Pozdravljen Marko!

Tvoje interpretacije mojega prispevka in komentarjev pa zahtevajo malo daljšo obrazložitev.

Navajaš:

»Tatjana, zgodovine se ne da spremeniti. V tvojih besedil skoraj nisem zasledil, da bi povedala kaj o izdajstvu, o zločinih domobranstva in bele garde. Nič ne poveš o nevzdržnih socialnih pogojih v deželah, kjer si je komunizem utrl pot na oblast. Komunisti niso kar padli z Marsa. Niti besedice o zgodovinskih okoliščinah.«

Odgovor:

Zakaj bi pisala o zgodovinskih okoliščinah? Saj ni bil namen tega prispevka interpretacija zgodovine. Toka zgodovine nihče ne negira. Ne moreš pa vsega, kar se je v zgodovini zgodilo opravičevati. O tem sem jasno napisala in ponavljam:

Zavedati se je treba, da absolutistične, diktatorske in totalitaristične vladavine slonijo na širokih ljudskih množicah, ki jim vdano, onemoglo, navdušeno ploskajo in jih tako ohranjajo. Pokorna masa ljudstva so vselej samo druga stran diktatorske ali totalitaristične vladavine. Psihologija mas in vstaja mas sta pravzaprav neizčrpljivi v svojih oblikah dogajanja in vzmeteh, ki jih poganjajo. Mase se razlikujejo. Nacionalno socialistična je bila pod vplivom iluzije o veličini in narodnostni dolžnosti, socialistična ali komunistična pa se je hranila z iluzijami o utopiji prihodnosti, ki izvira iz mita preteklosti. Masa je odločilna tudi v vojskovanju. Dovolj je, da eden pritiska na pedal. Hitler in totalitaristični voditelji, ki so se uveljavili, so nedvomno to počeli. Največje strahote sta zapustila za seboj fašizem in nacizem, tudi komunizem ni zaostajal.

Medvojno in povojno zgodovino mislim, da sem tudi objektivno obravnavala. Poudarila sem, da ima pomen partizanstva svojo svetlo in svojo temno stran. Partizanstvo je zapustilo svoj pečat v osvoboditvi domovine izpod okupatorja in je postalo vrednota in takšni vrednoti se izkazuje največje spoštovanje in časti. Svetla stran partizanstva je patriotizem, odpor proti okupatorju in padle žrtve v boju za osvoboditev domovine. Temna stran je nasilje, poboji, revolucija in prevzem komunistične oblasti pod taktirko totalitarnega režima. Zavedati se moramo, da sta se svetla in temna stran prepletali. Objektivne resnice ni, če ne vidimo in priznamo stvarnost obema. Povojnemu navdušenju nad svobodo je sledila napadalnost »na notranje sovražnike«, sledili so povojni poboji brez sodnih procesov, dachauski procesi, Kočevski Rog, Teherje, Goli otok, kraška brezna, itd... Delovali so v afektu, z zamahom posebne čustvene prizadetosti in sovraštva, napadalnosti do drugače mislečih.

V zvezi s pobitimi sem tudi povedala, da niso bili vsi, ki so bili pobiti brez sodnih procesov zločinci in izdajalci. Med njimi je na tisoče in tisoče nedolžnih žrtev. Za poboje in grozodejstva so odgovorni isti ljudje, kot nosijo na prsih odlikovanja in so heroji. Za to drugo dejanje naše zgodovine ni še nihče odgovarjal ali se pokesal.

Glede tega kdo je na pravi in kdo je na napačni strani sem jasno povedala svoje stališče do tega, da ideal popolne človeške osebnosti, pokončnega in pravičnega človeka, ki ima samo zasluge, je utopija. Razumeti je treba, da je sleherni človek, ki se je znašel v vojni in težkih preizkušnjah ravnal tako, kot je menil, da je najboljše. Malokdo je v svoji duši tako pokvarjen, da bi se zavestno zoprstavil zoper lastni narod, zoper materinščino in hotel sprejeti prostovoljno suženjstvo okupatorja. Bile so različne usode in vsaka za sebe je zgodba zase. Tu ni mogoče postavljati enega pravila, ene matrice o »izdajalcih« za vse. Vsak po svoje se je znašel, največkrat glede na položaj v katerem se je znašel, bolj kot v skladu s svojim zavestnim mišljenjem, odločil kot se je in doživel tudi zmote. Meni se mi zdi najhujša brezobzirnost, da ne zmoremo več pietete do tragičnih človeških usod. Seveda govorim zelo nasplošno in pri tem nimam v mislih nobenega konkretno. To je le razmišljanje o preteklosti.

