Raztegni se spomin
skozi ozko ključavnico.
Odkleni me
v tistem delu telesa,
kjer raste duša.
Odpri mi tisto okno,
v katerem vzhaja sonce.
Odpri mi tisto lino neba,
v kateri so naložene peruti ptice.
Odveslaj in odpelji me s čolnom
čez horizonte, kjer spi svoboda
na razpenjenem morju.
Tam kri zarisuje črte
delitev in združitev.
Tam raste množina oseb v ednini
in vznikajo smisli sveta,
ki nihajo v vetru ponotranjeni
svoja osemenjevanja
in razmnoževanja.
Tja se ne moreš podati sam.
Potrebuješ družbo
in pomoč tistega dela sebe,
ki bo posejal notranjo njivo
s semenjem in jo oblekel v roso,
ki dela čudeže, da začneš sanjati
neskončnost v nežno zaobljenem času
razdeljevanja in sprejemanja.
Roke se grabijo in obešajo
na premice pomanjšanih svetov.
Globoka žeja in poželenje
jih vlečeta k sebi.
Od glave do peta v volančkih in pentljah
domišljije vlečem vrvice
v pomanjšane prostore srca
in šivam svoj novi svet iz žametnih krpic
po meri, da imam česar nimam.
Ekstazo zavetja, žuborečo zlato jato sanj,
razneženo brezbrižnost suhotravnate
cvetče turinske perle.
Raztegni se spomin
