Za moje pojme ne more ničesar bolj poniževati žensk, kot zahteva za zakrivanje in pokrivanje z rutami in burkami v najhujši vročini, ko se reve pod vso to cunjasto navlako potijo. Vprašam vas ali roža, ko se razcveti in je v svojem najlepšem razcvetu, pokriva svoj cvet, ali kaže svojo lepoto soncu in naravi, ki jo je ustvarila?

Kdo lahko koga tako obsodi, da mu njegovo lepoto skrije in zakrije, da ga poseduje samo zase? Nešteto krat sem poleti sedela v bifeju ob morju, ko se možje zakritih žensk lepo hladijo in razkazujejo svoje zagorelo telo v tenkih bombažnih srajcah, ob njih pa sedijo zakrite ženske v črnih oblačilih in rutah. Ali se ti egoistični možje kdaj vprašajo kako se počutijo njihove žene, obložene v najhujši vročini z vsemi tistimi cunjami, pod katerimi tečejo potoki potu?

Kdo je te ženske obsodil, da so se tako oddaljile od narave in svojih naravnih potreb? Ne rečem, da tam kjer so peščeni viharji, da narava zahteva, da so bolj zakrite in je lahko tudi religija to koristnost podprla. Kaj pa v normalnih pogojih, v vsakdanjem življenju? Lahko bi obstajali tudi religiozni razlogi, ki so uzakonili takšen običaj, vendar dragi moji, smo na pragu tretjega tisočletja. Popolnoma odobravam francoski zakon, ki prepoveduje razkazovanje verskih ali zatiralskih simbolov na tako človeku (ženski) neprijazen način.

Pred 50 leti so v prejšnjih skupnih republikah nosile ženske še feredže, ženske so bile predmet nakupa in prodaje, mladenke so se prodajale sivim in opešanim starcem. Se vprašamo kdaj v kakšnem času živimo in kaj se dogaja okoli nas.

Na TV gledam filme kako možje tepejo muslimanske ženske, kako izvajajo oblast nad njimi in kako jih kaznujejo, obrezujejo in kamenjajo, da se človeku kar ježijo lasje. Pa saj to ni mogoče, si rečem. Celo žive jih pokopljejo s svojimi pokojnimi možmi. Če se ženska zaljubi (kar je popolnoma normalen pojav) v drugega moškega, jo pretepejo in dobi 80 udarcev z bičem po hrbtu.

Govorite o prostituciji zahodne ženske, tudi na zahodu je veliko tega, ki ponižuje ženske. Najbolj ogabno se mi zdi, da se prostitucija uzakoni in obdavči kot obrt. Dostojanstvo ženske bomo ohranjali in spoštovali le, če jo bomo cenili kot človeka
z vsemi človečanskimi svoboščinami, vključno s svobodo izbire poklica, njeno pasivno in aktivno volilno pravico voliti in biti voljena ter kot mater, ženo in človeka. Vso oblast, ki si jo je človek izmislil nad žensko s pomočjo zaostalih religijoznih običajev in namer zaradi vladanja in oblasti nad človekom, in zaradi dejstva, da moškemu narava daje možnost zaplojevanja ženske, si je moški vzel še pravico, da izvaja nad njo premoč, da se dvigne nad njeno duševno in telesno življenje, je razumljivo, da v takšnem odnosu ni več logičnega spoštljivega in razumskega odnose do ženske kot človeškega bitja. Nekateri držijo svoje ženske kot pse na verigah. Lepe besede, ki jih ima marsikateri patriarhalni moški o dostojanstvu ženske izhajajo iz njegove dvoličnosti in dejstva, da je zgodovinsko prišlo do enačenja človeškega bitja z moškim, ki ni potreboval več teorije o enakosti spolov, temveč si je žensko podredil kot svojo služabnico.

Ko se govori o ženski emancipaciji ni to nič drugega, kot težnja po moški emancipaciji, ki izrablja naravno razliko med moškim in žensko v svoj prid. Ta razlika med spoloma je za zastopnike moškega hieraričnega razrednega gospostva, ne le v gospodarskih in ekonomskih hiarihijah, temveč tudi verskih, zelo privlačna in izmaličena, ki se lažno prikazuje kot vrednota. Moški misli, da takšen položaj kot ima ženska pri naravnem spolnem aktu, da takšen položaj upravičuje moškega, da je celo življenje nad njo. Ženska je ostala odvisna služabnica moškega, kar se kaže na najrazličnejše načine.

Vprašam vas kje se nahaja ob določenih ženskih problemih društvo, ki govori o zaščiti ustave in krivic cerkve? Ali se ženski, ki je zakrita poleti po glavi in telesu z ruto in burko ne godi krivica? Ne fizični zakoni, le svobodno gospodovanje duha odloča o usodi ljudi. Okoliščine vedno prisilijo demokracijo, da utre pot tiraniji. Religija je bila vedno odločilni vzvod svetovne zgodovine, ki pove kako se je moški v določenih okoljih obnašal v svoji patriarhalni drži do ženske.

Ali ni žalostno, da je še danes ženska sužnja moškega in predmet prekupčevanja. Psihološko je patriarhalna družbena struktura tesno povezana z razredno naravo današnje družbe, kateri religija uspešno dopolnjuje zunanji pritisk vladajočega aparata na položaj ženske, posebno v muslimanskem svetu.

