Mavrični most povezuje Nebesa in Zemljo. Mavrični se imenuje zato, ker so njegove barve takšne kot je mavrica. Na zemeljski strani mostu se nahaja dežela, polna zelenih travnikov, gričkov in prelepih dolin. Kadar na zemlji umre žival, pride po smrti na tej strani Mavričnega mosta. Tukaj lahko po mili volji teka okoli in se igra z drugimi. Ima več kot dovolj hrane, vode, sončnih žarkov in nihče je ne preganja.

Vse živali, ki so bile v času življenja bolne ali stare, postanejo tukaj zdrave in živahne, tudi tiste, ki so bile poškodovane ali pohabljene, postanejo spet močne, lepe in zdrave. Živali so sicer srečne in zadovoljne, vendar pogrešajo nekoga, ki jim je bil blizu in so ga morale zapustiti. Včasih pride dan, ko nenadoma ena izmed njih preneha z igro in začne gledati v daljavo. Njen pogled se osredotoči na nekoga tam daleč in njeno telo trepeta v nestrpnosti. Nenadoma zapusti skupino in prične teči proti točki v daljavi, kar leti preko zelenih trat, noge jo nesejo vse hitreje in hitreje.

Piše: Franc Rozman

Materialnost
Pomen materialnega sveta, našega fizičnega telesa v njem in namen religij.

Najin razgovor je prav zanimiv. Že kar nekaj časa razpravljava o naših, človeških lastnostih. Občutek imam, da sva o človeku povedala že vse, pri tem pa našega fizičnega telesa skorajda nisva omenjala. Človeka sva opisala s pojmi ustvarjalnost, zavedanje, svoboda, dostojanstvo. Naših rok, nog, glave in še česa pa nisva omenjala. Včasih je videti tako, kot da je naše telo le manj pomembna embalaža naše duhovnosti.

Ljudje imamo res težave pri prepoznavanju naše duhovnosti. Kadar želimo reči, kako dober je nekdo, ne omenjamo njegovih duhovnih vrednot, zato rečemo, "kako dobro srce ima", pri tem pa se zavedamo, da njegovo srce nima nič opraviti z njegovo dobroto. Njegovo srce je le črpalka, ki po telesu poganja kri. Izgleda, da je bistvo človeka v naši duhovnosti, mi pa pogosto malikujemo le naše telo.

Mirovni institut že šesto leto spremlja položaj in bivanje prebežnic in prebežnikov v Centrih za tujce in Azilnih domovih v Sloveniji. Leta 2000 smo zaradi nehumanih razmer v Centru za tujce v Šiski pripravil akcijo zbiranja igrač. Akcija je bila izjemno uspešna, saj smo v zelo kratkem času napolnili prostore Mirovnega instituta, z igračami pa razveselili številne otroke po centrih. Raziskave kažejo, da je položaj v Centrih po Sloveniji še vedno slab, zato smo se odločili, da akcijo zbiranja pomoči ponovimo. Z akcijo želimo vsem, ki so zaprti v Centrih, vsaj malo izboljšati bivanje v Sloveniji. Ker so centri zaprtega tipa, prebežnice in prebežniki ne prejemajo informacij, ne morejo ohranjanjati stikov z družino in prijatelji in se soočajo z izolacijo.

Solidarnost je potrebna v več pogledih, zato vse posameznice, posameznike, nevladne skupine vabimo, da se nam pridružijo pri zbiranju in tudi siceršnjem prizadevanju za izboljšanje razmer v centrih.

Pred nekaj časa sem slišal za primerjavo različnih vod med sabo.

Zdelo se mi je, da lahko to poskusimo tudi sami. Zbrali smo dve vodi v 1,5 l plastenkah. Ena je znamke ODA, druga pa DANA. Pri mojih starših smo dobili vodo iz gozdnega STUDENCA, ki je minimalno onesnažen, vodo pa iz njega redno uporabljajo za napajanje govedi. In seveda vodo IZ PIPE kot priteče v Novi vasi v Celju.