O okoliščinah, ki so botrovale temu, da so se n.pr. dolenjski fantje organizirali v vaše straže in pristopili k domobrancem so zgodovinarji že veliko povedali. Na Primorskem je bilo drugače.

Mislim, da je dandanašnji problem priznavanje dostojanstva mrtvim kot eksistencialne temeljne vrednote, ki pripada človeku in človeški skupnosti. Čas, ki je sledil po 60 letih pripada pieteti do vseh žrtev, ker vse žrtve so bile del narodovega telesa. Moti me, da ob postavljanju mejnikov časov, se premalo vprašamo kaj vse je bilo vmes.

Glede vloge domoljubov, ki so šli v partizane in se borili proti okupatorju ter izpstavljali svoja življenja in življenja svojih družin, predani visokim idealom o svobodi in ohranitvi slovenstva, ni dilem, se v celoti strinjam, da ti zaslužijo svoje največje priznanje. In prav ti so v veliki večini padli borci, ki več ne živijo, odločajo pa o usodi slovenskega naroda danes.
Mnogi na račun domoljubne vloge borcev pri osvoboditvi domovine gojijo napuh, s katerim opravičujejo povojne poboje.

Marko, zaradi jasnosti ti želim pojasniti in predočiti, da v mojih prispevkih ni zaslediti prav nobenih znakov mojega napihovanja ali mržnje do ta »rdečih«, ker jaz do nikogar na tem svetu ne gojim mržnje, tudi do tistih ne, ki so mi v življenju veliko slabega naredili. S tem, da se z njimi nisem in se ne bom strinjala, da nisem nikoli bila članica nobene stranke, še ne pomeni, da koga mrzim. Če me bolj pozorno prebereš lahko ugotoviš, da se moje pisanje opira na doktrino humanizma, bratstva, odpuščanja in tolerantnosti. Mene ideologi in ideologije ne zanimajo. To ni moje področje, s katerim bi se ukvarjala. Svoj odnos do družbenih vprašanj pa imam pravico povedati, saj ne živimo več v totalitarnem režimu, ko smo morali paziti na vsako besedo. Mene zanimajo ljudje, njihove usode in humanost okolja, v katerem živim.

Marko, ni me treba učiti kako naj mislim, ker jaz imam to prednost pred tabo, da sem zgodovinski čas med vojno in po vojni živela in ga trpela z vsem gorjem, ki ga je ta čas nosil s seboj in se tebi niti ne sanja kako to v resnici izgleda. Ti verjetno nisi doživel nobenega obstreljevanja v življenju, masakrov, nisi videl krvavih trupel, nisi spremljal požiga svoje hiše, v kateri si živel, nisi bil v begunstvu, nisi trpel lahkote, mraza, nisi spal pozimi v požgani hiši z okni zadelanimi s kartonastimi škatlami UNRA, nisi kuhal na dveh polenih v na njivi, nisi ostal brez očeta, itd. Kaj bi navajala! Zato nikar!!! Nikar ne govori na pamet o stvareh, za katere si samo slišal ali o njih bral. Tvoje interpretacije zgodovine sem že brala in so identične kot so zapisane v marksističnih učbenikih, ki so bili še vedno edino č'tivo v času, ko si se ti izobraževal. Zato si za drugo dimenzijo razumevanja dogajanja slep. Zgodovina so dejstva. Vsakega diktatorja in diktaturo vržejo na površje določene zgodovinske in ekonomske okoliščine. Interpretacij zgodovine je pa lahko veliko. In ena izmed njih je tudi tvoja. Ne moremo poslušati 60 let in še naprej samo opisovanje zgodovine, ki jih je enoumno in polakirano prikazoval ljudstvu totalitarni režim. Partija se ni borila za bolj pravično in socialno družbo. Partija je pokradla ljudem pošteno prisluženo premoženje. Ni ničesar dala, le odvzemala je kmetom z obvezno oddajo, konfiskacijo, komasacijo, nacionalizacijo, itd. S tujim orodjem, ki je namenjeno za v posteljo, tolči po mizi, ničesar ne boli.

