Piše: Bernarda Pavko Prava

A želiš, da se pokažemo? je naslov zarote, ki se pred poletjem 2006 prenaša z elektronsko pošto. Vprašanje postavlja anonimni galaktični vir, ki v dolgem pisanju še najbolj spominja na naš parlament. Neznani pisec človeštvo vabi v izraz svobodne volje, ki v bistvu je prilika spogledati se s seboj:
A sem pripravljen sprejeti polno odgovornost za svoje življenje? Ali bom (spet) oddala svojo moč nekomu/nečemu zunaj sebe? V tem primeru nezemljanom. In zakaj bi to bila zarota?

Zarote so sestavni del človeškega življenja. Že otrok se jih zaveda, najbolj tistih v filmih in manj kakšne v družini ali šoli. Zarota je prostor strahu, strah ustvari dramo, drama pa vrtinec energije, v katerem zgubiš lastno energijo. Umetno ustvarjena strah in drama jemljeta energijo! En sam človeški dan je poln kraj energije, ki enostavno in učinkovito odvrnejo pozornost od edine pomembne stvari, ki je – svetloba v človeku, njegova božanskost.


Zarota nas zelo hitro spravi v glavo, v napetost in v druge slabe občutke. Ker že je hipnoza. Človek je dnevno bombardiran s sporočili, ki se jih ne zaveda. Pri tem ni pomembno, če gre za resnične ali napačne informacije, ampak – a je v sporočilu pred tabo strah? A se želiš ujeti v informacijo, v strah? A želiš na ta način predat svojo energijo? A želiš skrbeti o zarotah, ostati v umu, zapirat srce? Na kaj si pozorna? Strah in drama sta nalezljiva prostora, v katerem ti odteka energija in pisec vprašanja, ki kroži po internetu, je prav lačen naših energij. V bistvu ni pomembno, kateri (ne)zemljan ga je sestavil, ampak s kakšnim namenom.

Po uvodnih puhlicah preberem, da se ljudje na sedanji stopnji razvoja lahko počutimo izolirani, na robu prevrata smo, česar se zaveda le manjšina. Pričakuje se naš vstop v družino galaktičnih civilizacij, pisci nezemljani pa se lahko pojavijo pri dnevni svetlobi in nam pomagajo doseči to združitev. Do zdaj si tega nismo želeli zaradi neznanja, indiference ali strahu in ker tega ni terjala nujnost situacije. Človeška situacija je taka, piše, da počasi a zagotovo izgubljamo sposobnost ustvarjanja željenega všečnega življenja. Na človeška telesa vplivajo tehnologija in temne namere naših potencialnih gospodarjev. Ne moremo dostojanstveno uporabljati svojih potencialov, dojemamo samo, kar nam je pokazano, tokrat nismo zmagovalci. Težko je prepoznati resnico, piše v sicer jasnem nagovoru. Jasnem v svoji izraziti negativnosti, ob kateri si ne morem predstavljati, da bi ga kdo dojel kot dobronamernega. Sledijo si besede skrite manipulacije, širjenje nezaupanja in strahu, škodovanje naši kozmični naravi, morilski načrti in trpljenje. Zvemo tudi, da nam je ob sedanjem stanju naše psihe izjemno težko razlikovati vladarja od zaveznika in ko bo čas, bomo ljudje za to rabili poseben trening. Anonimni dobrotniki nam ponujajo »bolj holistično vizijo univerzuma in življenja, konstruktivno vzajemno delovanje, izkušnjo poštenih bratskih odnosov, osvobajajoče tehnično znanje, izkoreninjeno trpljenje, kontrolirano uporabo individualnih moči, dostop do novih oblik energije in boljše razumevanje zavesti«.

Začetek novega tisočletja je res poln izzivov, a da smo zemljani tako obupani, naivni in potrebni pomoči, nisem vedela. To zvem v tej pošti odrešitve in sreče, v kateri kvazi nezemljani sprašujejo: A torej želite, da se vam pokažemo? Podnevi so se nam pripravljeni pokazat, na materialni ravni in to posameznikom, ki bi/bodo na vprašanje odgovorili z Ja. Žalostni so, ker »nas vidijo trpeti, ko obenem v sebi nosimo tako svetlobo«. Omenjajo še demonstrativen pojav njihovih ladij, sodelovanje v tehničnem in duhovnem razvoju in odkrivanje delov galaksij. Zaradi tehnične opremljenosti se lahko materializirajo in to, pravijo, je adut v primerjavi z bitji izključno duhovne narave, na katera se ljudje obračamo v molitvah. No, še izjemne duhovne človeške izkušnje pisec mimogrede izniči.