Priskrbeli smo še čebulice in poskus se je začel (glej sliko 1).

Države članice Evropske unije in Evropski parlament so danes dosegli dogovor o direktivi o baterijah, ki bo določila nova pravila za zbiranje in reciklažo vseh vrst baterij v EU, prepovedala njihov sežig in odmetavanje po koncu uporabe ter s tem pomembno prispevala k varovanju okolja. Dogovor je že pozdravil evropski komisar za okolje Stavros Dimas, so sporočili v Bruslju.

Dragi bralci, v toku štirih let, odkar so Pozitivke 11. maja 2002 posijale s svojimi prvimi sončnimi žarki, ste nam poslali preko 7.000 čudovitih člankov, razmišljanj, novic, pesmi in poučnih zgodb.

Z vsakim prispevkom so Pozitivke rasle in postajale mesto znanja, osveščanja in dogajanja, s tem pa stičišče dogodkov, bralcev ter avtorjev, ki jih zanimata osebna rast in zdrav način življenja.

V člankih ste se največkrat dotikali osebne in duhovne rasti, med najbolj branimi pa je vsekakor področje zdravja, kjer ste mnogi avtorji s strokovnimi in splošnimi članki naredili veliko premikov k bolj zdravemu načinu življenja in tudi drugačnemu razmišljanju mnogih Slovencev.

Pri pozitivnih novicah so v ospredju seveda tematike kot je osveščanje, ekologija in socialna pravičnost, ki so s svojo pozitivno naravnanostjo in željo po spremembi naredile veliko dobrih stvari za soljudi.

Spoštovani,

Na podlagi 248. člena Poslovnika Državnega zbora Vam pošiljam pisno poslansko vprašanje, ki ga naslavljam na ministra za okolje in prostor g. Janeza Podobnika.

Vsebina poslanskega vprašanja

V Vašem nastopu na Televiziji Slovenija v informativni oddaji Dnevnik (TV Slovenija, 7. maj 2006 ob 19'11h) ste med drugim zatrdili, da "sedanja aktualna slovenska vlada v nobenem postopku ni ničesar zamudila" in se pohvalili: "Še več, skupaj s kolegi na Ministrstvu za okolje in prostor smo uspeli uveljaviti relativno zapletene postopke tako čezmejne konvencije Espo, ko tudi evropske direktive ...".

Kadar zjutraj prebudim se, se lahko odločim:
"Bi bil rad ves dan le dobre ali slabe volje?"
Ko doživim kaj hudega, se lahko odločim,
kaj lahko bi storil, da bi se počutil bolje.

Kadar kdo mi jadikuje, se lahko odločim:
"Naj ga opogumim ali z njim kričim v vesolje?"
Vsakič, ko sem pred izbiro, se lahko odločim:
"Bom sejal semena dobra ali slaba v polje?"

Zjutraj me dve uri pred normalno uro za vstajanje zbudi poštar s paketom knjig, ki mi jih je vrnila neka knjigarna po opravljeni inventuri. Knjige so, jasno, poškodovane in nikomur se ne morem pritožiti (ista knjigarna mi nato knjige čez čas ponovno naroči!). Ves dan sem zaradi tega slabe volje in premišljujem, kaj storiti s poškodovanimi knjigami, saj jih takih v knjigarne ne morem več poslati. Sprašujem se, zakaj je bilo knjigarni sploh treba vračati knjige, saj bi jih končno lahko uvrstila v prodajo v naslednjem mesecu!