Gre za patricentrični kompleks. Tak moški zatiralec je čustveno odvisen od moške avtoritete v obliki mešanice strahu, identificira se s svojim bogom in njegovo očetovsko avtoriteto napram šibkejšim, ki se mečejo pred njim. V njem se razvija močan superego, katerega načelo je, da je dolžnost spoštovanja tradicij, neglede na racionalne razloge, pomembnejša od sreče; občutje krivde, ki jih spet in spet obnavlja neskladje med zahtevami superega in zahtevami dejanskosti, njihov učinek pa je, da ostajajo ljudje ponižni pred avtoriteto. Ni pomembno pred katero - pred avtoriteto.

Družina, ki jo posedujejo jim služi za pomembno podporo v družbi. Za te moške je značil družbeni hedonizem, svojih resničnih moralnih vrednot se pa ne zaveda zaradi svojega superega. Seksualnost za zatirano žensko med šitirimi stenami mu daje eno najelementarnejših in najmočnejših priloženosti za zadovoljevanje in srečo, na zunaj pa še izkazovanje moči s številčno družino, ki mu je brezpogojno vdana in ji vlada kot absolutni gospodar, ki mu ni podložna samo ena žena, temveč več žena, kolikor jih lahko vzdržuje, obvladovati mu jih itak ni težko s pomočjo prislile, ki mu jo daje in omogoča njegov kanon.

Ker so seksualni užitki razglašeni kot nekaj pregrešnega, so zagotovljeni le njemu, v območju njegovega sekusalnega poželenja. Žensko bi n.pr. lahko tudi obrezali in zanjo te vrste zadovoljstvo sploh ni pomembno. Včasih povzročajo pri moškem seksualni užitki tudi čustveno zastrašenost, kaj če bi jih ženska dosegala z drugim in jih z njim ne more več tako uspešno dosegati zaradi tega ali onega razloga. Ženske drugi moški ne sme videti, da si je ne bi zaželel ali ona njega, seksualna omejevanja najrazličnejših oblik, vključno z zakirvanjem pa zagotavljajo optimalno zaviranje razvoja njene ženske osebnosti in osebne sreče.

Psihična struktura, ki je skupna pripadnikom določene družbene skupine, ki zatira ženske, je nepogrešljiva opora pri ohranjanju družbene in verske stabilnosti države, ki je posebej značilna za svet, o katerem je govora. Iluzorno si je misliti, da bo lahko tak moški prepustil vladanje v parlamentu ženski. Za to bo moralo preteči še nekaj svetlobnih let, da bo dojel, da je ženska tudi lahko ravno toliko moder vladar kot je moški, v kolikor ni še v prednosti zaradi materinstva, saj ženska je tudi mati, ki uravnava srečno otrokovo življenje in ji je vojna odurna zadeva in ji običajno nasprotuje. Materinstvo žensko ponotranji in prispeva k oblikovanju njene zavesti v čustvenem smislu. Za paatricentrično držo očeta je značilno, da otrok introjicira očeta kot nosilca moralnih zahtev in to ponotranjenje je močan vir oblikovanja zavesti. To povzroči tekmovanje z očetom in razvoj ambivalentne čustvene drže. Po eni strani si otrok želi, da bi ga oče ljubil, po drugi strani pa se mu bolj ali manj upira in ta svoj konflikt prenaša na podjarmljeno žensko. Ukazovanje ženski pa ga kompenzira, da se počuti vladar.

Ženska ni nič drugega glede na psihično, ekonomsko in versko strukturo svoje družbe, kot bitje s človeško naravo, kateri se iz teh ali onih razlogov v določeih družbenih okoliščinah, odrekajo njene pravice, da se jo zatira in nenehno postavlja pod luč patricentično načelo vladavine moškega nad njo.

Nekdaj so morali sužnje s fizičnimi sredstvi prisiliti, da so vsak drobec energije posvetili gospodarsko koristnemu delu. Danes pod vplivom patricentričnega komplesa pa se ljudje prostovoljno posvečajo delu in predajajo tiraniji; zunanji pritisk je ponotranjen, izpolnjevanje nalog vesti pa je pripeljalo ljudi tako daleč, da se ženske niti ne zavedajo, da jim je pod črno ruto in črno burko poleti vroče, moški se pa niti ne zavedajo, da so svojim ženskam tirani takšni kot so, saj vse spada k izpolnjevanje nalog tako kot jim jih je davno njihov bog, cesar ali vladar določil. To pa je prišlo tako daleč, da nekateri celo žrtvujejo svoje življenje v imenu svojega gospodarja. Gospodarjev je na tem svetu veliko: denar, dobiček, profit, nafta, oblast, prevlada, nadvlada, maščevanje, religija, ekonomija, vojna, itd. Ne manjka jih. Neverjetno bogato domišljijo ima dandanašnji človek za ustvarjanje zla. Tako kot je protestantizem radikalno izrtrebil vse matricentrične poteze krščanstva, tako je islam matricentrične poteze svoje ženske najbolj milo rečeno, spregledal in jih ukalupil po svojih potrebah, izrazito patricentrično.

Materinske poteze pravega in resničnega boga pa temeljijo na ljubezni moškega in ženske, brez pridržkov in omejevanja in so edini dokaz resnične božje naklonjenosti in milosti.

Pot do resnične človeške svobode in ljubezni med ljudmi je še dolga! Premočna je še sla po oblasti.

[ Odgovori na to | # ]