.

Mrhovišča - krmišča za medvede

Medved je divjad, zver in prehrambno vsejed in mrhovinar, ki uživa vse - od sadja, do mesa in ob pomanjkanju hrane rad zaide med ljudi, kjer v smeteh poišče zase kaj uporabnega (glej medved na Zaplani). Stoletja smo medveda poskušali odvrniti od poseljenih krajev z mrhovišči, kamor smo mu nastavljali hrano (poginula trupla živali). Leta 2003 je bila uporaba mrhovišč prepovedana, z razlago, da je to tako opredeljeno v Uredbi (ES) št. 1774/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. oktobra 2002 o določitvi zdravstvenih pravil za živalske stranske proizvode, ki niso namenjeni prehrani ljudi (nadalje Uredba 1774/2002). Do sem je pravzaprav vse lepo in prav. R. Slovenija je uskladila svoj pravni red z Aquis Communitarie in, žal zaradi toge birokracije v EU, drugače kot je, tudi biti ne more. Mrhovišča, razen za nekatere ptice, naj bi bila prepovedana. Uredbe so namreč akti, ki naj se neposredno uporabljajo v vseh državah članicah. Ker Slovenija ob sprejemu Uredbe Sveta EU 1774/2002 ni bila članica, je prevladalo mnenje, da na njeno vsebino ni mogla vplivati. Vsem je znano, da so v zahodni Evropi že pred davnimi časi, medvede preprosto iztrebili, ker so preveč motili živinorejo, zato se pri pripravi Uredbe 1774/2002 na Komisiji EU menda nanje (medvede) ni pomislilo. Razprava o problemu se je zato ustavila na opredelitvi togosti predpisa in razlagi, da je do tega prišlo zaradi ne dovolj premišljenega načrtovanja pri pripravi predpisov v EU. Torej, zavedanje problema na tej ravni bi lahko prineslo spoznanje, da se zaradi tega, ker ne smemo uporabljati tradicionalnih načinov odvračanja zveri od urbanih okolij, medved vse bolj približuje naselju in da je zaradi togih predpisov EU prišlo do stanja, ki ogroža ljudi. Vendar smo si s tem, da se medved vse pogosteje pojavlja v neposredni bližini naših bivališč razložili, da je medvedov ravno zaradi vse pogostejšega pojavljanja v urbanih okoljih, seveda, odločno preveč. S takšnim zavedanjem in na tej osnovi postavljenim problemom, je edini možni zaključek nujnost odstrela tolikšnega števila živali, kakor je to določeno v odločbi MOP.

Vse polemike, ki so se razvnemale ob tem ali je število pravšnje ali ne, zavedanja problema niso poglobile v smer razumevanja, pač pa so le še bolj razdvajale vse tiste, ki jim je mar za medveda in ustrezno ravnovesje v sobivanju, od tistih, ki so predstavljali razloge za njihov odstrel. Lahkotnost sprejemanja površne razlage, da je za navedeno stanje kriva ne dovolj domišljena Uredba 1774/2002 in posledično (?), menda preštevilčna medvedja populacija, je dejansko skrila morebitne druge razloge za stanje, v katerem nihče ni zadovoljen.
Zanimivo pri vsem tem je to, da Uredba 1774/2002 sama po sebi sploh ne prepoveduje krmljenja zveri, kaj šele uporabe uporabe mrhovišč. Nasprotno, v svojem uvodnem besedilu, v točki 13., jasno pravi« Odstopanja od predpisov o uporabi stranskih živalskih proizvodov so lahko primerna osnova za omogočanje krmljenja živali, ki niso namenjene prehrani ljudi. Pristojni organi morajo nadzorovati tovrstno uporabo«. Ko pobliže pogledamo, kaj je omogočeno z odstopom, preberemo v 23. členu Uredbe:« Države članice lahko odobrijo, pod nadzorom pristojnih organov, uporabo stranskih živalskih proizvodov za hranjenje živali in v skladu s pravili, določenimi v Prilogi IX.«

Stranski živalski proizvodi, so:
snovi kategorije 2, pod pogojem, da so pridobljene od živali, ki niso bile ubite ali niso poginile zaradi prisotnosti ali suma nalezljivih bolezni, za ljudi ali živali; in se jih sme uporabljati za prehrano pri naslednjih kategorijah živali:
i) živali iz živalskih vrtov;
ii) cirkuške živali;
iii) plazilci in ptice roparice, razen živali iz živalskih vrtov ali cirkuških živali;
iv) kožuharji;
v) divjad, katere meso ni namenjeno prehrani ljudi;
vi) psi iz priznanih vzrejnih legel ali legel lovskih psov;
vii) črvi za ribiške vabe.

