Uboge živali!
Mi smo mehanski bogovi živalim. A se obnašamo tako? Živali moramo navdihovati, jim razkazovati bogastvo človeka. One nas ne morejo popolnoma doumeti, kakor tudi mi ne Boga. Bodimo angeli živalim. Skrivnostno jim pomagajmo, tako da bodo osuple nad stvarstvom!
Hrošč mi leze po hlačah… čudi se, ko kar iz neba prileti potrebna stopnička (prst) in se končno povzpne na moje koleno! Z neba pade tudi list solate, ravno na pot kjer hodi.
Ovčke, ki božam in jih imam rad. Po hribu gredo za mano. Sledijo mi, ker mi zaupajo in vedo, da vem več kot one?:)
Pes, ki mi v filozofiranju najbolje sledi! Pametno preučuje vse moje občutke in izdihljaje. Z govorico gest, pogledov in božanja mi sledi preko vseh kompleksnih čustev in muh človeka - v samo neskončnost in prostranost duha vesolja.
Medved, ki se mu do tal prikloniš, v spoštovanju njegove velike fizične moči.
Mačka, ki v božanju uživa.
Metuljček, ki »nerodno« leta… pa se zaplete v iluzijo svetlobe, ki prodira skozi steklo. Roka mu skuša pomagati, ga usmeriti; pa nič. Sapa iz ust ga pihne proti pravi odprtini, pa nič. Ne razume. Roke ga skušajo zapreti in izpustiti na svobodo, a on se ustraši, še bolj zaplete! Se muči in muči, si krila uničuje – ker ne zaupa, NE RAZUME!!!
In ptički, ki imajo z nebesi največji stik! Poleg vseh podob iz živalskega sveta je ptičje petje človeku najlepši navdih!
Pokažimo živalim, kako lepe, kako posebne so človeške dušice. Kako bogata in velika bitja smo! Krave, plemenite živali morajo iz hlevov… Po kozmičnih zakonih se bodo bolezni, gripe in »škodljivci« sami umirili ter uravnotežili!
In »živali teme« (volk, muhe…) - te pa nadzorujejo in opominjajo človeka, da ne bi hodil po svetu z slabo auro; da ni človek-žival, ampak človek-bog!
Uboge živali!