Če se ob napisanem nasmehneš in pomisliš, kakšen čaj bi spil, so tele vrstice odveč. Če pa se ujameš v intelekt in pozabiš, kdo si, je dodatna informacija povsem primerna. Ne gre za (ne)resničnost navedb, ampak za to, kakšen učinek imajo.

V času velikih osebnih in splošnih sprememb smo in spremembe spremljajo strahovi. Ljudi je strah neznanega, strah nas je odkriti, kdo v resnici smo, strah nas je, ker se sami spreminjamo in zelo nas je strah izbir. Toliko možnosti je pred mano, toliko potencialov, čuti človek. Kaj, če izberem napačnega, če utrujen, kot sem, spet izberem težjo pot? Strah lahko motivira in lahko je velika blokada. Človek pri branju take pošte lahko postane utrujen, frustriran, še bolj jezen. Predstavljaj si, da se pojavimo jutri; na tisoče vesoljskih ladij..., piše proti koncu elektronskega sporočila. In drug bralec pomisli: Pomoč lahko izberem. Kakšno olajšanje bi mi prinesel katerikoli zaščitnik, pa čeprav nezemljan. In v vesoljsko ladjo me lahko dvigne in končno odnese iz naporne zemeljske scene...

Ljudje nismo neumni, nekateri so samo zelo utrujeni, tudi sprogramirani in shipnotizirani do mere, da ne čutijo več resnice. In resnica je, da vsak človek v sebi ima božansko iskro, vsak človek sam je Bog.
Razsvetljenje, ki ga mnogi še čakajo, je: Tudi jaz sem Bog.

Jaz sem Bog, tako kot si Bog tudi ti in ona in on, tako kot vsi in to najboljše sem pripravljena videti v vseh ljudeh. Hecni za svojimi maskami in včasih dramatični, na težave navajeni in hipnotizirani Bogovi smo. Ljudje nismo inteligenca, ampak energija z določeno zavestjo, ki ima sposobnost stvarnika! Ljudje smo energijska polja, polna sistemov prepričanj, za katerimi so zgodbe naše preteklosti, ki jih težko spustimo, čeprav nas ne podpirajo več. Zgodbe o borbah in tekmovanjih, zgodbe o moči. In ko zvemo, da v vsakem od nas tiči Bog, ki bi se rad izrazil, naredimo to, kar je duhovni Titan, Rabindranath Tagore povedal stoletje nazaj. Paziti začnemo na eno samo stvar in se ji od daleč izogibati. Pred vrati stojimo, katerih kljuko smo že prijeli, in na katerih piše: Tu stanuje Bog. Spustimo kljuko in odhitimo v drugo smer. Prav vse igrice duha, uma in čustev, prav vse igre s telesom izpopolnjujemo in ponavljamo, ko zanikamo svojo božanskost, ko se ogibamo teh vrat. Starih iluzij bogov na oltarjih se oklepamo (denar, spolnost, lepa telesa), saj..., kaj pa naj z resnico, da Bog v vsakem od nas želi na dan? Potem bo pa res treba (počasi vse) sprejet, (sebi in drugim) odpustit in mirno živet. Se je pa že lažje naprej igrat z (ne)močjo in iskat odrešitev, čeprav jo nismo našli v tisočih življenjih. Morda pa rešitelji so nezemljani...?
In medtem ko ti prebiraš tele vrstice, za vogalom teče pogovor:
Ja, seveda, bog je v vseh stvareh, torej tudi v meni, reče On. Ampak mene zanima: Kdo jaz v resnici sem!? In kaj je moje poslanstvo?
Ja, Bog si, tudi ti si Bog, odgovori Ona. Karme je konec, če tako izbereš, nobenega poslanstva ni – delaj, kar te veseli!
?! Ja..., ja..., ampak: Kdo potem sem?! In kakšen je moj višji namen?