Iz besedila je povsem jasno, da prepovedi za krmljenje divjadi s stranskimi živalskimi proizvodi, ob izpolnjevanju preprostih pogojev (kakor je odsotnost kužnih bolezni, za ugotovitev katerih pa je RS dolžna poskrbeti tako ali tako že pri vsakem poginu živali; kar pomeni, da morajo biti poginjene živali pregledane, zaradi česar tudi ne bi smelo biti vprašanje, ali so primerne za na mrhovišče ali ne) ni, niti ni ta prepoved določena z drugimi predpisi. Da v Sloveniji gnezdijo jastrebi je splošno znano, Slovenija pa je tudi dobila odstop, ki je opredeljen v 23. in 24. členu Uredbe sveta 1774/2002. Z njim je Sloveniji dovoljeno na podlagi 23. člena:« Da lahko odobri uporabo stranskih živalskih proizvodov kategorije 2, predelanih iz živali, za katere se predvideva, da niso okužene z boleznijo, ki se prenaša na ljudi ali živali, in kategorije 3, za hranjenje živali iz živalskih vrtov, cirkusov in kožuharjev, plazilcev in ptic roparic, ki niso živali iz živalskih vrtov in cirkusov, divjih živali, katerih meso ni primerno za prehrano ljudi, psov iz pesjakov in črvov za ribiške vabe.«

Torej, zakaj v Sloveniji ne smemo več uporabljati mrhovišč za krmljenje medvedov, ki so tradicionalno odvračale medveda od urbanih okolij in tako učinkovito zmanjševala možnosti neželenih stikov z ljudmi, če pa to ni prepovedano?

Meso medveda kot živalski proizvod oz. »ŽIVILO« , ali kot živalski stranski proizvod oz. »NEŽIVILO«

Odgovor, na prejšnje vprašanje, ki je sila preprost, se skriva v odločitvi Slovenije, da medvedje meso predstavlja ŽIVILO – živalski proizvod. Se pravi, da medvede »gojimo« zato, ker jih bomo po odstrelu jedli. Tako smo jim določili mesto rejnih živali, ki živijo in obstajajo samo zato, da bodo nahranili prebivalce Slovenije. Odvzeli smo jim vse značilnosti prostoživečih živali, kjer v ohranjanju veljajo pravila habitata v katerem živijo in jih opredelili kot gojeno divjad, ki dobiva kontrolirano krmo. Ob populaciji medvedov, ki je ocenjena na nekaj več kot 600 živali, pa je takšna opredelitev za prosto živečo in ogroženo vrsto svojevrstna parodija, saj je več kot jasno, da jih bo lahko jedla le peščica izbrancev, kot je jasno vsakemu laiku, da si bo medved postregel tudi z mrhovino, ki je namenjena jastrebu in ostalo mrhovino, ki jo bo našel. Krmišča za jastrebe so res dvignjena od tal, a da medved ne bi znal plezati, je težko verjeti.

Ali je to, da je meso medvedov ocenjeno kot primerno za prehrano ljudi, nacionalni interes, ki ima vsesplošno podporo in se z njim verodostojno predstavljamo kot država, ki ji je veliko do ohranjanja biotske raznolikosti in varovanja naravnih habitatov, kakor piše to v Naturi 2000, je gotovo eno izmed vprašanj, na katero bi bilo potrebno odgovoriti. Prav tako tudi, koliko ljudi je sploh okusilo medvedje meso oziroma, koliko Slovencev je sploh pripravljeno uživati meso medvedov?

Povsem drugo vprašanje pa je, če »gurmani«, katerim je užitek uživanja medvedjega mesa, to, da je medved mrhovinar, se pravi da uživa meso poginjenih prostoživečih živali, tako kot hiena ali pa lisica, to sploh vedo.

Ustreznost kategorizacije mesa medvedov kot živilo?

Če odštejemo vprašanja zadržka uživanja mrhovinarjev in druga etična vprašanja, je samo po sebi vprašljivo, ali se meso medveda v Sloveniji sploh sme kategorizirati kot živilo. Glede na določila 1. odstavka, 4. Člena, Uredbe Sveta EU 1774/2002, je to namreč strokovno vprašanje, saj je ravno tu določeno, da so: »snovi 1 kategorije (se pravi naj nevarnejse snovi za prenos bolezni, ki jih je potrebno obvezno sežgati) vsi deli telesa živali, vključno s kožami naslednjih živali«, kjer je med naštevanjem različnih kategorij živali, ki predstavljajo tveganje, našteta tudi divjad, če obstaja sum, da je okužena z boleznimi, nalezljivimi za ljudi in živali.

