Piše: Bernarda Pavko Prava

Po mojem odzivu na elektronsko pošto kvazi nezemljanov me je presenetilo vprašanje bralke - zakaj opozarjam pred nezemljani, ne pa pred Saint Germainom? Presenečena sem spet in spet prebirala pripombo, ki je vabila v še več moje resnice. Ker žabi ni težko v vodo skočit, jo je tukaj nekaj več.

Opozorila zelo hitro postanejo pravila in po mojem razen osnovnih niso več smiselna. Ne delaj sile in ne segaj po tujem..., pa še tega ne upoštevamo. Ob razkritih dejanjih v vladi, cerkvi in poslovnem življenju, pravila postanejo smešna. Današnji grešniki so včeraj svarili, celo žugali, oni so določali prav in narobe. Prava groteska. Igra na Zemlji postaja zanimiva in pošteno zakotaljeni z vrhov sončne strani Alp, zgleda, da se ne moremo ustaviti. Dosti odraslih je jeznih ali zmedenih, a svet na srečo stoji na mladih. Da se bo nehal majat, se je frustriran parlament na začetku poletja odločil za hora legalis; po polnoči mlajših od 16 let ne bo več v lokalih z alkoholom! Avbe, avbe!! Otrokom je danes ime Šana, Tajra in Tian, ne več Angelca, Gojko ali Hilda. Najstniki niso ovce, kot smo bili mi; občutljivim in bolj sposobnim je v kontroli in manipulaciji okolice težje, krivde jim ni mogoče nabiti, svoje meje poznajo in braniti jih skušajo.

Odpiranje ventilov izenačuje pritisk, mladi potrebujejo vsaj zabavo, če jim že nismo sposobni predstaviti veselja do življenja. Pomeni tega kazat z zgledom. Da brez pravil ne gre? Verjamem bolj v navodilo: Poskusi mislit, govorit in delat to, kar hrani svetlobo v tebi. Ne ubadaj se s situacijo, v kateri ti to ne uspe - spada k človeškosti. Ponovno izberi: Odslej bom mislila, govorila in delala to, kar me podpira. Vsakič znova, ja, in vedno lažje gre. In seveda te pri tem lahko občasno najbolj nahranijo solze, jeza in menda grešna cigareta ali kozarec vina. Človeškost pred božanskostjo, ne obratno!

V opozarjanje že dolgo ne verjamem in v prejšnjem pisanju tudi pred nezemljani nisem opozarjala. Samo dodatna informacija je bila, informacija s poudarkom: Če se oni ponujajo pokazat nam - a si ti voljna stopit naprej? Prava, resnična ti? In kaj, če tudi ti si Bog?

V tem življenju me je bog začel zanimati praktično, ne teoretično, in to v mojih zrelih letih. Ni me povlekla teologija, ampak izkušnja boga, potem pa naslednja in naslednja izkušnja boga. In potem enkrat sramežljivo presenečenje: Ups?! Da je v meni bog? Glede na to, da so mi občutki pred dobrimi sedmimi leti rekli, naj raka ne zdravim na klasičen način, sem se bila prisiljena opreti na to božanskost v sebi. Občutki nevrednosti so začeli odhajati in bog na oltarjih (iz prejšnjih življenj) je začel postajati (dobri in ljubeznivi) Bog (ki tudi jaz sem) novega tisočletja. Ko izbereš Boga v sebi doživet, se samodejno odkrijejo bolj skriti božji izrazi. No, saj so vedno bili zraven, le dojemati jih začneš kot take, njihova božanskost je odvisna od tebe, ne od njih. Ko si enkrat res pripravljen videti Boga, ga namreč vidiš povsod. Običajno se ne predstavlja v takemle pisanju, ampak dajmo mu možnost.