Piše: Aurigo

Velika pot: Weiden, Flossenbürg (6)

»In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje.« (Janez; Pogovor z Nikodemom, 3.14)

Pred leti sem bil mimogrede še v Vatikanu. Zavil sem v vatikansko pošto po nakup znamk. Verjetno zato, da bi jih nekomu podaril. Zaradi ne vem česa, sem se odločil za nakup žigosane priložnostne pisemske ovojnice z znamko ob 2000 letnici Kristusovega rojstva. Že takrat me je znamka na pisemski ovojnici prevzela z nedoločenim nerazumevanjem simbola. Le kaj naj ima ta podoba zveze s Kristusom in njegovim rojstvom. Na znamki je videti obešeno kačo, na križu. Bolje opisano: sredi puščave, na vejnatemu rogovilastemu križu tau, je obešena kača,. Sprva sem mislil, da gre za varianto prikazovanja križanja Kristusa na Tau križu (┬). Čas je prinesel svoje in razodel skrivnost odkod povezava risbe na znamki, Mojzesovo bronasto kačo iz Eksodusa in pogovoru med Jezusom in Nikodemom v Janezovem evangeliju.

Če uvedem v to besedilo še tekst ter opombe iz poglavja Iz jajca rojeni Bog iz knjige Skrivni nauku teozofinje Blavatskyne, ki razlaga pomen bakrene kače, je stvar še bolj jasna.
»Baker je kovina, ki simbolizira »spodnji svet«…to je drobovje, kjer je dano življenje. Beseda za kačo v hebrejščini je Nakash, toda to je enak termin kakor za baker.« V bibliji ji rečeno, da so se Židje pritoževali v puščavi, kjer ni bilo vode: zatem pa je »Bog poslal ognjene kače«, da bi jih pikale….. in »Kačja bitja, ki ležejo jajce, so postale simbol modrosti in znak Logosa, ali samo-rojenega.«

Ajurveda je najstarejša znanost o ohranjanju zdravja. Je del starodavne vedske znanosti, ki je najbolj celovita znanost o življenju nasploh. Vendar pa je bilo to celovito znanje v zadnjih stoletjih v precejšnji meri izgubljeno, pozabljeno in razdrobljeno. V Indiji, kjer se je ajurveda najbolj ohranila, lahko v vaseh večinoma najdemo ajurvedske zdravnike, ki opravljajo vlogo lokalnega zdravilca za tiste, ki si ne morejo privoščiti zahodne medicine, ali pa zahodni medicini ne zaupajo. Ajurveda je bila tako v zadnjih stoletjih zreducirana na raven zeliščarstva, v katerem so včasih uporabljali nenavadne in zelo čudne prakse. Zato ni presenetljivo, da je zahodnjakom ajurveda pogosto izgledala bizarna, magijska in neučinkovita.

V preteklosti so v Indiji mnogi modreci svoje napore usmerili v obnovo in popularizacijo ajurvede. V tem predavanju si bomo ogledali sistem Mahahriši ajurvede, ki predstavlja izjemno celovit, vsestranski in znanstveno preverjen sistem tradicionalnega znanja ajurvede.

V času bikove polne lune, astrolog lahko prebere načrt za celo leto.

Zlato zrno duhovnega razvoja je odpuščanje. Pa, da ne bi mislili, da je to izum krščanstva – še zdaleč ne. Odpuščanje izvira vse od animističnih plemenskih skupnosti, torej še od kulture potlača dalje. Poznamo dve vrsti odpuščanja; čustveno in razumsko odpuščanje. Če ti nekdo stori škodo, mu lahko čustveno odpustiš, vendar pa se boš razumsko čutil ogoljufanega. Zato so v plemenskih skupnostih gojili ritual potlača. Oseba, ki je storila škodo, je to povrnila, bodisi v delu, bodisi v blagu. Včasih za razumsko odpuščanje pomaga pogovor, pismo ali pogovor z neko tretjo osebo. Odpuščanje je pomembno zato, ker zamera zadržuje velike količine energije v auri in lahko sčasoma povzroči bolezen. Odpuščanje spada v pomirjenost s svetom in je ena bistvenih stopnic k dosežku notranjega miru. Zakaj vam tole pravimo (mojstri modrosti) o odpuščanju?

