Iva Breščak

(Resnična zgodba iz novel Ogenj, izdalo Katoliško tiskovno društvo Gorica, Tisk Grafica Goriziana, Gorica, 1993, ponatis izdaje iz leta 1940, II. del - uničena izdaja pred tiskanjem za časa fašizma - , iz izbora novel že priobčenih v Ženskem Svetu in Naših Razgledih v dobi med prvo in drugo svetovno vojno)

Kadar stopam v tujini po ulicah ali sedim kje med tujci in gledam množico, ki neprestano kakor voda v reki drvi mimo mene, opazujem lepe in nelepe, pomembne in brezpomembne, meni tuje in neznane obraze – takrat se vzbudi v srcu tista mehka in topla želja, ki jo nosim v tujini zmerom v sebi in ki je od dolgega čakanja še vse večja in gorkejša; rada bi srečala v tujini med meni neznano in tujo množico meni znan in domač obraz, tisti, ki mi je najbolj pri srcu – rada bi srečala Zgonikovo Gusto.


A, kako zapoje ob njenem imenu moja nekdanja vsa nežna, skrivnosti polna otroška mladost! Zaduhti belo cvetje na Kovačevem vrtu, zašumi zelena hosta drevja v brajdi in živa meja pušpana okoli Zgonikovega vrta; zažubori potok za mlinom in v čudovite sanje zamaknjeno oko se zazré v tiho, od čiste, plave vedrine vipavskega neba lesketajočo se reko Vipavo; zazré se v mirna polja, njive in gmajno, v breg in holme, v Čaven in v Nanos …

Kakor krilati angelci nemotenega miru, lepote in toplote svoje domače zemlje žejni, potujejo sanje s svojimi mehkimi, lahkimi perotmi tja gor na Vipavsko – in misel se ustavi v mali rodni vasi, tam pod belo Zgonikovo hišo, ki ima edina pri nas veliko, prostorno ograjeno dvorišče in ki tako vabljivo pozdravlja vsakogar, ki ji prihaja naproti. Vhod na dvorišče je širok, ob vsaki strani pa stojita dva visoka kamna, vrezana obeliska, ki nosita na vrhu dve kamniti krogli. Na levi pri vhodu stoji kakor igrača majhen vrtič, obdan z živo mejo pušpana; pred hišo je napet latnik francoske trte in vhod v hišo je gosposki, zakaj okvir vrat je iz svetlega črnega marmorja. Tako se vhod na dvorišče in vhoda v hišo razlikujeta od vseh drugih na vasi, ki so iz sivega kamna ali celo leseni.

Ne vem točno, odkod so prinesli oba obeliska in marmornati okvir vrat; morda iz mesta; morda pa, kot pravijo, so to res ostanki kriškega gradu, ki je bil pred mnogimi leti razdejan in so ga okoličani zvozili in raznesli na vse strani, kakor da jih je k temu gnalo maščevanje nad nekdanjimi valpati, tako da so mu ostale le gole črne stene, ki še danes štrlijo v Vipavsko nebo in zrejo v višine na eno izmed najlepših pokrajin naše domovine. Toda naj bosta dva Zgonikova obeliska in marmornati okvir hišnih vrat odkoderkoli, mi ugaja misel, da so bili prineseni iz kriškega gradu. In gledam nanje iz tujine z želenim hrepenenjem ali tudi z žalostnim, grenkim občutkom, ki se vzbudi v nas vsakikrat, kadar se zamislimo v trpko preteklost naše zemlje in našega rodu. Saj je morda nekdaj bog ve kolikokrat slonel na teh vratih tuj grof, občudoval božjo krasoto Vipavske doline in mu je morda ta naravna lepota samo za trenutek omehčala trdo srce, s katerim je vladal našemu ljudstvu. Kolikokrat sta morda v davnih časih stala pred temi vrati moj praded in moja prababica in v trepetu čakala, da se tista vrata odpro in jim valpet z osornim glasom pové graščakov strogi ukaz ali izreče njegovo neizprosno željo.

