Nekoč je bil nekdo,
ki sem ga ljubila,
joj, kako zelo!

On še naprej živi,
jaz pa sem umrla...
zanj tukaj več me ni.

Sploh ne pogreša me,
ker takih, kot sem jaz,
ima na vsak prst dve.

Imamo med sabo ljudi,
vredne po več milijonov Evrov
in zaposlene po pet sto Evrov mesečno.
Ta ogabni stvor ima tudi rogove
in na čelu oznako novodobni tajkun.

Ti bogatini vlečejo za seboj dolgi rep
in se dvigajo v zrak kakor propelerji.
Kar je nižje od njih, nabadajo
s priostrenimi harpunami v trebuhe.

Tam v točko človeške vesti
naj prileti puščica in zasadi
svoje ošiljeno rezilo!
Zareže naj, da bo zabolelo,
da bo zabolelo in bolelo.
V opomin! Spomin ni več dovolj.

Iz nje so shodili udi, ki teptajo.
Iz nje rastejo okončine, ki jemljejo.
Na tej točki se kotijo viharji,
ki zanašajo ljudi in odnašajo strehe.

Ostani v tišini,
podarila ti bom zadnji verz.
Odstrla bom zavese težkih mrež.
pobrskala po skrivnostni bolečini.

Spomni se tistih trenutkov,
ko sem ti dala svoj zadnji poljub.
Tistih nežnih občutkov,
ko še nisva čutila izgub.

Ne moreš ubežati prevari.
Čutila si, kako je poniknil
v globino, te izpil in izsušil.
Se izkričal in odložil vse
brezpomenske poteze vate.
Se sklonil nad vodnjakom,
ne da bi se mu zahvalil za izvir.
V odsevu si lahko videla,
kako se je brezobzirno razlezel
in postrgal na dnu lehnjak do kosti.

Na šanku v bifeju so bila jabolka,
ki niso bila namenjena izvozu.
Majhen ostanek prijaznosti
iz preživelih časov. Čudno.
Ljubeznivost, za katero
ni treba odšteti plačila.

Paraplegiki dirjajo na vozičkih
sem ter tja po terapijah
in se dobrovoljno smejijo.
Dajejo vtis, da so med njimi
sami srečneži, ki živijo drug
z drugim v prijaznem prijateljstvu.
Vsi za enega, eden za vse.

Pojdiva v pravljično deželo
dobrim silam na pomoč;
trdno prepričana o njihovi sva zmagi
in v to, da svet se končno spravi v red…
Za to poslanstvo sva rojena,
da kot neumorna glasnika miru
na vso moč preganjava zlo temo…
Kjerkoli se prikaževa midva,
koj sonce se pregrize skoz oblake,
koj za sabo zaslišiva korake njih,
ki prav tako očarani
od vse moči Svetlobe
podajajo se v ta pravični boj…

...Spoznanje...

Na robu neba me čakajo sanje...
Na koncu sveta je skrita ljubezen...
V drugem vesolju zgubljen je moj jaz...
Zaprt sem v okove tega telesa...

...Sam sebi neznan...

Morda le kako pretrgam verige...
Se dvignem iz ječe tega telesa...
Poletim, le še misel, v nebo...
Na konec sveta ljubezni...
V drugo vesolje energije...

...In končno sam sebe spoznam...

Svetal je čas,
ko se zbudi zime glas,
ko zadiši po potici in maku
in se vonj cimeta meša s snežinkami v zraku.
Svetal je čas,
ko zaslišimo svoj notranji glas,
ko zagorijo vse luči
in vrvež ulic vse speče prebudi.
Svetal je čas,
ki se potiho prikrade v vas,
se spusti skozi dimnik saj
in skoči v trenutek tu in zdaj.
Svetal je čas,
ko se nasmehnemo na glas,
ko srce odpre svoja zlata vrata
in človek objame svojega brata.
Svetal je čas,
ko trenutek miru objame Zemljin pas,
ko se obdarujemo s srečo v očeh
in zaživimo Ljubezen v srčnih prazničnih dneh.
Andreja Cepuš

Ureditev atomov,
Kisika, vodika...
Molekula vode
Se z elektroni svetlika...
Kristalna struktura
z vodikovimi vezmi...
Vir življenja
V najlepši luči...

Lahka kot pero
Se gravitaciji upira...
S trenjem v zraku
Pleše svoj ples...
Fizikalne lepote
V oblikah kristalov...
Najlepše geometrije
Matematike vesolja...

Z rokami ti grem izza hrbta na lica...

Počasi drsim proti zatilju...

Ti dvignem lase z rokami...

Te nežno poljubim na vrat...

Zapreš oči, zagrneš se v temo noči...

Začutiš moje telo, ki ti greje in varuje hrbet...

Noćas, ljubavi, sveži svoje srce
za moje i neka zajedno u snu
razbiju tmine.