Letošnji Vesak je v znamenju venere, kamor sodi tudi odpuščanje. Venera je zelene barve, milega, sočnega okusa, takšne barve je tudi Primavera ali Vesna. Zelena. Nanaša se na področje srčne čakre; Vesak vedno zaznamuje življenje, ki se je docela prebudilo – po tropičnem zodiaku – bikova polna luna.
Letos Vesak označuje tudi čustveno leto in poudarja pomen harmoničnih in srečnih medčloveških odnosov.

Odprto pismo predsedniku Vlade Janezu Janši

Spoštovani Janez Janša!

Lipica je državni, nacionalni dragulj, prestiž te države, naroda. Prestiž je veljava glede na moč, uspešnost in bogastvo. Konj je bil stoletja vsestranski (vojaški, gospodarski, športni) zunanji izraz ugleda. Poseben pomen ima ta družbeni, gospodarski, vojaški, športni ugled med vladarji, kralji in poglavarji. Njihovega ugleda ni brez konja, ne morejo se kazati z vsakršnim konjem. Gre za stvar ponosa, videza, pomena, parade, ugleda; kot se danes vladar ne more voziti z vsakršnim avtom ali na paradi kazati kakršnega koli orožja. Ta manifestacija ugleda mora biti premišljena, odmerjena, da daje samozavest vladarju in onim za njim, da se ne smeši in je vsakdo lahko ponosen.

Ste se kdaj spraševali, zakaj nekateri ljudje izgledajo zadovoljni in mirni, čeprav imajo tako kot vi razne življenske probleme, vsakdanje skrbi, vedite, da so zadovoljni zaradi tega, ker se zavedajo, da življenje delajo male stvari.

Potrebno se je naučiti uživati v malih stvareh. Kaj so to male stvari? Male stvari so verjetno najbolje opisane v seriji knjig »Simple Aboundance«, ki so izšle konec devetdesetih v Ameriki. V teh knjigah so opisani številni primeri uživanja v malih stvareh, na primer uživanje v jutranjih ritualih, o domu, ki ga imate, o kupovanju cvetlic, čeprav nihče ne praznuje, o pogovorih z prijateljem, itd. Enostavna knjiga, na trenutke kičasta, kljub vsemu sili v razmišljanje o pomembnosti malih stvari v življenju, katere, če jih ni, jih pogrešamo in nemalokrat je življenje brez njih žalostno. Veliki dogodki, srečni in nesrečni, se dogajajo, vendar poredko. Zato je pomembno uživati v malih stvareh.

Piše: Miran Zupančič

Sodobni ljudje smo v naglici sveta izgubili gotovost instinktov in tudi sigurnost tradicije. Sedaj smo v situaciji, ko moramo izbirati, toda mnogo ne vedo kaj izbrati, ker so izgubili smisel. Mnogi zaradi tega sledijo drugim in tako postanejo konformisti ter delajo to, kar drugi od njih pričakujejo in tako postanejo sami sebi odtujeni. Ali se ni vse začelo s pozabljanjem Boga in s kraljevanjem našega ega? Prav gotovo, zato so korenine skrite v človekovem srcu. Kar se dogaja zunaj, je odsev notranjega. Zato Božansko jedro pri vsakem udarcu srca kliče: "Jaz sem pot, resnica in življenje." Pri mnogih ljudeh preglasi ta klic dogajanje v svetu. Drugi so jezni, obrnejo se stran od svojega Stvarnika in ga obtožujejo, čeprav bi bilo prav njihovo posredovanje potrebno. Tarnanje ne pomaga. Gre za to, da pomagamo, kjer je to mogoče. Potem se nam odprejo vrata srca. Srce lahko sliši Božanski klic. Odločilno je naše obnašanje. Neposredno in zares prisluhniti notranjemu klicu in v skladu s tem delovati. Samo filozofirati o tem kako je prišlo do izvirnega greha, nas ne pripelje nikamor. S tem se še bolj zapletemo v nepopolnost sveta, v katerem živimo.