Zame se je boril in trpel moj oče, ki je bil od leta 1930 v protifašistični organizaciji Črni bratje kot 17-letni dijak, bil vseskozi od fašistov preganjan, bil interniran v Dachauu, utrpel medicinske preizkuse in od komunistov kot dachauec in bivši manjši trgovec napaden in pregnan v tujino, kjer je bil kot vojni veteran šest let in pol v vojaški bolnišnici v Rimu in umrl v starosti 56let. V domovino ni nikdar več vrnil. Ne bom ponavljala njegovega življenjepisa in njegove tragične usode, ker je objavljen in si ga lahko vsakdo prebere. Zame ima očetovo trpljenje svojo težo in pomen pa ne z ideološkega vidika.
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Zaradi jasnosti preletimo življenjepis dr. Janeza Stanovnika (vir: časopis Mladina), ki nazorno kaže kje, kdaj in kako se je boril in kakšno vlogo je imel v vojnem in povojnem revolucionarnem obdobju.

Janeza rodijo 4. avgusta 1922 v Ljubljani kot drugega od sedmih otrok. Njegov oče je pravnik in politik dr. Ivan Stanovnik, mama Anka pa je nečakinja nadškofa Antona Bonaventure Jegliča. Ko ima Janez nekaj mesecev, odigra njegov oče pomembno vlogo pri ljubljanskih občinskih volitvah. Kot predstavnik delavskega krila SLS, ki na volitvah nastopi skupaj s komunisti in socialdemokrati, postane podžupan. Oče bo iz SLS kasneje izstopil, ker bo nasprotoval strankinemu klerikalizmu. Stanovnikovi so namreč verna, vendar protiklerikalna družina. Živijo v hiši, ki jim jo priskrbi nadškof Jeglič na današnji Trubarjevi ulici. Dobro se razumejo z družino mamine sestre, z Velikonjevimi, ki živijo v sosednji hiši. Janez se največ druži z bratrancem Jožetom, s katerim sta včlanjena v jezuitsko kongregacijo, kjer mladce pripravljajo na življenje v strogem verskem duhu. Kljub dobrim odnosom se bosta družini v drugi svetovni vojni razšli. Stanovnikovi bodo podprli partizane, Velikonjevi pa domobrance. Bratranec Tine Velikonja bo pol stoletja po vojni vodil domobransko veteransko organizacijo, Novo slovensko zavezo, Janez pa bo vodil partizansko veteransko organizacijo, Zvezo borcev. Vpiše se na klasično gimnazijo, kjer se uči latinščine in grščine. Njegova sošolca sta Janko Smole (ki bo v letih 1965 do 1967 vodil slovensko vlado) in Uroš Krek (ki bo skladatelj). V višji gimnaziji podvomi o resničnosti avguštinskih dokazov o božjem bivanju. Je zelo veren, vendar za tezo, da vse raste k nebu zato, ker je na nebu božje, ne vidi prepričljivega dokaza.
Moti ga še, da šola preverja, ali so bili dijaki pri spovedi ali ne, ker meni, da je to njegova zasebna stvar. Želi se tudi postaviti pred sošolkami, zato spovedni listek protestno pred celim razredom izroči kar učitelju verouka. Katehetu vzame sapo, Janez pa dobi slabo oceno iz verouka. Družiti se začne s člani društva Zarja, s krščanskimi socialisti, ki nasprotujejo političnemu delovanju cerkve in jih vodita Edvard Kocbek in Bogo Grafenauer. Zahaja tudi na predavanja kulturnikov v Union. Leta 1940 se vpiše na Pravno fakulteto v Ljubljani. Je član uredništva Kocbekove revije Dejanje. Ko jugoslovanska vlada 25. marca 1941 podpiše pristop k trojnemu paktu Nemčije, Italije in Japonske, je Janez ogorčen in ima pred Trubarjevim spomenikom v Tivoliju svoj prvi politični