Poletimo još jednom sjedinjeni,
snovima bez zaustavljanja,
tamo negdje, daleko , gdje
nikad nema svitanja.

Počivaj svojim snom
u mojem snu,
sklopimo svoje oči
počivaj u meni.

Ničesar ne skrivamo pod stopalom.
Samo ena fuga je spodaj,
ki se slači kakor žensko telo
in jemlje vase moč koraka,
dokler se ne izdiši vsa lepota
in vsi maestrali ne potegnejo skozi.

Luči so kakor metafizika pajkov,
ki tkejo mreže zračnemu pišu
in lepijo slino v nove svetove,
da bi ob prašnem robu cestišča
izravnovesili lakoto, žejo in slo.

Vrelec mi vre pod nogami.
Nekdaj sem bila žuboreča voda.
V jopici, spleteni iz vodnih kapelj sem bila.
Prepoznala sem svoje korake
na muhastem vzorcu peneče tekočine,
ki je privrela iz zemlje,
podobna nedokončani teži kamna.

Zakaj ohranja moj spomin na vodne kaplje?
Hoče se dotakniti izvira starodavne duše.
Iztegnem roko nazaj, korak naprej,
da se začutim kakšna sam bila.
Voda me je spremenila iz kalužnice
z zlato rumenimi listi v žensko.

Raztegni se spomin
skozi ozko ključavnico.
Odkleni me
v tistem delu telesa,
kjer raste duša.

Odpri mi tisto okno,
v katerem vzhaja sonce.
Odpri mi tisto lino neba,
v kateri so naložene peruti ptice.
Odveslaj in odpelji me s čolnom
čez horizonte, kjer spi svoboda
na razpenjenem morju.

Dolgo že ni dežele več te,
morda sploh nikdar ni je bilo.
Ko kugo in smrt, ogenj in zlo,
s črnim pogledom sejalo je slo.

Ko vitezi črni na konjih drvečih,
so ropali klali nič hudega slutečih.
Ko kugo in smrt, ogenj in zlo,
s črnim pogledom sejalo je slo.

Zakaj sekaš vijolice
in piješ njihov vonj,
odsev leta ptice v potoku,
veter v peclju rože?

Zakaj ne spereš senčno plast prsti,
ko po soncu in plamenu žarkov
njeno drobno čustvo hrepeni?

Trstika liže luni obraz.
Umito velo teloha se pretaka skoznjo.
Dež jo briše po belih stenah.
Tipa zeleni grivi korenine
oddaljen glas, brez potešitve
glasbe tvojih strun.

Na Pegaza se vzpni,
ponese naj te v sredino Troje,
Da arhangel, Kerub
poiščeš jih in pomiriš!
Še Odiseja ukani,
da bo Mir!
Nikoli razrešen spor vseh kraljev ,
ki vleče se še dlje od Hada
in slehernemu smrtniku
zastre pogled,
da dih je mrtev!

Spim in bedim.
Oboje hkrati.
Na mejniku dveh skrajnosti.
Na ugretem prostoru.
S svojim težiščem.
Sem. Instanca telesa.
Obris notranjosti.
Duhovno oko.
Živčni končič s pratelesom.
Jezik prihodnosti.
Analogija. Dvojno gibanje.

Ne izrekaj se z besedami,
izrekaj se mi z očmi,
kakor iskrenje jutranje svetlobe.

Svilenih udov se me dotakni,
zleknjen kakor zemlja.
Na obali kjer iskrijo cvetovi granatovca,
sem našla oranžno samoto
in odvržen izbrušeni turkiz, sinje zelen.

Nad ukrivljenim lokom neba
je na sončni ladji vkrcan pravičnik
s prirojeno grandeco ognjenih kril,
ki razdeljuje kresničke telesom.

Dopoldne sem videla,
da je nebo preletel en sam ptič.
Vtkan v lapor, s svojim počasnim
delovanjem, se sklanja
in podeljuje težnost in čas planetom,
pticam vzpodbuja let,
goram pa topi bele vrhove.

Si morda razumel,
da me je tisti mali okrasek
v njegovih očeh vznemiril.

Ukradla sem mu okrušek sijaja,
da bi se ohladila pod tušem
in sprala vse svoje želje s telesa.

Zvečer sem se skrila v posteljo
in sanjala kako me žgejo pogledi
in ali veš, da bi se kmalu zaljubila.

V njenih očeh so mnogi našli kar so iskali
v pogledu, videli svoj odsev kako se zrcali.

Prišla je v zaprta temna srca - nepovabljena,
prižigala ogenj korakom, žareč vse do neba.

Željo “ujeti njo“, so metali v vodnjak želja,
razočarano obnemeli, ko se je poslavljala.

Nemočno sklonjeni, so sanjali kletke in pasti,
pozabljali, da ljubezen tiho gre, se ne ulovi.