Kot nam življenje kaže, človek brez smisla ne zmore dolgo zdržati saj, nima kam iti. In prav iz tega razloga še posebej mladi ljudje padejo v kremplje vse vrste odvisnosti ali kriminal. Frustrirana volja, ki hrepeni po cilju se želi kompenzirati v drogi, denarju, seksu, alkoholu, volji po moči-oblasti. Smisel življenja je specifičen v vsakem človeku. To je naloga, ki jo mora vsakdo med nami izpolniti in nihče to ne more storiti namesto nas samih. Vsakdo med nami je svoj original, neponovljiv, z osebno nalogo in priložnostjo. Odgovoriti na smisel življenja, pomeni, da smo postali odgovorni ljudje. Ne odgovoriti na smisel življenja na to vrhovno nalogo vsakega med nami, pomeni biti lasten krivec!

PROSTOZIDARSTVO NEKOČ IN DANES

Prostozidarstvo je bilo v srednjem veku stanovsko združenje, ceh, ki je združeval graditelje katedral. Gradbena umetnost je bila vrhunska tehnologija takratnega časa, tako kot je danes informacijska in vesoljska tehnologija. Ceh je zato svoje znanje in veščine skrival, tako kot danes velika računalniška podjetja nikomur ne razkrijejo izvorne kode svojih programov. Od takrat izvira za današnji čas arhaična zunanja podoba prostozidarstva: zidarski predpasniki, upodabljanje in simbolika za današnji čas sicer povsem prozaičnega zidarskega orodja (libele, zidarske žlice, kladiva, kotnika, šestila...).

Od takrat izvira tudi tančica skrivnosti, ki se je skozi stoletja ovila okoli prostozidarskega delovanja in zaradi katere so se v družbi o prostozidarstvu izoblikovale številne napačne in povečini zlohotne predstave: tajna družba prevratnikov, zarotnikov, brezbožnežev, malikovalcev itd. Internet je prepoln takih in podobnih informacij o prostozidarjih (ki jih vedno pišejo ne-prostozidarji), saj ljudje radi berejo dražljive zgodbice. Z našo spletno stranjo bi radi ponudili neposredne informacije o prostozidarstvu na slovenskem in o prostozidarstvu nasploh tistim obiskovalcem, ki jih zanima resnična podoba sodobnega prostozidarstva.

Še ne dolgo od tega je kazalo, da se na Gorenjskem vsi otepajo centra za ravnanje z odpadki, sedaj pa se že štiri občine potegujejo, da bi center imele na svojem območju. Župan občine Tržič, Pavel Rupar, si prizadeva, da bi kljub pobudam s strani občin Naklo, Komenda in Radovljica uspešno realizirali center za ravnanje z odpadki na lokaciji v Kovorju, tamkajšnjim krajanom pa v zameno priskrbeli primerno rento.

Po uspešnem izidu referenduma v občini Tržič glede umestitve medobčinskega centra za ravnanje z odpadki na lokacijo obstoječe deponije v Kovorju, je vodstvo občine začelo usklajevati pogodbe z ostalimi gorenjskimi občinami. Občina Tržič je v sodelovanju z Ministrstvom za okolje in prostor 16 gorenjskim občinam, ki so članice Konzorcija CERO, 22. februarja 2006, poslala osnutek pogodbe o sofinanciranju izgradnje in obratovanja medobčinskega centra za ravnanje z odpadki v Kovorju. S podpisom omenjene pogodbe, bi si občine zagotovile sodoben način ravnanja z odpadki za nadaljnjih 25 let.

Če si prav ti tisti bralec, ki si hudo alergičen na moja pisanja,
ali so ti moja pisanja res že prehudo dolgočasna ti svetujem,
raje kar takoj opusti tole branje in preskoči tale moj članek,
če pa ga kljub mojemu opozorilu bereš zdajle naprej,
pa ti svetujem, da prav počasi zavestno začneš »dihcati«,
kajti prav vsi moji članki se dotikajo
zgolj in predvsem prav tega tvojega milega ti diheca
in seveda tvojega srca.

