Piše: Marko Pogačnik

Zdravljenje Zemlje pravzaprav pomeni zdravljenje človekovega odnosa do Zemlje. Domala vse težave, ki pretresajo naše naravno okolje, izvirajo iz človekovega skrajno ozkega odnosa do Zemlje, oziroma do njenih vidnih in nevidnih razsežnosti.

Na primer namesto, da bi zaupali močem narave in sodelovali z njeno zavestjo pri zaščiti rastlin, se zanašamo na kemijo in s tem zastrupljamo prst in vodo. Namesto da bi sodelovali z bitji narave, ki usmerjajo delovanje elementov in se s tem na harmoničen način udeleževali energijskih pretokov, energijo, ki jo potrebujemo, še vedno na silo iztrgamo iz rek, vetrov, ali celo iz srčike atomov. Posledice gledamo okrog sebe v obliki ekoloških stisk in nesreč.

Kako naj se lotimo zdravljenja teh nesrečnih okoliščin, če ne spremenimo svojega odnosa do narave, njene inteligence in njenega duhovnega bistva?

Ni pa verjetno, da bi človek resnično lahko spremenil odnos do narave in Zemlje, če ne spozna svojega lastnega bitja in ne začne sodelovati s svojo lastno dušo, oziroma s semenom večnosti, ki ga nosimo v sebi. Dokler se ne zavemo lastne celovitosti, ne moremo razviti občutka za celovitost in srečo drugih bitij kot so rastline, živali, pokrajina, soljudje.

Vrnimo se na začetek! Preden se zaženemo in na vso silo skušamo rešiti probleme, ki tarejo naše naravno okolje, se ustavimo pri sebi in poglejmo, kaj nas težave v okolju skušajo naučiti. Poglejmo jih kot ogledalo svoje nepopolnosti ali ozkosti. Naredimo potrebne spremembe pri sebi, pri svojem pogledu na svet in pri svojem čustvenem odnosu do prizadetega koščka narave ali Zemlje.

To nas seveda ne odvezuje potrebe, da hkrati že delujemo za dobro ogroženega življenja. Razlika je ta, da bo naše delovanje ob pogoju, da hkrati delomo na samem sebi, pridobilo na svoji dolgoročnosti. Ne gre več zgolj za gašenje požara, temveč za spremembo, ki se v organizem sveta vtisne kot globalna sprememba.

Shuswap, Kanada, 4. junija 2006

Vir: www.gibanje.org