Bravo Dušan, kar zahtevne teme si se lotil v svoji pesmi. V pesmi lahko povaljaš storilce v njihovem lastnem smogu in jim poveš več, kot pa bi jim sicer lahko. Vendar sostorilci smo tudi mi, mi ki slepo sledimo politiki uničevalnega neoliberalizma brez meja. Za nas je Amerika vzor razvitosti, včasih smo ji rekli gnili imperializem, danes ji pravimo, da je naš vzor za napredek, da jo velja posnemati in jo poveličujemo, ji sledimo v vsem in so naši vzorniki. Zato mislim, da smo slepi papagaji, nesposobni lastnega razmišljanja, kaj je za našo malo državico dobro. Pri vsem tem se vprašam, kakšen je naš nacionalni program, ki naj bi vključeval tudi smernice in cilje za izboljšanje človekova okolja, varstvo voda in varstvo zraka in nenazadnje socialno varstvo, blagostanje in zdravje ljudi. In kaj sploh zasledujemo s to nekritično tajkunizacijo Slovenije, da je lahko postalo enormno bogatih samo nekaj družin, drugi pa bodo lahko uživali klonirano sojo, paradižnike, krompir in koruzo za dva črna in dva bela, saj drugega si raja ne zasluži. Mislim, da vsi vskupaj ne vidimo niti pedi pred nosom.

Kako preveriti povezanost ekonomskega razvoja in varstva okolja, na primeru držav Evropske unije in držav kandidatk za vstop vanjo, če pa vemo, da spuščajo njihove industrije v zrak največ CO2, da od industrijskih odplak Padske nižine umira tudi naše morje. Da bo nameravani plinski termanal tik ob naši oblai zadušil ves bios v Jadranu z nami vred. Na obali imamo že itak grozno onesnažen zrak od tržakih industrij in sežigalnic odpadkov. Ljudje obolevaju tukaj pogosteje za rakom kot drugje. Mladina ima kronični kašelj. Težke kovine se nalagajo v kosti. Vsa svetovna politika ni nič drugega kot gestus gnilega in pokvarjenega delovanja, ki se spreneveda za diplomatskimi mizami in klanja krvoloku kapitalu. Za moje pojme je to poklicno pogojena imbecilnost, ki nima nobene dobre volje za zbistritev duha, videnje realnosti in ukrepanje, dokler se ne bomo zadušili vsi skupaj v toplogrednih plinih.

Lotila se bom obravnave tega kar pri sebi, kjer me čevelj žuli. Nek profesor je rekel »Najbolje bo, da jeste manj fižola. Tako se bosta zmanjšali dve luknji. Prva, je tista v ozonu.« Pravim si, da ne bi smela uporabljati laka za lase, aerosovlov, itd., čeprav jih zelo malo skoraj nič. Vsakega, ki si prižge cigareto bi morala kresniti po prstih. Najprej pa nekatere člane Društva slovenskih pisateljev in pesnikov na čelu z bivšim varuhom človekovih pravic Matjažem Hanžkom, ki so podpisali peticijo proti protikadilskemu zakonu.

Pred Kemiplasom v Kopru bi se morala iz protesta sežgati ali pa hoditi redno h kapelici svetega Nazarja in ga prositi, da naj se rastlin usmili, da se pozimi preveč na hitro ne razbohotijo, zlasti pa, da drevje pozimi ne bo poganjalo in cvetelo, da zvončki ne bi cveteli v januarju, da se ne bi zaradi premile zime preveč razmnožil oljčni kapar in drugi škodljivci. Prav tako pa tudi, da se poleti ob sušnih mesecih ne bi preveč cvrla ne jaz in ne narava ob visokih temperaturah. Pa nič od tega ne naredim. Čakam, da bodo kaj naredili drugi. Zima je topla, lahko pričakujemo, da se bo ohranilo več škodljivcev kot sicer.

Leta 1997 so politiki, znanstveniki in klimatologi iz več kot 157 držav sprejeli t. i. »kiotski sporazum«. Podpisani so sprejeli, da bodo skušali zmanjšati emisije ogljikovega dioksida (CO2) v ozračje. Zanimivo pa je to, da sporazuma ni sprejela največja svetovna onesnaževalska »velesila« – torej ZDA – in niti države, ki težijo k temu, da bi postale velike onesnaževalke, saj so v sunkovitem razvoju, npr. Kitajska in Indija. Naš prejšnji predsednik države Janez Drnovšek se je sicer zavzemal za spoštovanje kiotskega sporazuma, a ga nihče preveč ne posluša. Ta novi predsednik države pa se bo zastražil z gardo kot Tito ali papež v Vatikanu, v klimatiziranih in prezračevanih prostorih.

Slovenija je namreč podpisnica kiotskega sporazuma, a ne kaže na to, da ga bo tudi izpolnila. Emisije CO2 se namreč neprestano povečujejo, saj kot nori obremenjujemo naravo.

Klimatologi in državniki zasedajo za diplomatskimi mizami pa ni nič iz tega. V Parizu so se sestali na večdnevni konferenci Mednarodne skupine ZN o podnebnih spremembah (IPCC), na kateri so izoblikovali novo znanstveno poročilo o posledicah segrevanja ozračja. Poročilo vrh poročila, onesnažuje se pa naprej.

Kaj nam preostane drugega, kot da apeliramo na sive celice s poezijo ali pa da zapojemo pesem: "Kdo bo tebe polje ljubil?"

LP Tatjana

[ Odgovori na to | # ]