Ob branju mojih pisanj pa se boš bodisi dobro počutil,
bodisi dobro razburil,
kar seveda vse zavisi od tega,
kako blizu oziroma daleč svojemu srcu res si.

Lep pozdrav dragi ljudje in vsa ostala bitja.

Sedaj sem prišel nazaj v Slovenijo in se malce aklimatiziral v domačem Mariboru. Vsak dan mi tečejo misli v smeri, kako razviti sistem, ki bi spremenil današnje vrednote (v realnem svetu). Kako začeti nekaj, kar bi v osnovi temeljilo na zaupanju, medsebojnem spoštovanju, pravičnosti... Današnji sistem s svojimi marketinškimi prijemi, današnjo ekonomijo in principom konkuriranja tega ne dopušča. Seveda je svet zgrajen tako, kot se sami odločamo in ker že stoletja živimo v takšnem sistemu ter ga utrjujemo, česa drugega sploh ne poznamo. Kaj šele, da bi verjeli, da smo sposobni spremeniti sam sistem. Odločil in spoznal sem, da je to več kot možno. Vsekakor pa je potreben čas, da nam bo to uspelo narediti. Sadovi tega več kot desetletnega razmišljanja in truda je organizacija Savitra.

Sonji je šlo v življenju venomer vse narobe in povsod se je držala smola. Bolj ko, se je trudila slabše ji je šlo. Tako pri delu, kot pri partnerstvu in zdravem načinu življenja sploh. Kot magnet je privlačila ravno takšne partnerje in dogodke, ki niso bili za njo oz. zraven katerih se je vedno znašla v težavah.

Po 20 – tih letih vseh mogočih težav in problemov, si je dala narediti numerološko analizo in na osnovi le – te spremenila tako ime, kot priimek. Za nekaj črk. Mala sprememba v osebni izkaznici, a zelo velika v življenju. Sedaj ji je ime Sana. Sana ni Sonja. In Sana je drugačna oseba, kot Sonja. Kot Sonja je privlačila k sebi jezo, žalost, nemir, smolo in težave. Kot Sana privlači sedaj k sebi mir, ljubezen, veselje, pozitivnost in zadovoljstvo. Še več!

Ayurveda je starodavna naravna medicina, ki je nastala v Indiji pred več kot 5000 leti. Beseda ayurveda prihaja iz sanskrita in pomeni `znanost o življenju´. Znanje ayurvede je bilo prvič zapisano v Vedah, najstarejši literaturi na svetu. Ta sistem zdravljenja v Indiji uporabljajo še dandanašnji pri najrazličnejših zdravstvenih problemih.

Vsak tradicionalni zdravstveni sistem ima neko duhovno izhodišče. Prav tako tudi ayurveda. Tekom stoletij se je v Indiji razvilo šest različnih šol in ena izmed njih daje ayurvedi duhovno podlago. Ta šola se imenuje Samkhya. Njeno izhodišče je učenje o delitvi narave v dve obliki, duhovno obliko - puruša in snovno obliko - prakriti. Purušo lahko opišemo kot nemanifestirano vsepovsod prisotno zavest, ali pa univerzalni, večni, čisti duh. Prakriti predstavlja prasubstanco, pranaravo, ne-duh, snovnost. Na začetku vseh začetkov sta ta dva počela obstajala eden poleg drugega, v miru in ravnotežju. Ravnotežje med njima se je porušilo takrat, ko sta puruša in prakriti prešla v gibanje. Tako so nastale tri gune, tri prasile, imenovane sattva, rajas in tamas. V okviru ayurvedske prakse razumevanje teh treh pojmov zavzema zelo pomembno mesto.

Zato si jih na kratko oglejmo:
Sattva predstavlja lepoto, izobilje, nežnost, milino, celovitost in stvarjenje; dela nas radovedne, daje nam zmožnost mišljenja in željo po prebujenju.
Rajas predstavlja dinamiko, gibanje, navdušenje, vztrajnost, impulzivnost in agresijo; daje nam težnjo za reorganizacijo, motivira nas za delo.
Tamas predstavlja temo, hlad, blokade; v nas vzbuja željo po počitku.