govor. Pred Rektoratom demonstrira še vse do večera, ko protestnike nasilno razženejo policisti. Šestega aprila se v Jugoslaviji začne vojna. Ko Ljubljano okupirajo Italijani, se zdi Janezu sramotno, da so njegovi gospodarji makaronarji in da cerkev klečeplazi pred njimi. Deluje v ilegalni Zarji, kjer ugotovijo, da se bo treba za osvoboditev boriti. Ko komunistična partija, sokoli in krščanski socialisti na univerzi ustanovijo Osvobodilno fronto (OF), je Janez član matičnega odbora. Po zidovih piše grafite s podpisom Slovenski revolucionarni socialisti. Jeseni pristane v italijanskem zaporu, kjer si začne puščati brke. Ker Italijani pri njem najdejo brevir in rožni venec, mu jih uspe prepričati, da je veren študent, ki s komunizmom nima nič. Ko ga februarja 1942 izpustijo, odide v Polhograjske dolomite k partizanom.
Dobi partizansko ime Tine in opravlja večinoma politične naloge. Postane inštruktor izvršnega odbora OF za Notranjsko in kot krščanski socialist dela v tandemu s predstavnikom komunistov. Tesno sodeluje s Francetom Popitom, s katerim bosta tovariša še desetletja. Nato ga pošljejo na Dolenjsko, kjer mora blažiti napetosti med tamkajšnjimi krščanskimi socialisti in komunisti. Spomladi 1943, ko vodenje OF s podpisom dolomitske izjave prevzamejo komunisti, mora Janez zbrane prepeljati v Kočevski rog. Pot je naporna, saj prečkajo tudi Ljubljanico, čez katero starejše partizane vozijo kar v svinjski trugi. Ko se nekoč odpravlja izpod Snežnika v Kočevski rog, mora tja tudi neka tovarišica. Čeprav jo Janez prepričuje, da poti ne bo zmogla, tovarišica vztraja, a ima potem zaradi žuljev kmalu povsem krvave noge, zato jo Janez pusti na eni od postojank. Še prej mu sopotnica prizna, da ve veliko o njem. Janez v Kočevskem rogu izve, da je pomagal Pepci Kardelj. Oktobra je na kočevskem zboru izvoljen za člana SNOO. Februarja 1944, tik pred črnomaljskim zasedanjem, postane komunist. Od aprila 1944 do maja 1945 je član pokrajinskega odbora za Primorsko. Tik pred koncem vojne, ko v Istri pripravlja tržaško vstajo, prejme telegram, s katerim ga kliče Edvard Kardelj. Prebije se mimo četnikov in Nemcev. Ko v Trstu najde Kardelja, takoj odideta v Beograd, kjer Janez še isti dan uživa v vožnji s tramvajem in se veseli osvoboditve.

Poroči se, tudi cerkveno, s partizansko bolničarko Marjo, s katero bosta imela dva sinova, Aleša in Tineta, ki bosta univerzitetna profesorja. A kmalu po rojstvu drugega sina žena nepričakovano umre. Janez po vojni tudi ni več veren. Čez leta pove, da je s svojo vernostjo razčistil po racionalni poti. Njegova kariera se medtem strmo vzpenja. Najprej načeluje odseku za izgradnjo narodne oblasti pri ministrstvu za konstituanto FLRJ, leta 1946 pa prevzame vodenje kabineta podpredsednika vlade in zunanjega ministra FLRJ Edvarda Kardelja. Z njim veliko potuje. Leta 1947 se udeleži pariške mirovne konference, na kateri Evropa dobi nove meje. Ko leta 1948 Jugoslavija vrne članstvo v informbiroju in se spre z Rusijo, Janez Kardelju predlaga, naj bi v Beogradu priredili velik miting, s katerim bi Rusom pokazali, da odločitev podpira vse ljudstvo. Kardelj mu odvrne, naj ne bo naiven, ker je nemogoče vedeti, kaj se kuha v ljudstvu.

