|  V Veliki Britaniji bo približno 2.200 učencev vključenih v pilotni projekt - imeli bodo poseben predmet o sreči.
Na britanskem ministrstvu za šolstvo so pojasnili: "Želimo, da bi manj otrok podlegalo depresiji, samouničevalnim nagnjenjem in nesocialnemu vedenju. Čeprav veliko odraslih misli drugače, je vse več otrok depresivnih."
Učne ure o sreči bodo obiskovali 11-letniki v izbranih državnih šolah, sestavljavci učnega načrta pa upajo, da bodo ti učenci bolje pripravljeni na pritiske, ki jih čakajo, ko bodo odrasli. Britanskim učiteljem bo na pomoč priskočil profesor Martin Seligman iz ZDA.
Dihalne vaje, meditacija ...
In kako bodo izgledale "srečne" šolske ure? Med drugim se bodo učili posebnih dihalnih tehnik, ki naj bi otrokom pomagale, da bi ostali mirni, ko se bodo starši jezili na njih, in da ne bodo krivili samih sebe, ko se bodo spopadali s stvarmi, na katere ne morejo vplivati. Ločitev staršev je ena najbolj pogostih situacij, v kateri otroci mislijo, da so oni krivci za nastale razmere.
Če bodo učitelji uspešni, bodo otroci, vključeni v projekt, bolj samozavestni, ne bodo negativno razmišljali in se bodo znali postaviti zase. In morda bodo imeli nekoč prav vsi britanski učenci predmet o sreči. Novi predmet, ki poskusno prihaja v osnovne šole, so pozdravili tisti, ki vedo, da še nikoli ni bilo toliko otrok na robu zloma. Najpogosteje se otroci in najstniki (in nenazadnje tudi študentje) zlomijo zaradi razpada družine, šolskih obveznosti in družbenih pritiskov.
www.rtvslo.si
|
NE ZAMUDITE
Britanci se bodo učili o sreči
Prispeval/a: Ljuba dne sreda, 12. julij 2006 @ 13:13 CEST
Bravo Britanci! Končno nekaj pravih korakov v pravo smer! A naj ne ostane le pri nekaj korakih! Naj se tovrstno delovanje razširi po vsem svetu, naj bodo vanj vklučeni vsi otroci vseh starosti! Naj postane znanje o sreči najpomembnejši šolski predmet, v družinah pa najpomembnejše vsakodnevno delovanje!
Spominjam se svojega bednega otroštva. Ločeni starši, številna družina, bedno stanovanje, dominantna babica, manjvrednostni kompleksi, osamljenost, občutek ničvrednosti, vzgojno zanemarjanje, posmeh sošolk, strah, sram, revščina, žalost, brezup...
Če ne bi našla ventilov za sproščanje pritiskov v pisanju dnevnika, branju, pisanju pesmi, pogovorih z razumevajočo teto, dopisovanje s stricem pisateljem v Ameriki, ki me je ves čas vzpodbujal, me vodil in usmerjal, pa kakšen dolarček priložil pismu... bi enostavno znorela, ali pa storila samomor.
Današnja mladež, čeprav materialno morda dobro preskrbljena (ali pa tuddi ne), pa je izpostavljena še dosti hujšim pritiskom: odlikovati se morajo v šoli, kjer jim polnijo glave z obilico nepotrebnih, odvečnih podatkov in znanj, kjer morajo blesteti na športnem področju in biti kul, se udejstvovati na raznih področjih, ki jih ne zanimajo, se pokoravati željam staršev, ki zanje načrtujejo neko pravljično bodočnost (pač po svojih lastnih predstavah), biti morajo vitki in lepi, oblečeni po najnovejši modi, sicer jih sovrstniki ne sprejmejo, biti morajo razgledani, izobraženi, sposobni, nadarjeni, spoznati se morajo na glasbo, šport, modo, filme, književnost, pa tudi kot osebnosti morajo biti kar se da pozitivni, z lepim, prijetnim značajem... in še bi lahko naštevala.
Le kdo za vraga je sposoben doseči pri sebi vse to?
Saj potem bi vsi morali biti kao neki miniaturni Jezusi Kristusi!
Je potem kaj čudnega, če je mladina zafrustrirana, nesrečna, se počuti ničvredno, zgubarsko, brezvezno? Ker mora srečo pač iskati na napačnih področjih, ne v sebi!
Že zelo zgodaj bi morali mladi posegati po kvalitetni literaturi za osebnostni in duhovni razvoj! Kajti te knjige so dobesedno nabite s pravo energijo, ki v bralcih prebuja in deblokira njihove lastne tokove energije, ki nato nezadržno vodijo v občutje sreče in lastne vrednosti, ne glede na to, kakšen je človek: majhen, prevelik, presuh, predebel, črn, rjav, rumen, bel ali rdeč, zdrav ali bolan, popolne postave ali invaliden, slep, nem ali gluh... Prav vsakdo je vreden ljubezni, spoštovanja in priznanja.
Že zato, ker se je rodil!
Je sreča privilegij ali pravica?
Je sreča skorja kruha ali potica?
Je sreča, če ti često pade v med sekira?
Ne! - Biti srečen je človekova izbira!