Ko svojo božanskost priznaš in jo začneš negovati, se začne spreminjati vsa tvoja energija, fizično telo, pojavlja se nova intuicija. V tej večji jasnosti pod maskami ljudi hitreje dojameš njihovo utrujenost, razočaranja in strahove. In če se ravno zdaj počutiš bolje od njih - a jim lahko dovoliš njihove obrambe? Jaz sem boljši od tebe igre tekmovanja, mentala, moči? Vsako srečanje s človekom je možna izbira stališča: Tudi v njem je Bog. A dovolim popolnosti Boga v tem človeku, da se igra po svoje? Da je, kar izbira biti (prav zdaj)? Vsakič lahko izberem: Boga izbiram videt v njem! Včasih je to lahko in drugikrat nemogoče, saj je vsaka energija navajena delat to, kar že dolgo počne, človeška pa rada primerja in daje minuse. Ljudje v glavnem nismo resnični, zaradi strahu ostajamo v iluziji moči - v ugledu, zalogah denarja, v različnih oblikah zmagovanja. In če imaš v bližini od sebe več teh tekmovalcev - ni se ti treba družit z njimi! Dovoli njihovo igro in zapusti ta del igrišča; ja, ni lahko, če je to družina, služba, ko so to včerajšnji prijatelji. Vendar vedno lahko odkorakaš tja, kjer sta pogum za občutke, ki so edina resnica za upoštevat in voljnost za spremembo. V enem drugem delu igrišča je varen prostor, kjer ljudje lažje so to, kar v resnici so. Tam so čudeži. Čudeži, v katerih ljudje stopajo naprej in so drug drugemu čudež. Ja, potem ko se nehaš kompromitirati zaradi kvazi varnosti, lažje dojameš, da je človek človeku velik čudež. In ne več čakat potrditev in iskat podpore okolice - sam sebi si največji čudež.

Čudež je potencial, je možna realnost, realnost pa so udejanjena prepričanja. Človek enostavno živi to, kar verjame. Ob vklopljenih religioznih programih ljudje radi rečejo: Ja, seveda verjamem, pa je resnica čisto drugje. V vsakem prepričanju je zgodba, ljudje smo jih polni. Zgodbe o odnosih, karierah, boleznih... Bolj ko si upaš biti človek, več zgodb nabereš, z njimi pa se prepričanja spreminjajo. V nabiranju izkušenj se spreminjata ti in tvoja realnost.

Čisto primerno se je vprašat: A sploh živim? Ne da bi se zavedla, me je pred leti odneslo bolj duhu nasproti, ven iz telesa, stran od življenja. Za tem me je bolezen povabila nazaj v telo in to v več zavedanja svoje ženskosti, nastale so moje zgodbe vstajanja in padanja, razočaranj in vztrajanja, depresij in vpogledov in o njih sem pisala do zdaj. V sprejemanju človeškosti, ki sem se jo desetletja branila, sem bila prisiljena spoznati novo sebe, prišla sem do novih prepričanj in do okusa čisto nepričakovane realnosti. Dojela sem, da za človeka omejitev ni, da jo ni izkušnje, ki jo ne bi mogel preseči v svoje dobro. Verjamem, da vsak človek je stvarnik, delček boga je, za katerega velja: Delal boš to, kar sem jaz in več.

Božanskost v ljudeh želi priznanje in ljubeznivo pozornost in želi se pokazat. Dosti ljudi izkuša Boga v sebi, a to imenuje slučaj. Pa ni. Zavedanje, da si presegel starega sebe ali da si čisto in tiho zasijala, je pomembno. Ta potrditev sebe te nahrani, obenem pa obveže na en najmehkejši globok način, spomin ene večje resnice nastane. Resnice, da prav ti si dosti več, kot si kadarkoli verjel/a, da lahko si. Praktično to pomeni, da po tako ozaveščenih izkušnjah ne samo ne moreš več nazaj - naslednjim vabilom svoje božanskosti se enostavno moraš odzvat.

Preden se božanskosti začneš zavedat, lahko govoriš, da Bog je v vseh, ki so te izkoristili in te omalovaževali. Predavaš in pišeš lahko, da Bog je skrit v tistih, ki so te izdali in v vseh, ki so te potisnili s čeri. Bog je v tebi enako kot v tvojih preganjalcih, mogoče tolažiš žrtve. Ko pa to svetlobo v sebi začneš res negovat, na nov način dojameš, da vse je samo izkušnja in to vedno bolj lahka, vedno bolj zanimiva. Vse, kar doživljaš, je samo izkušnja in to taka, ki si jo ustvarila sama. Kot stvarnik, kot Bog, si minuto za minuto enostavno kreiraš situacije, v katerih se imaš priliko bolj spoznati. Kdo v resnici sem? Mogoče pa res tudi jaz sem angel v fizičnem telesu? Delček Boga v človeški izkušnji? Če je to res, tudi jaz lahko dosežem karkoli..., na Zemljo lahko prinesem svoje sanje! O, Marija, saj mi ni treba (več) trpeti, saj lahko veselo živim! Postajati začneš Resnica, drugačna mir in dojemanje. In tvoja smer se spremeni. Tukaj, zdaj, v istem času in prostoru začneš graditi eno drugo realnost. Realnost po svoji izbiri.

