Na Pegaza se vzpni,
ponese naj te v sredino Troje,
Da arhangel, Kerub
poiščeš jih in pomiriš!
Še Odiseja ukani,
da bo Mir!
Nikoli razrešen spor vseh kraljev ,
ki vleče se še dlje od Hada
in slehernemu smrtniku
zastre pogled,
da dih je mrtev!
Kaj gledaš,
mogočnik Zeus?
Ti spet vseeno je,
da le meseno boš povaljali se po koži lepe kurtizane?
Ne žgite nam dlani,
prosijo galjoti,
pa dih nam v jadro Modro daj-
usmiljeni Eol;
Ne režite nam zibk iz trebuhov-
jočejo brezmadežne Helene,
jetnice Bakhusove ječe na požganem gradu.
Povesijo se meči,
kopja se obrnejo v tla:
Ni več spoštovanja,
samo še strah pred zadnjo sodbo,
da Had požre morilce,
jih ustavi- preden zadnja mati umre.
Sede na Zlatem runu Kerub z očmi iz Sonca
Zavezo sklene,
pa se laži ne izogne-zaveda se
in v Olimp se pne prevaran...
Na isti strani vsak svoj meč spet kuje,
nedolžno gleda
in s golobom v roki,
napiše z oljčno vejico: Zaveza!
Rjovenje drhali prevarane
in lajanje psov,
ki jih mogočnikov ne zmoti
in dih smrti jih ne gane!
Samo še orli,
redkoštevilni
in na vzpetinah volkovi:
ti so še edini ohranili zdrav razum!
Pa še trava,
kjer lažnivci polegajo,
in grejejo se v zadnjo uro;
s čašo laži do roba
in belimi ustnami sopeč:
saj
............
nam je
............
u s p e l o ...?!
Na Pegaza se vzpni,