V Beogradu konča študij prava. Konča tudi podiplomski študij na Ziherlovem Inštitutu za družbene vede. Med debato na zunanjem ministrstvu izjavi, da je v Ameriki več socializma kot v Rusiji. V CK ZK Srbije so zgroženi. Zahtevajo, naj leti iz partije. A odleti čez ocean. Leta 1952 postane ekonomski svetnik stalne misije FLRJ pri sedežu OZN v New Yorku, kjer ga zaradi partizanske preteklosti občudujejo in seznanjajo z vrhom ameriške ekonomske znanosti. Ko se leta 1956 vrne v Jugoslavijo, se posveti ekonomiji, čeprav je od leta 1958 tudi zvezni poslanec. Postane direktor Inštituta za mednarodno politiko in gospodarstvo v Beogradu, kamor na predavanja vabi ugledne znance iz ZDA. Takrat je že poročen z drugo ženo Dragico, s katero ima še dva sinova. Ker mora preživljati številno družino, veliko piše - o nerazvitih deželah, problemih sodobnega sveta, kapitalizmu, zasebni lastnini, neenakosti. V knjižici Nevezane dežele v svetu ekonomskih blokov (1962) vzhodnemu in zahodnemu bloku, ki v gospodarskem pogledu tekmujeta za nevezane dežele, med drugim predlaga, naj blokovsko gospodarstvo spremenita v koeksistenčno, ker nihče ne more na dolgi rok izkoriščati drugega, ne da bi tudi sam trpel škodo.

Leta 1962 se vrne v Ljubljano. Poučuje na Ekonomski fakulteti, leta 1964 je nekaj mesecev tudi dekan. Še vedno pa spremlja zunanjega ministra Popovića na generalnih skupščinah OZN. Tam ne ostane neopažen. Ponudijo mu službo in v letih 1965 in 1966 je svetnik generalnega sekretarja Unctada (Konference Združenih narodov o trgovini in razvoju) U Tanta. Še vedno veliko piše, tudi o nezadovoljivi notranji ureditvi Jugoslavije, za katero predlaga prehod v tržno gospodarstvo. Navduši Borisa Kraigherja, ki leta 1966 sestavlja zvezno vlado in Janeza povabi vanjo. Ker pa Kraigher umre, Janez pade v vlado Mike Špiljka. Zamisel o liberalnejšem gospodarstvu se pod njegovim vodstvom izjalovi. Leta 1968 U Tant, ki je napredoval v generalnega sekretarja OZN, vodstvu SFRJ sporoči, da je Janezu na voljo položaj izvršnega sekretarja Ekonomske komisije OZN za Evropo. Špiljak je proti, a U Tant vztraja. Janez na visoki položaj v Ženevo odpotuje šele po Kardeljevem posredovanju, vendar je imenovan začasno. V Ženevi "začasno" preživi petnajst let, skoraj ves čas službovanja pa se ponaša z nazivom generalnega podsekretarja, ki je po rangu drugi človek OZN. Leta 1982 se upokoji. Ko ga bodo doma zbadali, da dobiva več kot solidno dolarsko penzijo iz OZN, bo odgovarjal: "Vsaj nisem korumpiran."

Vrne se v Ljubljano. Leta 1983 dobi Kidričevo nagrado za knjigo Mednarodni gospodarski sistem, je tudi dobitnik dveh nagrad Kidričevega sklada. Nato ga tovariš iz partizanskih dni France Popit, ki je predsednik predsedstva SRS, povabi v svoj tim. Privoli, vendar želi ostati publicist. Udeležuje se zlasti razprav o gospodarskih in mednarodnih temah. Ko se konec leta 1987 Popitu izteka drugi mandat, Janeza pokliče predsednik zveze borcev Bogo Gorjan in mu predlaga, naj kandidira za njegovega naslednika. Janez se obotavlja, saj naj bi Popita nasledil Andrej Marinc. Vendar se ta sredi volilne bitke, potem ko Mladina zapiše, da ni najbolj demokratično naravnan, kandidaturi nepričakovano odreče. Janez nato kandidaturo sprejme, nazadnje pa v tekmi z Mojco Drčar Murko, Cirilom Zlobcem in Ivom Fabincem tudi zmaga. Maja 1988 se vseli v prostore predsedstva na Erjavčevi.