Bodi svetloba novega tisočletja, zgled bodi in učitelj drugim. Življenje uživaj, živi svoje sanje, da bodo drugi videli, da je to možno; razširjaj se in se izražaj! se sicer mirna odpre Ona.
Katere sanje pa, če ne vem poslanstva!?, zdaj reče On nestrpno. Kam naj se potem razširjam in kaj naj izražam? Poslovi se s pomilovalnim zamahom roke in gre naprej brat biografije razsvetljenih, na delavnico gre ali v cerkev sedet, kjer se začasno bolje počuti. Odgovore gre iskat v preteklost, kjer jih za prihodnost ni ali v najboljšem primeru študirat fotonski pas, da zaposli glavo. Ker, kaj pa naj s tudi-jaz-sem-Bog-informacijo, lepo te prosim! Saj moram živet, račune plačat in sploh!

Ona pa se nasmehne, dovoli mu besede in kretnje in njegovo resnico. Še se spomni svojih izogibanj in uporov, poleg tega pa njeno veselje ni evangeliziranje, ampak enostavno sinhronistično bivanje, dosti strasti že živi. Njeno življenje se sestavlja samo, energije se razrešujejo same, vse, kar rabi, samo pride k njej. Vesela je, odprta in jasna, pleše rada in slika, pesmi piše in sije. Izpolnjena postaja, res srečna.
Istočasno se v bližnji stavbi rojevajo otroci, spravljeni s seboj po mučnih boleznih vohajo smrt, najstnicam se podira svet zaradi neuslišane ljubezni, brezkompromisni podjetneži na račun drugih kopičijo milijone, duh zapušča telesa v prometnih nesrečah. Maturante skrbi, če bodo morali še enkrat pisat maturo, zasvojenec prešteva nafehtan denar in duhovnik tistega v pušici, iztirjena mama kriči na otroka, iz glasbene šole slišiš godala, babice objemajo vnuke, moški se veselijo nogometnega prvenstva. In vse to opazujejo angeli in druga bitja svetlobe, pa zle energije in bolj ali manj dobronamerni (ne)zemljani. Zemeljsko igro spremljajo, odigravanje svobodne volje ljudi, spreminjanje iluzij v resnice jih zanima. In ko jih ljudje povabimo v našo igro, vsak na svoj način pomagajo.
Samo misli so potrebne in angeli nam na pot prinesejo laboda v zraku, prijatelja iz mladosti ali ugodno letalsko vozovnico. In po drugačnih mislih nam druga entiteta šepeta zagrenjene besede, se hrani z našim pohlepom ali strahom in dramo. Tu in tam nas kakšna skuša zmanipulirati kar z elektronsko pošto: A želiš, da se pokažemo?

Kaj, če bi se njim pokazali mi? Kaj, če je čas, da se (v resnici prestrašenim) hipnotizerjem in manipulatorjem pokažemo tisti, ki bolj vemo, kdo smo? Tako, da tako pošto dovolimo in sprejmemo, sami pa naprej zavestno ustvarjamo »željeno všečno življenje«. Tako, da »dostojanstveno uporabljamo svoje potenciale« in stalno izbiramo kaj dobrega zase. Vsak človek pozna izdajstva, zamere in obup, vendar smo tako prišli do svoje človeškosti, do izkušenj in modrosti. In tudi s tehnološkim razvojem nam vedno bolje gre. V zemeljski igri imamo dovolj svojih soigralcev, take, ki nas podpirajo in druge, ki nas ne. Pa izjemno lastno svetlobo imamo in občutke, da vse to razlikujemo (brez »potrebnega treninga«). Če ti drugače izbereš, pa so v tvojem dnevu lahko tudi nezemljani in vesoljske ladje, za zabavo in za družbo, za zavlačevanje in za odlaganje, za oddajanje tvoje moči.

Živimo v napetem času, polnem dvomov in skrbi. Vendar svet ne potrebuje rešitve, je enkrat rekel mojster Kuthumi. Samo malo ljubezni potrebuje. In nezemljani obstajajo in imajo stike z ljudmi. Pred letom dni sem se na havajskem Velikem otoku udeležila prve Konference o delfinih in nezemljanih. Na njej je Marcia Schafer, MBA, avtorica Priznanj intergalaktičnega antropologa na podlagi več kot 40. let neposrednih izkušenj z različnimi rasami, ki obiskujejo planet, poudarila: Pred naslednjo fazo stikov z nezemljani smo, vendar se ne dajte zavesti. Rekli vam bodo, da ste posebni, da ste izbrani. V stiku z njimi uporabite zdravo pamet!