Dogajalo se je, da so milijon funtov vredne slike, ki so jih v Indoneziji ustvarjali sloni s svojimi stopali in opice, z zataknjenimi čopiči med prsti svojih nog, bile kopirano podvojene in večkrat pomnožene.
Sam vem, da se to še danes dogaja. A kaj, ko ljudje tako zelo ljubijo umetnost, potem pa še pravijo, da je umetnost vsepovsod.
Dogaja se tudi to, da marsikdo kljub mokri - vlažni sliki, na kateri so resnični obrisi te sinhrone geometrijske nesinhronosti živalskega ustvarjanja, ne pozna in ne ve kaj je tu sploh umetnost !!!
Podajajo in kažejo si slike, sami pa niti pod razno ne znajo povedati, da se resnična abstraktnost nikakor ne kaže v barvah, ki jo človek lahko zaznava le s svojimi očmi.
Niti pod razno ne znajo povedati, da se prava abstraktnost nahaja v čutenju vzgiba s katerim se je lahko čopič Indonezijskih živali umetnikov sploh premaknil.
Prav to čutenje notranjega vzgiba je tista stvar, katere se nikakor ne da kupiti, obstaja samo znotraj teh živali umetnikov in obstaja samo za njih same.
Znotraj tega mesta v katerem se lahko občuti čutenje notranjega vzgiba se dogaja prava umetnost.
Ta umetnost je živa umetnost, dogaja se v času ustvarjanja, znotraj samega ustvarjanja, je neponovljiva.
Temu jaz potem pravim unikatna abstraktnost. In te unikatne abstraktnosti ne najdeš na papirju, najboljši znanstveniki v ameriških labaratorijih je ne morejo klonirati.
Torej, tukaj govorimo še o kako živi umetnosti !!!
Že celo svoje življenje iščemo umetnost, iščemo abstraktnost, iščemo unikatnost. Torej dovolite mi, da vas sedaj pozdravim;
Dogajalo se je, da so milijon funtov vredne slike, ki so jih v Indoneziji ustvarjali sloni s svojimi stopali in opice, z zataknjenimi čopiči med prsti svojih nog, bile kopirano podvojene in večkrat pomnožene.