Služba še zdaleč ni lagodna. Kmalu se zgodi JBTZ in Janez se v težkem položaju ne znajde najbolje. Nanj pritiska javnost, saj ga obiskujejo delegacije Odbora za varstvo človekovih pravic, pa tudi JLA. Na pogovore k njemu zahaja med drugimi Igor Bavčar in si dialoge zapisuje v dnevnik, kasneje, ko 33 gosto tipkanih strani skopira in objavi, pa je iz zapiskov mogoče razbrati drobce o taktiziranju slovenske politike. Februarja 1989 Milošević Kosovu vsili novo partijsko vodstvo, rudarji iz Starega trga pa se odločijo njegovo komando izpodbiti z gladovno stavko. V Cankarjevem domu je zborovanje v podporo rudarjem, kjer prvič družno nastopita nastajajoča slovenska opozicija in vlada. V Beogradu se na demonstracijah zbere razjarjena milijonska množica, Janez pa dramatično pozove k strpnosti: "Dajte, da se vsi skupaj zaustavite, dokler je še čas." Zavzema se za miren in razumen prehod v demokracijo. Septembra so sprejeti ustavna dopolnila, ki zakoličijo pravico do samoodločbe, in zakon o večstrankarskih volitvah. Ko decembra Miloševićevi privrženci napovedo "miting resnice" v Ljubljani, ga politično vodstvo prepove. Janez, ki se ga prime ime "oče naroda", kljub razburljivim časom in grožnjam z državnim udarom republiko uspešno pripelje do prvih večstrankarskih volitev. Aprila 1990 položaj prepusti novemu, demokratično izvoljenemu predsedniku republike Milanu Kučanu, svojemu prvemu sosedu iz ljubljanskega naselja Murgle.

Umakne se iz politike in javnega življenja. Posveti se ženi, ki je po možganski kapi invalidka. Žena leta 2002 umre, Janez pa se po dvanajstih letih vrne v javnost. Novembra 2002 ga predsednik Kučan odlikuje z zlatim častnim znakom svobode za izjemne zasluge pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti RS. Sicer je nosilec več odlikovanj, tudi partizanske spomenice 1941. Leta 2003 podpiše peticijo Slovenskega panevropskega gibanja in podpre vključitev Slovenije v EU in Nato. Hkrati Janez nasprotuje ameriškemu posredovanju v Iraku. Odločitev obrazloži s tem, da mora Slovenija v Natu podpreti evropske sile in ne ZDA. Po pol stoletja se vrne tudi med partizane. Izvoljen je za predsednika Zveze združenj borcev in udeležencev NOB, zato se dejavno postavi po robu vsakršnim poskusom razvrednotenja in obtoževanja NOB. Ko TV SLO januarja 2004 predvaja dokumentarec Jožeta Možine Zamolčani - moč preživetja o civilnih žrtvah druge svetovne vojne, Janez protestira proti tam prikazani vlogi partizanstva in v Sobotni prilogi Dela zapiše, da je "nepošteno in krivično nepravilnosti in zločine, ki so jih storili - najpogosteje že pokojni - posamezniki, uporabljati za satanizacijo plemenitega odporništva ogromne večine slovenskega naroda". Strinja se, da je treba prizadetim popraviti krivice, meni pa še, da je treba "obsoditi javno manipulacijo tragedij in izkoriščanje pietete". Oster je tudi do Tineta Hribarja, ki v dokumentarcu za partizane uporabi izraz "dediči zločina", "kar predstavlja primer 'obtožbe po asociaciji'. To pa je eden od temeljev rasizma." Hribarja vpraša, ali se kot profesor etike zaveda, "da s tem utemeljuje prolongacijo delitve in sovraštva v narodu namesto sprave, za katero se s tolikšno vnemo zavzema njegova soproga". Ko Slovenija dokončno vstopi v Nato in italijanska vojaška letala patruljirajo po slovenskem nebu, Janez še enkrat povzdigne glas, da je to nedopustno.