V Sloveniji je med divjadjo prisotna steklina, kot posebno nevarna kužna bolezen, ki se prenaša tudi na ljudi. Žal ne moremo več preveriti na internetnih straneh pristojnega ministrstva in organa v sestavi, kakšna je stopnja okuženosti divjadi s steklino, ker tovrstnih podatkov preprosto ni več. Vemo le iz medijev, ki nam vsako pomlad in jesen sporočajo, da je potrebno imeti pse na vrvicah, ker da se opravlja imunizacija (cepljenje) lisic proti steklini. Prav tako je potrebno meso vsejedih živali v Sloveniji, kjer predpis našteje med ostalimi tudi divjega prašiča in medveda, pred uporabo obvezno pregledati na prisotnost Trichinella Spiralis (parazita), ker se ve, da je tovrstna divjad v Sloveniji invadirana z njo. Navedeno seveda pomeni, da se predvideva, da je v Sloveniji prostoživeča divjad, dovzetna za steklino in da je invadiranost s Trichinello pogost pojav. Druga pomembna podrobnost pa je tudi ta, da živali, katerih meso je opredeljeno kot živilo, naj ne bi uživale proteinov živalskega (sesalskega) izvora zaradi transmisivnih spongiformnih encefalopatij (TSE). To je opredeljeno v Uredbi Sveta EU 999/2001, ki je bila predkratkim sicer spremenjena in dopolnjena, vendar še vedno velja enaka omejitev. Zaradi tega tudi velja prepoved uporabe mesno kostne moke za vse rejne živali. Da je medved še uvrščen med divjad, kiji ne določamo prehrambnih navad, pa tudi še vemo.

Vabilo k razmisleku

Administrativno določanje števila živali, ki jih bomo, menda v dobro njih samih, vsako leto odstrelili, nas zapelje v zgodbo z volkovi. Nauk zgodbe, kjer so v preteklosti z uporabo administrativnih ukrepov zmanjševanja populacije volkov in neupoštevanja bioloških značilnosti vsakega habitata je, da so volkovi skoraj izginili iz naših gozdov. Najbrž je lahko enako tudi pri medvedih, saj njihovega pravega števila ne poznamo, njihovo pogostejše pojavljanje pa tudi ne kaže, da je odvisno samo od njihovega povečanega števila.
Upamo lahko tudi, da se bo propad kmetij končno enkrat zmanjšal, saj propadajo že toliko časa, da je ob takšnem procentu letnega propada in tako dolgem časovnem obdobju kar to poslušamo, že skoraj vprašanje, če je matematično sploh mogoče, da bi kakšna kmetija sploh še obstajala. Torej, tudi sama velikost življenjskega prostora medvedov, kjer pravzaprav sploh ne vemo; ali se le-ta zmanjšuje ali povečuje, ne more biti vzrok za naša pogostejša srečanja z medvedom.

Prepoved krmljenja medvedov na mrhoviščih je glede na določbe predpisov, ki veljajo v državah članicah EU, nepotrebna, kar pomeni, da lahko, če seveda želimo, vrnemo v okolje tradicionalne in preizkušene načine zadrževanja divjadi na omejenih področjih s pomočjo mrhovišč.

Kategorizacija mesa medvedov kot živilo, pa je etično in še bolj strokovno in zdravstveno sporna, kakor tudi povsem nepotrebna. Države članice EU, med katerimi je tudi Slovenija, namenijo vsakoletno več 100 milijonske zneske v EUR samo za izvoz svojih kmetijskih presežkov, to je mesa in mleka. Zaradi navedenega v Sloveniji ni potrebe ali nuje po mesu mrhovinarja medveda. Za vse gurmane, ki bi si ga morebiti zaželeli in, če jim je tako ljubo, se lahko še vedno dopusti, da ga uživajo, kot uplenitelji in na lastno odgovornost.
Problem sobivanja urbanega človeka z medvedom je večplasten in soodvisen od ukrepov in dejanj, ki jih izvaja človek. Hitre spremembe okolja, ki nastajajo zaradi gradnje cest ali naselij; spremembe uporabe kmetijskih zemljišč in naših navad (šport in rekreacija), običajno pripeljejo do odziva tistih, ki se tem spremembam niso zmogli prilagoditi in še vedno živijo v prepričanju, da je vse tako, kot je bilo. Naša dolžnost, kot tistih, ki smo spremembe povzročili je, da jim pomagamo znajti se v okolju, ki smo si ga postavili po lastni meri in je povsem neprilagojeno za vsa druga živa bitja.

Seveda, če želimo sobivati in ne le bivati.

Predlagam:

1. Označitev medvedov in spremljanje njihovega premikanja v okolju;
2. Uporabo konkretnih, in ne populističnih, podatkov o rabi kmetijskih zemljišč;
3. Ponovna dovolitev tradicionalnih načinov krmljenja medvedov, kot so to mrhovišča;
4. Prepoved uporabe mesa medvedov za javno porabo;
5. Uporaba ustreznih načinov varovanja rejnih živali v habitatih medveda;
6. Spodbujevanje terenskih raziskav o medvedih in vplivih okolja nanje.

Vir: http://www.gibanje.org