Moj bog, koliko vprašanj, na katera si ne vem in si nikoli ne bom vedela odgovoriti, se zbudi v srcu ob misli na Zgonikova marmornata vrata! Kakor nekdaj, tako so mi ta vrata še danes ostala neka zagonetna lepota in skrivnost. In edina živa resničnost, ki jo vidim še danes v okviru teh vrat prav tako, kot sem jo gledala pred seboj, je Zgonikova Gusta, ki prihaja skoznje s svojim smehljajočim se, belim, rdeče nadahlim obrazom, posutim z drobnimi pegami, me gleda s svojimi plavimi, smehljajočimi očmi in okoli glave se ji svetijo predivnato bele kite. Koliko neznanih malih dogodkov, ki so bili za takratni otroški svet neizprosno važni, se mi poraja v spominu! Vidim jo, kako mi prihaja naproti skozi tista vrata, mi prinaša nekaj bonbonov in kos belega kruha, ki ga je njena mati prinesla iz Ajdovščine, kamor je hodila leta in leta vsak dan z jerbasom na glavi, nosila tja zelenjavo in od tam prinašala poln jerbas kruha, ki ga je nato razprodajala vaščanom. Še danes vidim Gusto, kako v šoli odločno sede v klop poleg mene in se ne gane kljub strogemu učiteljevemu ukazu, naj gre v drugo klop, ker je prestopila v četrti razred, jaz pa sem zaostala v tretjem … Lahko bi naštela še veliko dokazov te otroške ljubezni in vdanosti, ki naju je vezala; posebno pa njo name. Na največji dokaz te vdanosti pa me spominja rana, katere sled nosim še danes na čelu nad levim očesom. Igrali smo se v brajdi in ne vem, kako nerodno me je Gusta sunila, da sem padla na ostro skalo. Iz čela se mi je vlila kri, dvignil se je krik in vrišč; nesli so me domov omoteno, Gusto pa so morali zapreti v sobo, ker se je hotela utopiti v Vipavi in je vpila: »Če umre ona, naj umrem še jaz!«

Kaj je res imela ta ljubezen, ta otroška vdanost in navezanost nedolžno in minljivo lepoto jutranje zarje in jo je življenje pozneje toliko zatemnilo, da sva se tako pozabili? Ali misli kdaj tudi Gusta v daljni Ameriki na najino otroško mladost in se ji vzbudi želja, da bi se srečali in bi o njej govorili? Morda. In kako bi bilo, ako bi se danes res srečali v tujini? Ali bi se spoznali? Verjamem, da bi se spoznali. Res, da sta se spremenila najina obraza, toda na dnu najinih oči je vendar ostalo nekaj tiste nekdanje zarje, ki je z nedolžno lepoto opajala najino otroško mladost.

Zaradi te nekdanje čiste jutranje zarje si želim najinega srečanja v tujini in se vživljam vanj. Vidim Gusto, ki mi prihaja naproti in se usede k meni; nasloni komolce na mizo in ne vsa vzradoščena gleda. Njene kretnje niso prav nič okorne, saj prihaja iz velikega sveta. Pravijo, da je omožena in da ji sreča ni bila neprijazna. Njen polni obraz izraža nekaj tiste gospodujoče, ukazovalne sile, lastne ljudem, ki so se povzpeli.

Po prvih vzklikih prijetnega, dolgo pričakovanega srečanja se najina govorica razprede v živahen pomenek. Ona, ki živi živo, resnično življenje žene-matere in gospodinje in je ne mučijo sanje ter vsa brezmejna notranja doživetja – ona mi ima mnogo povedati. Govori mi o svojem vsakdanjem življenju, o svojem možu in o svojih otrocih, pripoveduje mi o njihovih uspehih in neuspehih v svetu. Njena govorica teče nepretrgoma kot njena otroška govorica, ki sem jo nekdaj poslušala in mi še zveni v srcu.

Ali nenadoma mi tudi ona zastavi vprašanja in jaz jih odgovarjam; začnem ji pripovedovati in misli, da ji bom lahko govorila, govorila kot prej ona meni – toda kaj, kaj naj ji pripovedujem?… Oh, moj Bog, zavem se v tistem trenutku še bolj živo kot kdaj prej, da moje življenje, življenje žene ni tako pomembno kot njeno. In nenadoma začutim okoli sebe nekakšno žalostno in revno praznino: čutim se kakor človek, ki stoji nad golim breznom in se ozré in tudi za njim zija golo brezno – in nič več ne morem govoriti. Kaj je z menoj in kaj zrem v daljavi drugega kot tisti nedoseženi, začarani svet lepote in sanj, za katerim nevzdržno bega in hrepeni to neutešeno srce! O tej začarani lepoti, o teh varljivih, večno name priklenjenih sanjah začnem govoriti z Gusto – toda moje govorjenje se je šele začelo in že potihuje in ugaša, zakaj njene oči me zrejo neumevno, morda tudi nekako pomilovalno. Zato se pokaže v njih izraz raztresenosti in njen pogled, pogled stvarnega človeka, bega po stvareh in ljudeh, ki so okoli nas – in jaz umolknem.

Gledam Gusto in moje srce se trudi in išče, da bi spet zbližalo tisti dve cesti, ki naju tako neusmiljeno ločita – in v mislih se nenadoma zdrami najina otroška mladost. »Ti, Gusta«, ji rečem, »se spominjaš tega, se spominjaš onega? ….« In vsi nekdanji, vsi neznatni, vsi mali in veliki dogodki iz otroških let so pred nama. Drug za drugim se porajajo iz spomina in najin pogovor se ves razživi, vzcvete kakor zelenja poljana pod toplim pomladnim soncem in iz naših oči posije vsa nekdanja jutranja zarja. In Gusta me nenadoma vpraša: »Misliš ti kdaj, kako bi bilo, ako bi bili ostali doma? Ti ne več, kolikokrat razmišljam o tem. Kolikokrat mislim na dom in na naše kraje! In ob teh mislih me vselej obide nekakšno čudno težko hrepenenje in v takih trenutkih me nobena stvar ne razveseli več tako, kot bi me morala razveseliti!« Tako reče Gusta, obrne obraz v stran in gleda v tla, kakor da bi pred menoj hotela zakriti solze, ki so ji stopile v oči.