Projekcija: Predsednik Zveze borcev Janez, ki so ga v partizanih klicali Tine, in njegov bratranec Tine Velikonja, predsednik Nove slovenske zaveze, na pogovorih pri predsedniku republike sedeta za isto mizo. Šestdeset let po koncu druge svetovne vojne ugotovita, da je vojna največje zlo in da je prišel čas za spravo.
---------------------------------------------------------------------

Odveč je govoriti, da je bil dr. Janez Stanovnik od vsega začetka v samem komunističnem političnem vrhu in ideološko naravnan.

V vojnah ni ne zmagovalcev in ne poražencev. V vojnah so samo žrtve! O domoljubih: partizanih, Tigrovcih, Črnih bratih, itd. pa sem že povedala svoje, se ne bom ponavljala.

Zame je življenje in trpljenje mojega očeta kalvarija mučenika. Ni ga več med živimi že 37 let. Bila sem brez očeta.

Življenje dr. Janeza Stanovnika pa je potekalo v znamenju karierizma in politike na najvišjih položajih oblasti, zato je vsakršna primerjava tega čilega, zdravega in energije polnega človeka z mojim prosojnim očetom - Dachaucem in omenjanje zaslug g. dr. Janeza Stanovnika za mojo svobodo, popolnoma odveč! Za svojo svobodo sem tudi sama trpela in sem žrtev vojnega nasilja. Trpel je moj oče in vsa moja družina.

Druge strukture, ki so premikale vzvode oblasti, me ne zanimajo, ker so delovale zato, da so se obdržale na oblasti, na dobrih, dobro plačanih položajih. V to so vložile vse svoje energije pod geslom, da cilj opravičuje sredstvo.

Oblastveno pa hočejo nekateri delovati še danes, tudi ZB bi lahko to očitala, saj je v marcu 2005 objavila v lokalnem časopisu oglas, da zbira podatke o mojem pokojnem očetu, pri tem pa niti njegovega priimka ni ta organizacija pravilno objavila, in to z namenom ideološkega napada na knjigo o črnih bratih, ker je v njej pisalo, da je bil moj oče žrtev fašizma, nacizma in »komunizma«. To slednje ideologom ni bilo prav. Posluževali so se stare udbovske metode, ti aparatčkiki in sluge bivše oblasti, ki jih lahko samo pomilujem, ne pa tudi sovražim, kot ti Marko zmotno navajaš.

Kar se Janezek nauči, to Janezek zna. Take metode obsojam!!!
V čast mi je, da imam pokončno držo in da znam ločiti zrnje od plevela. Tvoje podtikanje mojih "sovražnih" čustev rdečim je pa samo znamenje, da si se v življenju naučil soditi, soditi na način, kot so te tvoji vzgojitelji naučili. Vrednostne sodbe se postavljajo drugače. Posploševanje je poceni populizem.

Danes pa ne gre več za resnico, temveč za manipulacije z NOB in z domobranstvom ter za politiko. Z resnico se danes ubadajo samo še kakšni ideološko neobremenjeni zgodovinarji.

Tisto pesem Hej brigade, sem pela že leta 1945, ko verjetno nisi bil še ti rojen. Peli smo jo z drugačnim občutkom, kot jo pojejo danes. Bili smo srečni in vsi evforični, da je vojne konec. Danes se je spomnite samo še, ko je treba izpeljati kakšno politično "foro". Konec vojne 9. maja 1945 pa so oznanili vsi cerkveni zvonovi po Sloveniji z enournim zvonenjem ob 10 uri zjutraj!

Vojna je najhujše gorje, ki se človeštvu lahko zgodi.

Bog nas vari vojne, lakote in bolezni.

LP Tatjana Malec

[ Odgovori na to | # ]