Potonila sem skupaj z drevesi
v zasneženo pokrajino
in v daljavi zagledala luč.

Hodila sem po zamrznjenem snegu
z violino v roki in igrala.
Bila sem vsa bela od hrepenenja.
V gozdu so se oglašale orgle in
igrale nek Chopinov preludij.

Bila sem meglica z glasbo,
ki jo je nosil oblak v sebi,
zaljubljen v bela drevesa.
Bila sem vsa iz zelenih celic
in prezeblih koreninic,
ki iščejo v materi zemlji zavetje.

Oglasila se mi je čarobna piščal
in ledeni soj sveč mi je neboleče
trgal čustva in že odvzemal moči.
Plazila sem se po kamnitih razpokah
in opazila skrivnostno znamenje na nebu,
ki je zarisovalo tančico odmaknjenosti
in s svilenim šumom kril sem plavala
med lesketajočimi snežinkami,
vendar nobeno nebesno telo
mi ni moglo videti v dušo.

Plavala sem skozi stekleno jasnino
in zagledala lestenec z veliko sveč.
Na perutih luči je nosil mojo ljubezen,
Vse je pelo in muziciralo in gozd je žarel.
Viharno kipenje vej je nalamljala teža snega
in drevesa so se spreminjala v bitja
s sivimi lasmi in se s skrivnostnimi gibi
izogibala omahovanju in moči viharja.

Zapletla sem se v pogovor z belimi ljudmi.
Slišala sem trhle veje, ki so se podirale
pod težo snega in videla veje,
ki so pod kopreno snega
stegovale svoje roke proti meni.
Bila sem sredi gozda z živimi bitji.
Za mojim hrbtom je stal škrat in molel
svojo roko in me vabil naj se
pridružim rajanju zasneženega gozda.

Čutila sem melanholijo in radost.
Gozd mi je zastrmel naravnost v obraz
z vprašanjem, če sem namenjena
v podirajočo se štalco, kjer sveti luč
in rojeno dete oznanja veselje in ljubezen.
Še vedno hodim in hodim po gozdu
in cilj, da dosežem radost na točki svetlobe,
mi pomeni olajšanje hoje med kosmi snežink.