Raztegni se spomin
skozi ozko ključavnico.
Odkleni me
v tistem delu telesa,
kjer raste duša.

Odpri mi tisto okno,
v katerem vzhaja sonce.
Odpri mi tisto lino neba,
v kateri so naložene peruti ptice.
Odveslaj in odpelji me s čolnom
čez horizonte, kjer spi svoboda
na razpenjenem morju.

Tam kri zarisuje črte
delitev in združitev.
Tam raste množina oseb v ednini
in vznikajo smisli sveta,
ki nihajo v vetru ponotranjeni
svoja osemenjevanja
in razmnoževanja.

Tja se ne moreš podati sam.
Potrebuješ družbo
in pomoč tistega dela sebe,
ki bo posejal notranjo njivo
s semenjem in jo oblekel v roso,
ki dela čudeže, da začneš sanjati
neskončnost v nežno zaobljenem času
razdeljevanja in sprejemanja.

Roke se grabijo in obešajo
na premice pomanjšanih svetov.
Globoka žeja in poželenje
jih vlečeta k sebi.
Od glave do peta v volančkih in pentljah
domišljije vlečem vrvice
v pomanjšane prostore srca
in šivam svoj novi svet iz žametnih krpic
po meri, da imam česar nimam.
Ekstazo zavetja, žuborečo zlato jato sanj,
razneženo brezbrižnost suhotravnate
cvetče turinske perle.