Ko začneš idejo človeka-tudi-Boga prebavljat, pomeni zavestno živet, počasi, a zanesljivo vstopaš v integracijo. Paše k zadnjemu dejanju zemeljske Igre. Integracija terja pogum, da preobraziš vse prostore, v katerih si ločena od sebe. (Ločenost od sebe so prostori strahu, ki se kažejo v blokadah na vseh človeških področjih). Vedno bolj se zanašaš na energijo, ne več na besede. Integracija pomeni večjo jasnost, zavedanje svojih in tujih iger in končanje tega izogibanja pred življenjem. Vedno bolj stopaš v polno bivanje česarkoli po izbiri, njen rezultat pa je, da postaneš eno z vibracijo, ki v resnici si. Vsa svoja resnica postaneš, svoja bit. Integracija še najmanj pomeni trkanje po prsih ali kakšno nastopaštvo, ampak mirno bivanje, polno v telesu, v zavedanju tegale trenutka. Si ti tale trenutek vsa tukaj, v teh vrsticah? Te je kaj pod stropom?

Verjetno veš, kaj dobivaš, če si zunaj... Kaj pa dobiš, če se ves vrneš nazaj v telo? To boš spoznal, ko boš vso svojo energijo poklical nazaj. Energije ti nihče nikoli ni vzel - sama si jo dala. Energijo daš različnim ljudem, pustiš jo v različnih situacijah, na različnih mestih na Zemlji. Energija ostane v smrti bližnjega in v vseh tvojih smrtih, pa ko ti rečejo, da ti ne veš, da bodi manj kot si, da ne sijat. Meni pomagaj, zame drži energijo!, vabijo mama, prijateljica in kasneje šef. Bodi jaz, ona, on, samo ne bodi ti! Oh, kje povsod ne pustimo svoje energije... Tvoja božanskost pa je nekaj občutljivega, skrb in nego rabi, fokus in vso tvojo energijo. Zato jo pokliči nazaj.

Integracija pomeni odpiranje naročja in voljnost sprejemanja vsega, kar si (kadarkoli bila). In nič se ti ni treba trudit - vse samo pride k tebi! Domov pride, po objem, po sprejemanje. Ko začneš bobu pravit bob, to vedo vsi tvoji delčki, vsa tvoja prejšnja življenja, vse, kar si kadarkoli nameravala biti, vsi tvoji potenciali. Zavedati se začneš svoje večdimenzijskosti. Integracija je to novo zavedanje sebe in okolice ter končno sprejemanje odgovornosti za vsak svoj del. Njen način je zavesten dih, pomaga pogum, smerokaz pa so občutki oz. notranja resnica. Integracija je dosti dihanja in še več občutkov. In stalna izbira: Moja resnica me zanima, ne več tuja, ne več iluzije. Resnica o Bogu v meni.

Bog v temle pisanju je svetloba, ki pa jo zaradi dualizma, v katerem smo, vedno spremlja tema. Brez teme ni svetlobe in obratno, del človeka sta, del zemeljske igre. Ko se začenjaš spogledovat z Bogom v sebi, se bo slej ko prej pojavila tvoja tema in čas je, da jo sprejmeš; zanikanje, potiskanje in projiciranje svoje teme se v tej fazi osebne rasti ne obnese več. Vse je samo izkušnja in človeka podpre, če se ne zatakne vanjo. Samo izkušnja je. Izkušnja za sprejet, potencialna nova zgodba, ki lahko prinese novo prepričanje in novo realnost.

Si se pripravljen/a pokazat? 1.del