Je bolj srečen ta, ki po denarju zaudarja,
ali tisti, ki je zadovoljen z manj denarja?
Je morda srečnejši ta, ki že srečen se rodi,
ali tisti, ki bolj srečnega sam se naredi?
Za srečo navodila ni in ni garancije -
sreča le občutje je miru in harmonije!
Lep dan vsem
Ljuba
http://www.modrostizbrane.com
Britanci se bodo učili o sreči
Prispeval/a: ljudmil dne petek, 14. julij 2006 @ 05:25 CEST
Nažalost ti nisi imala izbora.Ili uspeti ili propasti.
Hvala Bogu našla si dovoljno snage da uspeš.
NAJLEPŠE CVEĆE U TAMI RASTE.
Drago mi je što se niti ijednog trenutka nisam prevario o tebi.
Niko, ko ne prodje bure i oluje, nemože tako snažno da korača kroz život.
Mislim das bi trebalo otvrati i to obavezne škole i za roditelje.Čak ako ste i stručnjak za probleme mladih nije rečeno da će sve ići glatko i jednostavno sa vlastitom djecom.
Mnogi psihologi i psihijatri to priznaju.Uloga roditelja je mnogo više od toga, i za svaku porodicu specifična i jedinstvena.
Hvala Bogu da su i mnoge ,,Učene i Mudre¨ glave počele shvatati da probleme odrastanja mladog bića treba shvatati sveobuhvatno inače propsast društva je neminovna.
Mladi su bili prepušteni sami sebi a bezobzirni proizvodjači poteba mladih iskorištavali su ih samo za stvaranje vlastitog profita.
RODITELJI SNOSIMO NAJVEĆU ODGOVORNOST ZA ODGOJ SVOJE DJECE.
Roditelji su stvorili društvo u kojem mladi žive.Ako je nešto loše onda upravo roditelji to moraju da mjenjaju.Najlakše je biti pasivan, i reći to se mojoj djeci nemože desiti.
Dali?
Srdačan pozdrav.
Ljudmil
Britanci se bodo učili o sreči
Prispeval/a: Ljuba dne petek, 14. julij 2006 @ 10:25 CEST
Hvala ti Ljudmil za tako prijazne in lepe besede!
Da, res je, nekako sem previharila svojo mladost, pa mi je ne bi bilo treba. A morda je bilo že prav tako, kajti ravno zaradi takšnih preizkušenj sem postala to, kar sem zdaj. Čeprav v bistvu sploh ne vem, kaj pravzaprav sem!
A zakaj bi morali mladi iti skozi tovrstne izkušnje?! V mirnem, ljubečem, harmoničnem okolju bi se lahko dosti bolje razvijali. Njihovo samozaupanje in samospoštovanje bi se krepilo, razvijala bi se njihova ustvarjalnost, veselili bi se življenja. Jaz pa si še dandanes ne morem čisto opomoči od vsega hudega v otroštvu. Še vedno imam občutke ničvrednosti, prezrtosti, ne zaupam sama sebi, mislim, da je vse, kar storim ali ustvarim, ničevo in posmeha vredno. Vidiš, to je pustilo v meni moje bedno otroštvo! Brez vzpodbud, priznanja, ljubezni, spoštovanja... Vzgajati sem se morala dobesedno sama. A to pušča posledice, ki jih čutim še dandanes, in jih bom verjetno čutila do konca življenja. Kajti ne vem, ali sem bila sama sebi dovolj dobra vzgojiteljica ali ne.
Zato podpiram idejo o tem, da bi uvedli v vse šole predmet o sreči. Pa tudi tvoja ideja mi je všeč - namreč šola za starše. Kajti današnji starši tudi sami niso pravilno vzgojeni, kako naj bi torej znali dobro vzgajati svoje otroke!
Spominjam se profesorice pedagogike na Pedagoški akademiji in njenega "gesla": "KONFUZNI STARŠI IMAJO KONFUZNE OTROKE!"
Kako resnično!
Lep dan ti želim
Ljuba
Britanci se bodo učili o sreči
Prispeval/a: ljudmil dne petek, 14. julij 2006 @ 12:21 CEST
Lev Nikolajevič Tolstoj u romanu Hadži Murat, kroz biljku turčinak samo u nekoliko reči pokazao je svu surovost životnih iskustava i snagu koju moraju pokazati oni koji kroz sve to moraju proći.
Kuću ne gradimo samo za lepo vreme, nego za bure i oluje.
I mladi ljudi koji se spremaju za samostalan život, moraju proći kroz najrazličitija neretko surova iskušenja.
Roditelji smo tu da im pomognemo kada padnu da se dignu i hrabro nastave dalje.
Ti si sve to morala sama.Ali nisi jedina.Žalosno je to da nisi imala u blizini tople ljudske duše da ti pomogne, da te ohrabri i ulije novu snagu.
Radi citiram članke Ane,,Trdi časi mineji, trdni ljudje ostanejo¨
Ljuba, ja nemogu a da se nedivim tvom uspehu.Izuzetna si.Oplemenila si život svojim delima ,očistila život svojim rečima i uveličala život svojim prisustvom.
Čast mi je da si moja prijateljica.
Srdačan pozdrav obema.
Ljudmil