»Oh, Gusta, Gusta! Kako smo si vsi podobni! Kako smo si enaki! Iščemo se v tujini, da najdemo in mislimo, da si imamo mnogo, mnogo važnega povedati, zakaj pogovoriti se moramo o vsem, kar smo doživeli in preživeli v teh dolgih letih; kar smo naredili in kar smo dosegli… In govorimo o ti naši rodovitni preteklosti, o naši plodni sedanjosti … beseda pa nas zanese tudi v našo pravo preteklost, v našo otroško mladost. Zanese nas tja gor, domov, v našo pravo, resnično domovino – in zgodi se nam kakor človeku, ki se ga je sredi veselja in rajanja polastila neumljiva otožnost in žalost; oko se zazré v dno duše in vidi in spozna, da so vsi naši uspehi v tujini laž, ki nas je zamamila, se zavemo vse naše revščine in uboštva in nobena stvar, kot praviš, Gusta, nas več ne razveseli … Vse, četudi lepo in veliko je brezpomembno in malenkostno. A vse to zato, ker so samo naše oči in naš razum, ki gledajo, srce pa ne vidi in se ne ogreje, ker ono ni z nami tu, v tujini, ampak je ostalo tam gor doma, v naših krajih! Tako je. Tudi če so nas gnali od doma v svet revščina, preganjanje in beda, naša od davkov in dolgov, zarubljena in razprodana posestva, borba za obstanek in vsakdanji kruh ali morda tista sanjava, zaupna vera v boljše življenje tam zunaj – to, s čimer smo in delamo in gradimo v tujini, so samo razum, pamet, roke in telo, a srce vsakega izmed nas je in ostane za zmerom med vipavskimi in goriškimi hribčki in gorami, med sivim in golim kraškim in istrskim svetom… In naj smo res zaslužili kos kruha v tujini ali doseli tisto boljše življenje, o katerem smo sanjali, naj smo si zgradili svojo streho ali kos našega doma pod tujo streho – mi vsi, kar nas je, smo vendar na tuji zemlji samo brezdomci! Kaj naj pomaga košček našega doma, ta naša hiša, četudi smo si postavili med njene zidove naše domače ognjišče, dali vsaki stvari, ki nas obkroža, našo domačo potezo in ostali zvesti našim domačim šegam in navadam, ko pa ostane vse to omejeno med štiri zidove. Zakaj če le odpremo okno našega doma, uzremo pred seboj tujo zemljo, tujo pokrajino, slišimo iz ust ljudi, ki hodijo mimo nas, le tujo govorico, katero seveda razumemo, ker smo se jo morali naučiti – ali naša duša, mišljenje, sanje in hrepenenja ostanejo vendar tem ljudem tuja, kot so nam tuja njihova. Tujci smo med tujci, ki nas družita misel in hrepenenje po daljni domovini. Iščemo se in se morda srečamo in najdemo. Pogovorimo se v naši govorici, morda tudi zapojemo našo domačo pesem – ali tako govorica kot naša pesem nam prikličeta pred oči in pred našo dušo naše hribe in gore, naše zelene doline, naš sivi Kras - in hrepenenje, ki je morda le trenutno zadremalo na dnu srca, se vzbudi vse močnejše, polasti se nas še večje domotožje po tem, kar je naše … Vse to pa je morda daleč, daleč kakor lepe sanje, daleč kakor naša prva otroška mladost, ki je vzcvetela med uboštvom in revščino, ali vzcvetela je tam gor, doma, in tam je tudi ostala. In z njo je ostalo tudi naše srce … »Ali se bomo še kdaj vrnili, da ga spet najdemo? »

Zaman čakam odgovora na to vprašanje.

Samo za trenutek je misel pričarala pred oči podobo prijateljice in nekdanje otroške mladosti – in že je ni več …

Daleč v Južno Ameriko se je nekdaj odpeljala Gusta, nato njeni sestri Bazilija in Marička, njen brat Lojze … Daleč v Severno Ameriko so nekdaj odpotovala Stoparjeva dekleta, Marička in Karla iz mlina… Daleč v Južno in Severno Ameriko, v Anglijo, v Francijo, v Belgijo, v Italijo, v Afriko, v Egipt …daleč po širnem svetu so odpotovali in se razkropili tisoči in tisoči naših bratov in sester …

Ali se bomo še kdaj srečali v življenju?