Ko se rodi nov človek, je več ali manj že podoben staršem. Z rastjo se samo še povečuje njegova podobnost s starši. Ko odrašča, počasi pridobiva vse lastnosti odraslega človeka. Ko gledamo naše fotografije iz mladosti, se hitro prepoznamo, čeprav je naš izgled malo drugačen, kot tedaj, ko odrastemo. Na sliki iz otroštva smo manjši, velikokrat pa imamo drugačno tudi barvo las. Vendar smo si kljub temu podobni od rojstva.

"Nič zasebnega in osebnega ne bom povedala o sebi," se simpatično in široko zasmeji Katja Zabukovec Kerin, predsednica Društva za nenasilno komunikacijo, ki te dni praznuje 10. obletnico delovanja. "To, kar želim povedati ljudem in kar mislim, da bi bilo dobro zanje, je zgolj moje delo. Jaz osebno in moja družina nimava nič s tem. Da delam v Društvu za nenasilno komunikacijo in tudi s storilci nasilnih dejanj, je samo moja odločitev in ne odločitev moje hčerke ali družine."

Zasebnost in predvsem družino čuva tudi zato, ker tu in tam dobi grozilno pismo nasilneža, ki ne sebi ne drugim ne prizna, da je nasilen, ampak za vse krivi druge - nasilno partnerico, zaroto centrov za socialno delo, kjer so tako in tako samo ženske, ki ne marajo moških. Katja Zabukovec pa se nasmeje ob trditvi, da društva ni brez nje in nje ni brez društva, a da je to le vtis, ker se zadnje časa malo pogosteje pojavlja v medijih. Navadila pa se je, da jo novinarji ob kampanjah proti nasilju kličejo in sprašujejo, ali je bila tudi ona žrtev nasilja, ali je bila posiljena, zlorabljena. "Nič od tega se mi k sreči ni zgodilo, če pa bi se mi, bi hotela to na glas povedati, deliti z drugimi, ker bi to koristilo meni in predvsem njim," pravi Katja Zabukovec Kerin, ki je vedela, da hoče pomagati ljudem v stiski že na začetku srednje šole.

Piše: Nara Petrovič

Poziv puščavnice Anastazije iz ruske tajge

Živimo v času, ki nam ga oblikovalci javnega mnenja predstavljajo kot obdobje največje blaginje in razcveta. Še nikoli v nam znani zgodovini ni bilo človeštvo deležno tako eksplozivne gospodarske, tehnične in znanstvene rasti. Še nikoli nam ni bila na voljo takšna množica artiklov, uslug in podatkov. Še nikoli nismo potovali tako hitro in tako daleč. Še nikoli nismo mogli neposredno tako množično spremljati dogodkov z vsega sveta, kot jih danes spremljamo po TV-ekranih in internetu.

Po drugi strani pa še nikoli nismo tako hitro drseli proti samouničenju. Ne le k uničenju nas ljudi, ampak k uničenju vsega, kar živi na planetu. Tako vsakodnevno z Zemlje izginja na stotine življenjskih vrst; tisoči hektarjev plodne zemlje se spreminjajo v puščave; umirajo reke, jezera, morja in gozdovi; sami stokamo pod težo vedno novih bolezni, poplav, suš, neurij in potresov. Ampak, saj vse to že vemo ... pa vendar smo do zdaj naredili bore malo, da bi se uprli – ne drsenju, ampak drvenju v prepad.

Vse manj čutimo, da živimo za nekaj svojega, smiselnega, živega, dobrega, zato se sredi razgretega betona in plastike počutimo utesnjeno. Eni bolj, drugi manj vneto iščemo poti nazaj k naravi. V nezavednem nosimo spomin na lepoto življenja v naravnem okolju, v duhu vemo, kaj je naravna etika, zato zmoremo ob pravilno usmerjeni spodbudi narediti korak proč od življenja v umetnem svetu ter proti življenju v naravi.